Študentska revija Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici » o reviji
"Slovensko gledališče je nastalo iz ljubezni do te veje umetnosti"
Avtorica članka: Anika Velišček (iz številke 1, oktober 2017)
Ob 150. obletnici Dramatičnega društva v Sloveniji in novi gledališki sezoni smo se pogovarjali z dramaturginjo in profesorico na Fakulteti za humanistiko, prof. dr. Katjo Mihurko Poniž.
Letos praznujemo 150. obletnico Dramatičnega društva v Sloveniji, kamor tudi segajo začetki slovenskega profesionalnega gledališča. Če se sprehodiva nazaj, v kakšnih okoliščinah je nastajalo slovensko gledališče?
Slovensko gledališče je nastalo iz ljubezni do te veje umetnosti, a so bili začetki ljubiteljski in ne profesionalni. Kar precej časa je trajalo, da je slovensko gledališče dobilo prve šolane igralce in režiserje, najprej so to bili posamezniki, ki so se šolali v tujini, šele z ustanovitvijo Akademije za igralsko umetnost, ki se danes imenuje Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, so bili postavljeni trdni temelji za poklicno gledališče.
Kdo je takrat največ hodil v gledališče in kakšne predstave so ponujali gledalcem?
Slovensko gledališče je moralo svojo publiko najprej vzgojiti. Slovenskega izobraženstva je bilo malo, preprosti ljudje pa so želeli gledati burke in ne preveč zahtevne komedije, tudi kakšna sentimentalna igra jih je navdušila. Za ambiciozne igralce in igralke to ni bil izziv, zato sploh niso razmišljali, da bi igrali v Ljubljani. Marija Vera je po študiju na Dunaju začela osvajati odre v deželah nemškega govornega področja, Ignacij Borštnik in Zofija Borštnik Zvonarjeva sta Ljubljano hitro zapustila, saj sta se počutila nerazumljena in nezaželena in sta kariero nadaljevala v Zagrebu. V takih pogojih je bilo težko uprizarjati tedanji evropski repertoar, kar je gotovo vplivalo tudi na razvoj slovenske dramatike.
Koliko so bili takrat cenjeni igralci, igralke in ostali gledališki delavci v primerjavi s pisatelji, pesniki, kulturniki in drugimi?
Občinstvo je vedno imelo svoje ljubljenke in ljubljence, posebno popularen je bil od konca 19. stoletja pa vse do druge svetovne vojne Anton Cerar Danilo. Njegovi spomini so še vedno zanimivo branje. Tudi igralke so seveda imele svoje oboževalce, vendar takšnega kulta osebnosti, kot so ga imeli igralci in igralke na velikih evropskih odrih, pri nas ni bilo.
Opažamo, da so, denimo, v literaturi prevladovali moški avtorji. Kako je bilo z ženskami v gledališču?
V slovenskem gledališču so igralke v obdobju med obema vojnama včasih prevzele kakšno režijo, vendar to delo ni primerljivo z današnjim režiserskim poklicem. Pomembne so bile tudi kot pedagoginje in seveda kot prevajalke. Prva slovenska dramatičarka – Luiza Pesjak, ki je napisala tudi libreto za opero Gorenjski slavček – je prevedla nemalo besedil v drugi polovici 19. stoletja. Med avantgardnimi odri po drugi svetovni vojni pa je neprecenljiv prispevek Balbine Batellino Baranovič in Alje Tkačev. Danes so seveda ženske uspešne v vseh gledaliških poklicih, vodijo celo velike gledališke hiše, v dramatiki so najbrž celo prehitele svoje kolege.
Kakšne teme so obravnavali v gledališču in kako se je to z leti spreminjalo? Verjetno je bil odločilen duh časa.
Če pustimo ob strani ljudske igre in burke, ki so prevladovale na koncu 19. in na začetku 20. stoletja, je za slovensko gledališče in dramatiko gotovo prelomen avtor Ivan Cankar, ki je subtilno prikazal medosebne odnose, z ironično ostrino bičal moralno zlaganost posameznikov in družbe, komentiral politično situacijo in dramatiko obogatil z elementi pesniškega jezika. Seveda tudi veliki zgodovinski dogodki – obe vojni in gospodarska kriza – niso ostali brez odmeva v dramatiki. Po drugi svetovni vojni je postala slovenska dramatika zelo raznolika – od poetične drame do dram, ki tematizirajo politično stvarnost, kot je recimo perspektivovska dramatika. Tudi naslednja desetletja prinašajo dramatiko, ki bolj ali manj prikrito polemizira z družbenozgodovinskim trenutkom. Seveda na dramatiko vplivajo tudi literarni tokovi, smeri ... Zanimiv odmev je v slovenski dramatiki imel ludizem, pa postmodernizem ...
V času med vojnama je gledališče zaradi prepovedi za nekaj časa umolknilo, vendar se je po drugi svetovni vojni gledališka dejavnost spet razcvetela. Kaj je v prostor prinesla pisana množica gledaliških hiš?
Čisto umolknilo seveda ni, ne pozabiva na gledališče na osvobojenem ozemlju ... Po drugi svetovni vojni večje število gledališč omogoči več režiserskih poetik, zgodi se, da Ljubljana ni več edino središče, kar je gotovo spodbudilo tudi več mladih, da so se navdušili za gledališke poklice. Več gledaliških hiš v Ljubljani pa je omogočilo tudi večjo profiliranost programov, gledališče ni imelo več le narodno-konstitutivnega poslanstva, temveč so se različne gledališke hiše lahko odzivale na potrebe in pričakovanja različnih občinstev.
S koncem 20. stoletja so se začela pojavljati tudi komercialna gledališča. Kaj danes pomenijo komercialna gledališča v primerjavi z institucionalnimi?
Komercialna gledališča ponujajo tisto, kar se dobro prodaja in predvsem zabava. Če je to na profesionalni ravni, ni s tem nič narobe, a bolj zahtevnega gledalca ali bolj zahtevno gledalko tak spored ne bo zadovoljil. Zato je pomembno, da država ali lokalna skupnost, torej tista inštitucija, ki je gledališče ustanovila, finančno podpre uprizoritve, ki bi bile zgolj z denarjem od blagajniškega prihodka neuresničljive. Če se ne želimo vrniti k začetkom slovenskega gledališča, ko so slovenski izobraženci in izobraženke kvalitetne uprizoritve lahko spremljali skorajda samo v tujih jezikih izven slovenskega etničnega prostora, potem država mora podpirati umetniško gledališče in raznolike poetike.
Težke gospodarske razmere pred leti so vplivale tudi na kulturo – po eni strani vedno manj denarja za gledališke programe, po drugi pa ljudje z manj denarja. So se v gledališčih v tem času (približno 2008–2013) izrazito povečale igre s politično, socialno tematiko?
Mislim, da ne, ker je bila ta tematika vedno močno prisotna, tudi v poetični drami je bilo mogoče prepoznati za sanjskimi pokrajinami ali srednjeveškimi mestnimi zidovi zgodovinsko resničnost trenutka, v katerem je delo nastalo. Bolj so se v zadnjem obdobju spremenili načini uprizarjanja, kar pa je, po mojem mnenju, povezano tudi z družbenimi omrežji in novimi mediji.
Gledališke hiše z različnimi aktivnostmi, programi, ugodnostmi skušajo privabiti novo, mlajše občinstvo. V dobi, v kateri živimo, se zdi to malo čudno, nemogoče … Kako privabiti mlajše občinstvo v gledališče? Menim, da na to vprašanje lahko odgovorite le mladi sami. Mislim, da velikih množic mladih gledališče zaradi umetniškega učinka ni nikoli pritegovalo. Je pa bil to nekoč prostor druženja in tudi sklepanja poznanstev, a to je gotovo zgodba iz preteklosti in v dobi novih medijev ni več uresničljiva.
Koliko se gledališča prilagajajo učnim načrtom in maturi?
Nekatera gledališča se odzivajo na ta način, da uprizorijo maturitetna besedila, vendar to ni čisto enostavno, saj je repertoar pogosto določen prej, kot so znana maturitetna besedila. Gledališča, ki uprizarjajo klasike, seveda s tem omogočajo tudi ogled v šoli obravnavanih besedil srednješolski populaciji.
Gledališke hiše poskrbijo za to, da se uprizarja tudi slovenska dela, vendar se še vedno uprizarja največ tujih del. Zakaj?
Razlog za to je pogosto slabo poznavanje starejše slovenske dramatike, prepričanje, da ni več zanimiva za današnji čas. V tem smislu je gotovo hvalevreden spored ljubljanske Drame za to sezono, ki obeta zanimiva srečevanja tudi s starejšo slovensko dramatiko. Po mojem mnenju bi bilo lahko na sporedih slovenskih gledališč več slovenskih dram, a hkrati je seveda dobro, da doživljamo nove uprizoritve tujih klasikov, spoznavamo tujo sodobno dramatiko in si tako širimo obzorja. Igor Samobor, ravnatelj ljubljanske Drame, je v intervjuju za Citylife povedal, da pravilo kruha in iger za »gledališče ne bi smel nikdar postati osnovni moto.« Pa vendar se tudi institucionalna gledališča odločajo za takšne oblike … Seveda, glede na to, kako se krčijo sredstva, jim velikokrat ne preostane nič drugega. Drugi način, s katerim poskušajo zagotavljati kvaliteten program, so koprodukcije, a to seveda pomeni manjše število uprizoritev na letni ravni v celotnem slovenskem kulturnem prostoru.
Kje je meja med neko umetniško, zahtevnejšo predstavo in predstavo, ki res sledi zgornjemu pravilu?
Mislim, da v tem, da nas umetniško delo še dolgo vznemirja, tudi potem, ko smo že zdavnaj zapustili gledališče. V nas vzbuja premislek ali pa preprosto nek poseben občutek zadovoljstva nad soočenjem s posebno energijo, ki jo izžarevajo igralci, glasba, scena, režijski koncept – vse to v nas odpira nova vprašanja, če smo si ogledali umetniško stvaritev.
V povezavi z zgornjima vprašanjema. Pred leti ste bili tudi predsednica žirije na Dnevih komedije. Je slovenska komedija dobra, žlahtna, kvalitetna ali vse prej kot to? Kako komentirate tezo Iztoka Mlakarja, ki pravi, da se Slovenci težko smejimo, da se bojimo smejati?
Slovenska komedija je odlična, žlahtna, zabavna, vendar teh besedil ni veliko. Iztoku Mlakarju pa seveda verjamem na besedo. Le kdo bi lahko to bolje vedel kot on?
V tej številki revije se ukvarjamo tudi z muzikali, ki so med Slovenci zelo priljubljeni. Kam uvrščamo to dramsko vrsto? Zakaj jih le v določenem gledališču redno uvrščajo v repertoar, čeprav so zelo priljubljeni?
Muzikal je gotovo za gledalca lažja oblika sprejemanja in gledališkega doživljanja kot zahtevno in kompleksno dramsko besedilo. Vendar pa to ne pomeni, da je dober muzikal preprosto narediti, zahteva namreč znanje in ustvarjalce, ki jih nima vsako gledališče.
Smo pred 52. Borštnikovim srečanjem. Selektorica Petra Vidali je povedala, da je bila letošnja sezona skromnejša od lanske. Povedala je, da je bilo veliko napak v različnih segmentih uprizoritev. Vaš komentar na prejšnjo sezono.
O celotni produkciji bi lahko sodila samo, če bi videla vsaj glavnino predstav. Cenim pogum Petre Vidali, ki je povedala nekaj, kar večini gotovo ni bilo všeč.
Da zaključimo optimistično: v gledališčih v novi sezoni pripravljajo zanimive stvaritve. Zagotovo bo vsak našel nekaj zase.
Seveda, poleg tega pa dramsko gledališče ni edina oblika kulture. Ne pozabimo na plesne predstave, performanse, opero, koncerte, razstave, knjige ... To je skrinja zakladov brez dna.
Katja Mihurko Poniž (Foto: Osebni arhiv Katje Mihurko Poniž)