Študentska revija Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici » o reviji
O Ivanu Cankarju z ddr. Ireno Avsenik Nabergoj
Avtorici članka: Vesna Bajc in Anika Velišček (iz številke 2, april 2018)
Letošnje leto je Cankarjevo leto. Obeležujemo 100. obletnico smrti velikega umetnika Ivana Cankarja. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z raziskovalko na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU in Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani ter profesorico na naši fakulteti, ddr. Ireno Avsenik Nabergoj. Velik del njenega raziskovalnega dela je posvečen Ivanu Cankarju. V Sloveniji in tujini je izdala več znanstvenih monografij v povezavi z njim in z njegovim obsežnim opusom.
Irena Avsenik Nabergoj (Foto: Marko Cokan)
Ob takih obletnicah se navadno veliko govori o avtorju, se ga poskuša revitalizirati. Kaj pa, ko ni obletnic? Kolikšno je zanimanje za Ivana Cankarja in njegovo delo v Sloveniji in tujini?
Mislim, da je za Cankarja (še posebej v zadnjih desetih, petnajstih letih) vse več zanimanja. To zanimanje med ljudmi različne izobrazbene in starostne strukture z veseljem doživljam v pogovorih z ljudmi, ko se živo zanimajo za posamezne dogodke iz pisateljevega življenja, za izbrana dela iz njegovega opusa ... Iz arhivov obujajo stare, a še vedno sveže in odlične posnetke radijskih iger, posnetih po Cankarjevih delih, z znanimi igralskimi glasovi Frana Milčinskega - Ježka, Milene Zupančič in drugimi. S temi posnetki po dolgih letih, ko zanje skorajda nismo vedeli, znova navdušujejo občinstvo. Kot vselej so tudi v sezoni 2017/18 v slovenskih gledališčih na sporedu vsaj kakšna Cankarjeva drama, v tej sezoni še posebej – nedavno so bili v SNG Drama Ljubljana zelo odmevno uprizorjeni Hlapci. Vrstijo se tudi branja pisateljevih del med mladimi, pa tudi med tistimi, ki so se v življenju s pisateljem že srečevali, a ga po dolgih letih odkrivajo z drugačnimi očmi in z zrelejšo življenjsko izkušnjo – zelo dejavni so posebej Cankarjevi rojaki Vrhničani. Zdi se, da nas Cankar vedno znova prijetno preseneča z vsebinami, ki so aktualne za današnjo dobo, in z deli, ki jih večina Slovencev skorajda ne pozna. Tudi v tujini je opaziti večje zanimanje strokovne javnosti za njegovo literaturo. Sama sem ga večkrat predstavila na konferencah v Evropi in Združenih državah Amerike, pri mednarodni založbi Peter Lang v Frankfurtu pa so izdali tudi tri moje znanstvene monografije o različnih vidikih in temah Cankarjevega opusa.
Nedvomno je Cankar eden izmed najbolj plodovitih slovenskih avtorjev 19. in 20. stoletja. Kaj najbolj zaznamuje njegova dela?
Težko bi z nekaj besedami pojasnila, kaj najbolj zaznamuje njegova dela, saj je pisatelj duševno in duhovno zelo kompleksna osebnost. Po eni strani ga zaznamuje nenehna razpetost »med dušo in telesom«, med vezanostjo na telesno življenje z vso občutljivostjo, ljubeznijo, strastjo, trpljenjem, samozatajevanjem, samomučenjem, iskanjem izpolnitve in egom pred bolečino – in tipanjem za duhovnim svetom, ki ga človek komaj sluti, a se mu pogosto razkriva prek simbolov. Po drugi strani pa Cankarja zaznamuje živo zanimanje za človeka, še posebej za človeka v stiski, za tistega, ki se v življenju mora spopadati z revščino, brezdomstvom, za človeka, ki ga bogatejši brez slabe vesti prepuščajo slabi usodi ali pa takšno usodo celo zakrivijo. V tovrstnih delih, ki jih Cankarjev opus vsebuje največ, se pokaže njegova globoka ranjenost zaradi usode, ki jo je doživljal sam v svoji družini, ko je njegov oče izgubil službo krojača in vidno vlogo v vrhniškem javnem življenju, Cankarjeva družina pa se je zaradi požara, ki je zajel domačo hišo, morala seliti iz enega v drugo – še siromašnejše – bivališče. Ta osebna prizadetost je v pisatelju prebudila močno empatijo do vseh prikrajšanih ljudi in Cankar je našel najgloblji vzrok za njihovo stanje v krivični ureditvi družbe, ki pa se vselej začne in konča pri človeku kot posamezniku. Zato je v svojih delih nagovarjal posameznika k temu, da odpre svoje oči in srce za stisko ljudi okrog sebe, obenem pa kot negativen pol prikazoval višje sloje, ki jih v njihovi volji po moči, oblasti in vplivu vodi egoizem. Cankar se nikoli ni mogel sprijazniti, da so na vodilnih mestih kar po vrsti ljudje brez občutka za revne, egoisti, karieristi, izkoriščevalci, družba pa take ljudi zaradi njihove moči podpira, občuduje, s pomilovanjem pa gleda na šibke, ki se prav zaradi svoje notranje občutljivosti in drugačne etike v taki družbi ne znajdejo.
V povezavi z njegovimi deli se ne moremo izogniti krivdi, trpljenju. O tem ste napisali tudi odmevno monografijo. Prav ta motiva sta prisotna pri njegovem odnosu z materjo. Kakšen odnos je imel Cankar z njo? Kaj pa z očetom (o njem ni veliko podatkov)? Ne nazadnje, kakšna sta bila njegova otroštvo in mladost?
Res je, kljub temu da se je Cankar vse svoje življenje, od svojih najzgodnejših let pa vse do konca svojega življenja, zavzemal za etične in moralne vrednote ter jih tudi uresničeval v svojem osebnem življenju, si je velikokrat očital, da je naredil premalo, da je za to imel premalo moči, pa tudi vpliva. Potem ko je že v njegovih otroških letih od doma za kruhom odšel njegov oče in svojo ženo Nežo, Cankarjevo mater, pustil samo v hudi revščini z osmimi nepreskrbljenimi otroki, je prav Ivan postal materina najgloblja duševna opora. V njem je mati čutila večjo globino in milino kot v svojih drugih otrocih in ga zato brezkompromisno podpirala v njegovih prizadevanjih, da bi se uresničil kot umetnik, kot pesnik in pisatelj. Zaradi tega njenega brezmejnega zaupanja se je Cankar ob hkratnem globokem zavedanju materinega nezavidljivega položaja v družini in družbi čutil še toliko bolj krivega, kadar jo je kot otrok in mladostnik z besedami prizadel. Ta doživetja je opisoval v svojih črticah Skodelica kave, Njegova mati in drugih.
Prav Cankarjev odnos, kot se kaže do njegove matere in očeta, do ženske, do drugih ljudi in ne nazadnje do osebnega Boga in Cerkve, je bil tisto, kar me je najbolj zanimalo pri snovanju doktorske disertacije z naslovom Greh, krivda, kazen in odpuščanje v delih Ivana Cankarja. Po njej je bila leta 2005 izdana moja knjiga Ljubezen in krivda Ivana Cankarja, v naslednjih letih pa v tujini še tri znanstvene monografije v angleščini, v katerih sem problematiko teh odnosov skušala še poglobiti ter ob primerjavi s Cankarjevimi literarnimi in miselnimi vzorniki in sodobniki odkrivala, kako izviren in neponovljiv je bil v resnici naš pisatelj. Ob pisateljevem izjemno zanimivem odnosu do matere, o kateri je večinoma pisal šele po njeni smrti in pri njej iskal duševno in čustveno zavetje, sem vzporedno raziskovala tudi njegov odnos do očeta in pa odnos med materjo in očetom, saj je vse to izjemno pomembno za razumevanje Cankarjevih del. Podatkov iz življenja Cankarjevega očeta in matere ter njune družine sicer poznamo toliko, da si lahko ustvarimo dokaj jasno podobo razpoloženja in dinamike pisateljeve družine. Vsekakor Cankar do očeta ni imel ves čas enakega odnosa. V mladosti ga je krivil, da je s svojo nespametjo povzročil družinsko revščino, najbolj pa tega, da je pustil njihovo mater samo in v obupu odšel od doma, ne da bi se boril in skušal položaj izboljšati, v zadnjih letih življenja pa ga je zares sprejemal, ker je razumel njegovo šibkost in nemoč v nekem obdobju njegovega življenja. Vest o očetovi smrti ga je tako pretresla, da je jokal v zaporu na Ljubljanskem gradu.
O pisateljevi sočutni in usmiljeni naravi ter splošni naravnanosti, da po svojih močeh pomaga šibkim in revnim, priča tudi njegovo življenje v revnem dunajskem predmestju Ottakringu, kamor se je preselil po materini smrti leta 1897 in tam s presledki bival skoraj 11 let. Živel je v skromnem kabinetu pri družini Löffler, ki jo je sestavljala mati s štirimi otroki (dve deklici in dva dečka). Potem ko je mater Albino zapustil mož, je svojo družino le stežka preživljala s šivanjem kravat. Cankar ji je kot študent po svojih močeh pogosto pomagal v finančni stiski. Ne nazadnje o Cankarjevi volji, da se v krivični družbi dosežejo konkretne pozitivne spremembe, govori tudi njegova kandidatura leta 1907 na listi socialdemokratske stranke. Čeprav je dosegel precej podpore, na volitvah v deželni zbor ni uspel, zato je svoja prizadevanja na področju politike in sociale nadaljeval s svojo literaturo, v kritičnih člankih, polemikah, esejih in govorih. Ti so bili marsikdaj preroški in so napovedovali družbene spremembe, ki so se s časom zares zgodile. Vsekakor ta njegova literarna dela ostajajo nezmanjšano aktualna tudi danes.
Kakšne podatke imamo o njegovem študiju? Je študij slavistike končal?
Cankar je bil kot otrok odličen učenec, zato je dosegel podporo pri vrhniški gospodi, da je svoje šolanje lahko nadaljeval v Ljubljani. Kot otrok je rad deklamiral pesmi in kot deklamator je nastopal na številnih šolskih slovesnostih. Ker ga je veselilo tudi risanje, se je odločil za nadaljnje šolanje na tehniški srednji šoli v Ljubljani oziroma na ljubljanski realki v Vegovi ulici. Da njegov učni uspeh po začetnih odličnih uspehih ni bil vselej zavidljiv, je močno pripomoglo dejstvo, da se je tudi v Ljubljani moral kar naprej seliti iz enega bivališča v drugo, ob tem pa je bil večinoma deležen slabega odnosa stanodajalcev. Njegova mati Neža ni mogla redno skrbeti za plačevanje najemnine, saj so vrhniški gospodje, ki so sprva obljubljali podporo za šolanje njenega sina, na to obljubo kmalu pozabili. Tako je Cankar tudi v dijaških letih, ko se je hotel povzpeti z družbenega dna in veljati za enakega med bolje situiranimi sošolci, moral občutiti stisko in osramočenost zaradi številnih poniževanj. Prav zato se krivda, ki si jo je dolgo očital, ko ga je v Ljubljani pred šolo čakala njegova mati, oblečena v revne raztrgane obleke, pa jo je zatajil pred sošolci (kot piše v črtici Njegova mati), zdi premočna. K slabšemu uspehu v poznejšem dijaškem obdobju pa ni pripomoglo le slabše materialno stanje, pač pa tudi Cankarjevo vse intenzivnejše ukvarjanje z literaturo.
Ni nerazumljivo, da je na Dunaju že po nekaj predavanjih opustil študij na Tehniški visoki šoli, smer gradbeni oddelek, saj je najbrž začutil, da mu tehnično področje ni ravno blizu. S tem je izgubil štipendijo, ki jo je za študij prejel od kranjskega deželnega odbora. Ker zaradi opustitve študija ni hotel veljati za »faliranega« študenta, se je nekaj časa ukvarjal z mislijo, da bi se prepisal na Filozofsko fakulteto, kjer bi študiral moderne romanske in slovanske jezike. S tem namenom se je lotil študija francoske in italijanske slovnice, vendar se na to fakulteto ni vpisal, saj je te njegove želje kmalu nadomestil njegov samostojni študij literature, intenzivno prebiranje vseh dosegljivih del klasičnih in sodobnih evropskih pisateljev, pesnikov in dramatikov. Srečanje s temi deli ga je popolnoma zaposlilo, omamilo, saj mu je pokazalo čisto drugačno, veliko širše in svobodnejše literarno in duhovno obzorje, kakor pa ga je mogel spoznati in izkusiti iz redkih evropskih literarnih del v domovini. Obenem je z literarnim pisanjem delal tudi pri časnikih Die Information in Der Süden, intenzivno je prebiral vse dosegljive časopise in revije na Dunaju. Samoumevno je, da ob vsem tem, ko se je moral tudi preživljati z literarnim snovanjem, za študij na univerzi ni ostalo veliko časa. Če samo pomislimo, kako silno bogat literarni opus je uspel ustvariti na Dunaju, kljub temu da je sam priznaval, da ne piše hitro, temveč s težavo, potem si lahko mislimo, da ga je misel na literarno ustvarjanje zaposlovala ves čas.
Seveda si je očital, da ni končal študija, čutil je, da mu to tiho očitajo tudi njegovi rojaki z Vrhnike, saj so na študij veliko dali in od njega ob vseh njegovih obetih pričakovali »več«. Cankar je sicer samostojno študiral več, kot študira povprečen študent, ki bi opravil dva ali celo tri fakultetne študije. Študiral je namreč ves čas, in sicer iz čistega zanimanja, s ciljem, da ustvari literaturo, ki je slovenski prostor še nima; za to, da je stopil vštric s sodobno evropsko literaturo, pa se je moral naučiti jezikov, prevajati dela različnih evropskih pisateljev, dramatikov (tudi Shakespearja), preučevati sloge, teme, smeri in filozofije tistega časa, se uriti v pisanju, obiskovati gledališke predstave, pisati premišljene kritike, spremljati in usmerjati postavitve svojih dramskih del na odru … Če vemo, da je umrl pri svojih 42 letih in do takrat ustvaril takšen opus, da ga zberemo v 30 debelih knjigah Zbranih del, nam mora biti jasno, da je bil to genij, na katerega smo upravičeno lahko ponosni.
Ivan Cankar
Veliko se je družil in sodeloval z Murnom, Kettejem, Župančičem. Kakšen je bil njihov odnos? Kako in ali sploh se njihovo sodelovanje pozna v njihovih delih?
Cankar je s svojimi prijatelji, pesniki Župančičem, Kettejem in Murnom, sodeloval že v mladostnih letih, ko so skupaj deklamirali svoje prve pesniške poskuse v dijaškem združenju Zadruga. Skupaj so utirali nova pota, prve poskuse novih umetniških smeri moderne, simbolizma, nove romantike. Gonilna sila v četverici je bil Ivan Cankar; gnala ga je vizija, da vnese povsem novega duha v dotedanje slovensko literarno in družbeno dogajanje. Najprej se je spoprijateljil z Župančičem in nanj vplival, da je bil sprejet v Zadrugo. V istem letu (1893) se je Cankar tam seznanil tudi s Kettejem, z Murnom pa verjetno čez kakšni dve leti. O stikih in odnosih med njimi med drugim priča njihova korespondenca, Cankarjevi umetniški sopotniki pa živijo tudi v nekaterih njegovih najboljših literarnih delih, kot je denimo poetična drama Lepa Vida. Avtorja globoko prizadene revščina, ki sta ji podvržena Kette in Murn, izjemna pesnika, ki zaradi slabih življenjskih razmer in posledične bolezni prezgodaj umreta v ljubljanski Cukrarni. Dragotin Kette za tuberkulozo umre že leta 1899, dve leti za njim pa v isti postelji v Cukrarni za jetiko umre tudi Josip Murn - Aleksandrov. O njiju Cankar večkrat spregovori tudi v poglobljenih esejih, ki jih zapiše po prezgodnji smrti svojih prijateljev. Župančič od vseh štirih živi najdlje, on je edini od četverice, ki izvira iz bogatejše, meščanske družine, kar ga po svoje tudi ločuje od drugih treh. Cankar že mlad začuti, da je Župančič v pesništvu močnejši od njega, to pa je tudi eden od razlogov za njegovo prevladujočo usmeritev v prozo in dramatiko, potem ko se je v pesništvu preizkušal le krajše obdobje. Medtem ko Cankar Murna sprva ocenjuje kot plašnega, krhkega in premalo odločnega pesnika ter ga šele več let po njegovi smrti postavi ob bok pesnikoma Ketteju in Župančiču, pa pisatelj poseben odnos goji do Ketteja. Med bivanjem v Vodmatu v Ljubljani se brez vsake podpore skupaj spopadata z revščino, povezuje pa ju izjemna literarna nadarjenost. Cankar Ketteja kot pesnika tako visoko ceni, da ga primerja s Prešernom. Posebej ga vznemirijo Kettejevi soneti Moj Bog, o katerih zapiše, da so to najlepši soneti, kar jih premore slovenska literatura, saj jih napolnjuje tisto hrepenenje po lepoti in večnosti, ki je po njegovem mnenju temeljna vsebina vsakega dela resničnega umetnika.
Cankarja najbolj poznamo kot pisatelja in dramatika. Katera njegova prozna dela izstopajo? Kaj pa dramska?
Težko je reči, katera Cankarjeva dela izstopajo, saj je to odvisno od vsakega bralca posebej. Nekatere bolj prevzamejo lirska, poetična dela, ki razkrivajo pisateljevo empatično, usmiljeno, sočutno naravo; druge najbolj navduši Cankarjev smisel za satiro, v kateri odkrivajo njegov prodorni čut za resničnost ter resnico človeka in družbe. Meni osebno je med proznimi deli zelo pri srcu Cankarjev roman Hiša Marije Pomočnice, prav tako pa tudi njegov roman Nina, v katerem se kaže krhkost človeškega življenja in obenem moč hrepenenja po večnem bivanju, ki presega omejitve zemeljskega sveta. Podobno atmosfero nam pričara Cankarjeva poetična drama Lepa Vida. Na drugi strani pa me prevzamejo tudi kakšne drobne Cankarjeve črtice, ki večinoma niso v središču pozornosti – recimo črtici Blage duše in Ura –, ki slikajo čisto preproste, blage in dobrosrčne ljudi v njihovem vsakodnevnem življenju in hrepenenju. Posebej pa moram poudariti tudi zbirko črtic Podobe iz sanj, ki jo je Cankar napisal v času prve svetovne vojne.
Kakšen odziv so Cankarjeva dela dobila v njegovem času? Kako so ga razumeli?
Cankar je v svojem času moral doživljati hude kritike svojega dela. Še posebej težko je bilo na začetku njegove umetniške poti, ko je začel ustvarjati po zgledu modernih evropskih smeri dekadence in simbolizma, njegovi literarni predhodniki, kot je bil denimo Fran Govekar, pa so nadaljevali tradicionalne smeri realizma in naturalizma. Njegovih literarnih »eksperimentov« niso sprejemali z razumevanjem, prav nasprotno, menili so, da je mladega in nadarjenega pisatelja pokvarilo velemestno razpoloženje Dunaja in da slovenski prostor takšnih dekadentnih poskusov noče in jih ne potrebuje. Medtem ko je Cankar že v Vinjetah napovedal, da bo pisal po navdihu duše, »njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva …«, pa se je Govekar iz njegovega opisovanja ljubezenske teme grdo norčeval in mu očital, da so njegov milje le »ciparne, nočne kavarne in beznice«, ter obžaloval, da je sicer nadarjeni in duhoviti umetnik »zašel v to sifilistično strujo«. Tudi v poznejšem obdobju ustvarjalnosti je Cankar doživljal pogosta zavračanja. Tako je denimo cenzura njegovo dramo Hlapci, ki jo je napisal leta 1910 pri bratu Karlu v Sarajevu kot izraz razočaranja nad volitvami leta 1907, oklestila na kar 62 mestih; uprizorjena je bila lahko šele po Cankarjevi smrti, leta 1919 v Trstu.
Kritiki so v svojih uničujočih kritikah večkrat izražali upanje, da se Cankar vrne na prava pota, toda pisatelj je v dunajskem okolju ob stiku z modernimi umetniškimi smermi lahko našel le potrditev pravilnosti svoje odločitve. Prav zato je razumljivo, da je na Dunaju s presledki ostal skoraj 11 let, saj se je v tistem okolju čutil svobodnega, neobremenjenega, okolje v domovini pa ga je nasprotno dušilo zaradi svojega ozkosrčnega moralizma in provincializma. Prav na Dunaju je ustvaril večino svojih najboljših del in izpolnil svoje umetniško poslanstvo – ustvaril je prozo in dramo, ki se lahko merita s takrat najvidnejšimi evropskimi literarnimi dosežki, obenem pa razkrivata tudi izrazito pisateljevo izvirnost, zaradi katere je zlasti v zadnjem času, ko je njegovo delo vsaj nekoliko prodrlo v mednarodni prostor, prepoznan in občudovan pri literarnih komparativistih in teoretikih.
Cankar kot pesnik, Erotika. Že samo ime je zanimivo in kliče po razpravi. Kaj so posebnosti in značilnosti te pesniške zbirke? Se lahko po kvaliteti primerja z njegovimi dramskimi in proznimi deli? In čemu tak odpor do Erotike?
Erotika kot pesniška umetnina verjetno res ne dosega najvišje umetniške vrednosti, a je vsebinsko močna, še posebej v Cankarjevem času. Malokdo si je ob koncu 19. stoletja drznil odkrito spregovoriti o bolečini ženske, ki jo rani telesna strast, o moči poželenja in o neizpolnljivosti čutne ljubezni, o deklicah in ženskah, ki so se zaradi revščine v nekih zanje travmatičnih okoliščinah znašle v prostituciji, ter do teh ubogih oseb izražati sočutje, usmiljenje, ne pa prezira. Za svojo prvo pesniško zbirko je Cankar izbral drzen naslov, Erotika, in s tem izzval odpor in takojšnje odklanjanje pri marsikaterem svojih kritikov, tako da so celo zasegli vse dosegljive izvode prve izdaje, 700 od 1.000 izvodov naklade, in jih dali uničiti. Toda vsebina pesmi sama v resnici sploh ni pohujšljiva. Kako pa bi bila, ko pa je pesmi, pozneje izdane v tej zbirki, občudovala celo Cankarjeva pobožna mati Neža in prav v njih prepoznala sinovo nadarjenost. Prav paradoksno je, da je Cankar z denarjem, ki ga je vnaprej prejel za to svoje delo, plačal pogrebne stroške za svojo mater, ki izida sinove prve pesniške zbirke leta 1899 ni dočakala.
V drugi izdaji Erotike leta 1902 je Cankar jasno izrazil svoje zavračanje dvojne morale ljudi, ki govorijo o krščanski morali in jo učijo, hkrati pa sami ne živijo skladno s tistim, kar v besedah zagovarjajo. Takšne kritike slovenskih ljudi je polna tudi Cankarjeva poznejša satira, kot jo med drugim izraža avtorjeva znana farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski – vsi prebivalci doline šentflorjanske, to je slovenske domovine, gojijo skrite želje, da bi »grešili« z Jacinto, prispodobo Cankarjeve umetnosti; skrivaj jo občudujejo, toda v besedah jo zavračajo in se nad njo pohujšujejo. Cankar s svojimi deli v njih prebudi zatrto strast, ki pa si je ne upajo priznati, saj ni skladna z »vrednotami« in »ideali« šentflorjanske družbe. Za Cankarjevo umetnost ta družba še ni zrela in Šentflorjanci se počutijo varnejši v vlogi neiskrenih, ponižnih, neustvarjalnih in nesvobodnih hlapcev.
Cankar je kot dramatik zelo pomemben. Dram ni samo pisal, pač pa je bil dejaven tudi pri nastajanju slovenskega profesionalnega gledališča …
Cankar se je že zelo zgodaj zanimal za dramatiko – njegova prva misel na dramsko ustvarjanje sega že v leto 1892. Njegov brat Karlo Cankar se spominja, da je Ivan Cankar stradal, pa je vendar ob vsaki priložnosti skušal priti do vstopnic za gledališke predstave v stari ljubljanski čitalnici in pozneje v Deželnem gledališču. Čutil je, da je najbolj nadarjen prav kot dramatik. Pri uprizoritvah svojih dram je tudi dejavno sodeloval. V več njegovih dramskih besedilih, ki so v rokopisih na ogled v NUK-u, lahko vidimo, da je celo izrisal obraze glavnih dramskih likov svojih tragedij in komedij. Ni mu bilo vseeno, kateri igralci igrajo v posameznih vlogah, režiserjem je večkrat dajal tudi napotke, kako naj bo kakšna vloga odigrana. Med leti 1898 in 1899 je za gledališče predelal tudi Shakespearovo tragedijo Hamlet. Kako sugestivno moč ima lahko gledališče, med drugim izraža tudi v članku Ponižana umetnost iz leta 1901, v katerem pove, da je v uprizoritvi Tolstojevega dela Moč teme na odru videl toliko resničnosti, da se mu je zdelo, da resnični ljudje žive na odru, a igrajo tisti ljudje v avditoriju.
Že pri teh prizadevanjih za gledališče so se kazale Cankarjeve želje po napredku za skupno dobro. Bil je tudi politik. Do kakšne mere se je realiziral kot politik? Seveda je bilo politiko čutiti tudi v njegovih delih … Kako so takrat oblasti oziroma pristojni gledali na njegova dela, predvsem dramska?
Kot politik Cankar ni dosegel tistega, kar je želel, to je zmage na deželnozborskih volitvah leta 1907, kamor je bil povabljen, ker se je zavzemal za podobne cilje in vrednote kot Jugoslovanska socialdemokratska stranka. Volilni sistem manjšim strankam ni dopuščal uspeha in zmagala je Slovenska ljudska stranka, kar je povzročilo, da je mnogo ljudi prevzelo njena načela. Koliko je Cankarja prizadel neuspeh na samih volitvah, ne vemo, vsekakor pa v več svojih delih izraža nestrinjanje s pritiski, ki so se vrstili na liberalno učiteljstvo, češ naj opusti svoj svobodomiselni nazor, ker da ni primeren za vzgojo mladih. Vsekakor je Cankar tudi v poznejših letih politično deloval kot literat. Politično delovanje prek literature je sicer posebej značilno za tako imenovane nezgodovinske narode, torej za tiste evropske narode, ki v svoji zgodovini nismo imeli svojih lastnih političnih elit (Slovaki, Slovenci in drugi). V slovenskem prostoru v 19. stoletju najdemo veliko politikov med literati in nasprotno. Med takimi osebnostmi je prav gotovo tudi Ivan Cankar. Kritiki, ki so zastopali različne slovenske stranke, predvsem klerikalno in liberalno, so Cankarjeve drame večinoma sprejemali negativno. Avtor v svojih dramah odkrito biča politično delovanje, ki ni v blagor ljudstva, temveč je namenjeno doseganju lastnih koristi, bogastva in vpliva politične elite (Za narodov blagor). V takratni politiki prepoznava igro za oblast, ki se odigrava brez vizije, brez jasnih ciljev, brez prepričanja. Zelo zgovoren je znameniti dialog med župnikom in Jermanom iz tretjega dejanja Hlapcev, v katerem Cankar jasno zapiše, da oblastnikom v resnici ni pomembno človekovo »prepričanje, naziranje, mišljenje, vera in kolikor je še teh besed«. Zanje je pomembna le ena zapoved: »pokori se, ne upiraj se« – vse drugo je »le privesek in olepšava«. Kdor se prilagodi, pokori, v tej družbi lahko preživi, ostali pa so za svoje uporništvo kaznovani. Cankar je razumel, da so se nekateri morali novim oblastem prilagoditi, da so lahko vzdrževali svoje družine, četudi se z njimi niso strinjali (učitelj Hvastja v Hlapcih), bolj kritičen pa je bil do tistih, ki so zaradi političnih in drugih koristi menjali prepričanja in izdajali prijatelje. V pismu bratu Karlu je zapisal svoje mnenje, da so stranke v resnici »tolpe«, v katere se vstopi zaradi »koristi«, nikoli pa »iz srčnega nagnjenja«. Očitno je menil, da v slovenskem prostoru politika in politiki niso pošteni, pripisoval jim je celo zločinska dejanja (Kralj na Betajnovi), ko se potegujejo za obrambo svoje oblasti. Najbolj presenečen pa je bil nad tem, da množica »močne« ljudi podpira, tudi če ve za njihova zločinska dejanja, da jih celo potrebuje in občuduje, pošteni in resnicoljubni ljudje, ki prisegajo na vrednote, pa so deležni kvečjemu sočutja in pomilovanja. Kadarkoli je Cankar v leglo licemerstva in ozkosrčnosti poslal človeka, ki je imel samo poštenje in nič zvijačne taktike – tak je na primer Maks iz drame Kralj na Betajnovi –, je ta človek ali umrl ali bil izgnan. Tako se je Cankar domislil lika umetnika in prevaranta obenem ter ga upodobil v liku razbojnika Krištofa Koblarja – šele ta lik lahko s svojo resnicoljubnostjo, ki pa je združena z intuicijo in premetenostjo, zmaga nad zločinci, razbojniki in dvoličneži doline šentflorjanske. Cankar sam je kot »upornik« proti vsaki zlaganosti in nesvobodi skušal vplivati na to, da bi se ljudje zavedeli svoje moči, s katero lahko vplivajo na dogajanje.
Cankar je bil obsojen tudi na zapor. Kakšen je bil razlog za to?
V svojem članku Ivan Cankar in velika vojna, objavljenem leta 2016 v Zgodovinskem časopisu, natančneje opisujem dogajanje v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno na slovenskem ozemlju. Takrat so napredni Slovenci in Hrvati, prežeti z idejami jugoslovanstva in slovenstva, menili, da je prišel čas skorajšnje narodne osvoboditve in zedinjenja vseh Jugoslovanov v svobodno in neodvisno državo. Pred vojno in med njo je bilo v Avstriji preganjanih in zaprtih veliko najnaprednejših ljudi, ki so se potegovali za uresničitev teh ciljev. Tudi Ivan Cankar je leta 1914 prestajal zaporno kazen na Ljubljanskem gradu, v celici številka 4. Kljub prepovedi branja dnevnega tiska je pisatelju uspelo, da mu je neki stražar v zapor prinašal časopise. Časopis Slovenski narod mu je prinašal »v večjem kosu kruha« in tako so bili v celici obveščeni o dogajanjih v državi in na posameznih bojiščih. Janez Kolar v svoji knjigi Preporodovci opisuje, da je Cankar med prestajanjem zapora na Ljubljanskem gradu prejel vest o smrti svojega očeta. Ko so mu povedali žalostno vest, je šel na hodnik v samoten kot in se vrnil s krvavo rdečimi očmi. Jokal je. V jetniški sobi je sedel na posteljo, oprl glavo na pesti in nepremično gledal prek Kongresnega trga, mimo Rožnika, tja nekam proti Vrhniki. Njegov bratranec dr. Izidor Cankar je prišel prosit, naj ga izpustijo na očetov pogreb, in se ponudil, da bo v zaporu namesto njega, a zaman.
Veliko smo že povedale o njegovem delu, kaj pa njegovo zasebno življenje? Cankar ni imel otrok.
Kot je razvidno iz različnih zapisov, korespondence in fotografij, je Cankar imel zelo rad sprehode v naravi. Že kot otrok si je na Vrhniki izbral kotiček ob kapelici sv. Antona, kamor je rad zahajal in v tem okolju snoval svoje prve pesniške verze. Marsikomu je znana »enajsta šola pod mostom«, kjer se je pisatelj kot otrok družil z vrhniškimi vrstniki in z njimi pobiral različne »najdbe«, ki jih je na obrežje naplavila Ljubljanica. Iz ljubljanske dijaške dobe so znani zapisi, da je včasih namesto k pouku ušel v naravo, kjer se je počutil svobodnega, ne več utesnjenega in obremenjenega zaradi šolskih in drugih skrbi. Tudi na Dunaju se je rad sprehajal po parkih in sproti razmišljal o svojih delih, ki jih je v mislih snoval. Rad je zahajal tudi v dunajske kavarne, kjer je ob prebiranju modernih evropskih časnikov in v živahnih pogovorih z različnimi umetniki in kulturniki lahko dobil dober vpogled v literarno in splošno kulturno in politično dogajanje po Evropi, pa tudi v domovini. Ko je zbolela mala hčerka njegove dunajske gospodinje, Amalija (Malči) Löffler, ki je prejela svoj najdragocenejši spomenik v Cankarjevem romanu Hiša Marije Pomočnice, saj jo je v tem svojem romanu upodobil kot glavno osebo, jo je redno obiskoval v dunajski bolnišnici in z njo igral karte. Vse to kaže na njegovo v notranjosti umirjeno in sočutno naravo, a obenem tudi na potrebo po spremljanju in »vsrkavanju« umetniških impulzov v bližnji in širši okolici. V času, ko se je Cankar z Dunaja vračal v domovino, je krajše obdobje bival pri svojem bratu Karlu, duhovniku in škofovem tajniku v Sarajevu. Tudi tam je rad zahajal v naravo, med drugim na goro Trebević in drugam. Cankarjeve fotografije in njegova literarna dela pa kažejo tudi na to, da se je dobro počutil na Bledu, v počitniški vili Marije Kessler, kamor ga je priklepala intimna vez – idealna in strastna ljubezen do njene 17-letne hčerke Mici. Skupaj s svojo družbo je rad hodil na izlete v gorske pokrajine Vršiča, Klina pod Prisojnikom, pa v Kamniško Bistrico … Še posebej pa Cankarjevo iskanje notranje harmonije in umiritve v zavetju narave odraža zadnje obdobje njegovega življenja in ustvarjanja, ki ga je prebil v prelepem okolju rožniškega hriba nad Ljubljano, kljub temu da ga je »zaročenka« Milena Rohrmann nagovarjala, naj se preseli v Ljubljano, kjer bi ji bil bliže. Še jasneje kot v korespondenci in fotografskih virih pa se Cankarjev intimni odnos do narave razkriva v njegovi literaturi, v kateri vzklika slavospeve Ljubljani (povest Kurent), opisuje Blejsko pokrajino z Blejskim jezerom (Novo življenje, Volja in moč, Lepa Vida, Milan in Milena), se navdušuje nad Dunajem z njegovim razgibanim gledališkim, opernim in splošnim glasbenim dogajanjem ter izjemnimi umetniškimi razstavami na eni strani ter krasnimi parki in vrtovi na drugi. Prav poseben odnos, poln občudovanja, večkrat pomešanega z nostalgijo in melanholijo, pa Cankar namenja svoji rodni Vrhniki z njenimi cerkvicami, zvonovi, s pogledom na materino rojstno vas in ne nazadnje z vsemi njenimi najbolj skritimi kotički, ki so tako močno zaznamovali njegovo otroštvo in mladost. Družine si Cankar ni ustvaril, imel pa je ljubezenska razmerja z več dekleti in tudi starejšimi ženskami. Nekatera razmerja so bila skoraj izključno duhovne narave, bolj občudovanje in čustvena vznesenost, pri katerem drugem pa je verjetno šlo tudi za kaj več. Če vsaj navedemo nekaj žensk, ki so se vtisnile v knjigo Cankarjevega ljubezenskega življenja, ne moremo mimo Helene Pehani, Anice Lušin in njene sestre Minke, prav gotovo pa tudi ne mimo njegove dunajske gospodinje Albine Löffler in njene hčerke Štefke, s katero je bil na Dunaju zaročen in se je z njo celo res nameraval poročiti, priskrbel ji je celo že poročno obleko. A od te namere se je odvrnil, delno tudi pod vtisom nove, sicer neuslišane ljubezni, mlade Mici Kessler, na katero se je čustveno navezal med svojimi obiski v domovini.
Cankar je, kot že rečeno, zbolel. Kaj je bil razlog njegove smrti? Nekje se pojavljajo tudi namigovanja, da je bila njegova smrt posledica nasilja, tudi zaradi njegovega političnega udejstvovanja.
V zdravniškem spričevalu je kot vzrok Cankarjeve smrti navedena pljučnica s splošnim vnetjem pljuč. Ta je po obdobju epileptičnih napadov in operativnega posega zaradi nesrečnega padca po stopnicah povzročila tolikšno splošno telesno izčrpanost in oslabelost srca, da je že tako telesno šibak pisatelj ni mogel več prestati. Huda poškodba, ki je bila usodna za njegovo žalostno pot navzdol, je Cankarja prizadela nekega večera v dneh od 24. do 27. oktobra 1918, ko se je vračal iz restavracije Štrukelj v svoje takratno bivališče na Kongresnem trgu številka 5. Ker je v tem stanovanju bival manj kot mesec dni, od 4. oktobra naprej, hiše še ni dobro poznal, in tako je v temi nesrečno padel z glavo naprej po stopnicah, ki so vodile navzdol v zaprto dvorišče med obema traktoma poslopja. Josip Puntar je domneval, da je bil pisatelj tistega večera tudi nekoliko vinjen, saj se tak padec ni zgodil prvič, pač pa naj bi Cankar po njegovih besedah že v starem stanovanju v Škofji ulici, kjer sta živela kot sostanovalca, nekoč nerodno padel, ko se je pozno ponoči vinjen vrnil domov. Dr. Puntar zato za pisateljevo prezgodnjo smrt obtožuje njegove znance in »častilce«, ki so mu kar naprej nazdravljali »na njegovo zdravje in zdravje slovenske umetnosti« ter z njim popivali do pozne noči. Tokrat se je Cankar ob padcu nesrečno udaril v zatilje. Čeprav je poškodba začela zatekati, se zanjo sprva ni dosti menil. Toda njegovo zdravstveno stanje se je začelo slabšati, zato ga je dala njegova takratna izbranka Milena Rohrmann peljati na svoj dom na takratni Šempetrski, danes Trubarjevi cesti številka 28. Na začetku se je zdelo, da padec za Cankarja ne bo imel resnejših posledic, toda v noči z 28. na 29. oktober se je njegovo stanje močno poslabšalo. Cankar je dobil pogoste epileptične napade s krči in dr. Alojz Kraigher, ki je k njemu prihitel na prošnjo Rohrmannovih, ga je nemudoma dal odpeljati na kirurški oddelek dr. Stojca v ljubljanski deželni bolnišnici. Ta je ugotovil vnetje možganske mrene s krvavenjem, ki ga je povzročil padec na zatilje, oziroma Jacksonovo epilepsijo možganske skorje. Po punkciji hrbteničnega mozga in po odtoku določene količine možganske tekočine se je Cankarju stanje izboljšalo. Še istega dne so se epileptični napadi prenehali in Cankar ni več izgubljal zavesti. Rana se je kmalu zacelila in Cankar si je telesno opomogel, tako da so ga 18. novembra 1918 iz bolnišnice odpustili kot ozdravljenega. Toda komaj teden dni je bil Cankar v oskrbi pri Rohrmannovih, že je 25. novembra spet moral v bolnišnico. Tokrat je šel na interni oddelek, na katerem je primarij dr. Jenko ugotovil jetiko in gnitje pljuč. Dr. Kraigher je menil, da je bila bolj kot ta diagnoza za pisatelja značilna splošna telesna oslabelost, živčna izčrpanost in propadanje srca. Menil je, da je bilo gnitje pljuč le posledica vdihavanja nesnažne sline in živilskih drobcev v času, ko je imel epileptične napade. Ti drobci so mu obležali v pljučih in začeli gniti. Proti koncu novembra je Cankar dobil pljučnico s splošnim vnetjem pljuč in to je bilo zanj usodno. Tokrat iz bolnišnice ni več prišel. Ko se mu je bližala zadnja ura življenja, ga je v bolnišnici obiskal pisatelj Fran Saleški Finžgar, duhovnik, in mu na lastno prošnjo dal poslednjo odvezo. Hipotezi, ki ni podprta z ustreznimi viri, da naj bi šlo za politični umor, ne verjamem, saj bi Cankar o tem prav gotovo spregovoril s svojo značilno ostro kritiko. Po usodnem padcu v hiši na Kongresnem trgu si je Cankar opomogel in nekaj dni preživel v oskrbi Rohrmannovih, duševno priseben, jasnega duha in misli. V bolnišnici tudi ni omenjal kakšnega napada, atentata, prav tako tega ne izkazuje zdravniški izvid z internega oddelka Obče bolnice v Ljubljani, katerega rokopisno kopijo hrani rokopisna zbirka NUK. Cankar je umrl 11. decembra 1918 ob 1:15 na internem oddelku ljubljanske bolnišnice v 43. letu starosti. Zadnjo uro je pričakal pomirjen, »zaspal« je tiho in vdano. Še isti dan so ga prepeljali v Narodni dom in ga položili na mrtvaški oder. Vsekakor je škoda, da Cankar ni živel dlje kot 42 let, saj bi nam gotovo lahko dal še veliko umetniških vrhuncev, ki jih je tudi načrtoval. Ne nazadnje pa bi pričakal tudi konec vojne, ki si ga je tako želel in ga v Podobah iz sanj in drugod optimistično, preroško napovedoval.
Da se vrnemo v sedanjost. O Cankarju kot osebnosti in avtorju vemo precej. Obstajajo zanimivosti iz njegovega življenja, ki so znane, pa v resnici niso take, kot jih poznamo, kot so nas učili v šolah? Kot znanstvenica in raziskovalka ste morda naleteli na kakšna taka zanimiva odkritja, resnice, dokaze.
V resnici o Cankarju ne vemo toliko, kot se morda zdi. Osebno se mi je pogled nanj začel čisto drugače kazati, ko sem prebrala celoten opus njegovih del. In ne le enkrat. Če njegova dela skušamo ocenjevati izolirano, brez vpogleda v celoto, so interpretacije večkrat lahko pomanjkljive, včasih celo napačne, vsekakor pa površne. Po drugi strani pa se naš pogled na literarno umetnost Ivana Cankarja lahko poglobi in bogati s širjenjem vpogleda v kulturno, umetnostno in literarno dogajanje tistega časa v slovenskem prostoru in širše v Evropi. Avtor, kot je Ivan Cankar, ohranja nezmanjšano aktualnost tudi v današnjem času, to pa zato, ker je na človeka in zgodovino, ki se je odigravala pred njegovimi očmi, gledal večnostno. Zdi se, da je vedno znal prepoznati bistvo stvari, resnico, ki se skriva za videzom in zunanjim potekom stvari, tisto resnico, o kateri je v Beli krizantemi zapisal, da je »posoda vsega drugega – lepote, ljubezni in večnega življenja«. Ogledalo te resnice je razkrival v svojih delih.
Cankar je še vedno aktualen, da ne rečemo, da je bolj aktualen kot kadarkoli. Veliko slovenskih igralcev, pesnikov, pisateljev, ustvarjalcev ga uporablja kot navdih za dela.
Res je, prodorni pisatelji, pesniki, dramatiki, igralci, režiserji, pa tudi številni bralci njegovih del in gledalci gledaliških predstav v njem začutijo resnico človeškega življenja, upanja in hrepenenja, ki jo je razkrival v najrazličnejših odtenkih, z značilno sugestivnostjo in pogosto melanholijo, ki bi jo morda naš umrli pesnik Ivan Minatti poimenoval »bolečina nedoživetega«. Cankar je bil mojster slikanja razpoloženja, obenem pa tudi mojster psihologiziranja, četudi je morda naslikal manj raznovrstnih literarnih likov kot denimo eden njegovih velikih miselnih in literarnih vzornikov F. M. Dostojevski. Cankar je vedel za očitke, da so vsi njegovi junaki njemu podobni, toda tega se ni sramoval, na to je bil celo ponosen. Kritikom je odgovarjal: »Komu pa drugemu?« Čutil je namreč, da v slikanju likov mora slediti tisti resnici, ki se mu plast za plastjo razkriva v njegovi lastni duši – če bo prišel globlje k izvirom resnice o sebi, bo šele sposoben razumeti in sprejeti drugega. Prav zato je značilno, da je globlja in bolj grenka tista krivda, ki jo Cankar očita samemu sebi (recimo v črticah Skodelica kave, Njegova mati), kot pa krivda ravnanja, ki jo usmerja k drugim ljudem. Proti koncu svojega življenja Cankar prizna, da je bil ves njegov boj z domovino in drugimi ljudmi v resnici le en sam boj s samim seboj, s svojo najbolj notranjo resnico. Obžaluje morebitne krivice, ki jih je prizadejal drugim, in iz svojega najbolj notranjega jedra ustvari svoje najbolj zrelo delo Podobe iz sanj, presvetljeno z resnico vseobsegajoče ljubezni. To je tisto pisateljevo resnično bistvo, ki si ga iz sramu in strahu pred zlorabo vse do zadnjih let svojega življenja ni upal razodeti ljudem.
O Cankarjevi veličini priča tudi dejstvo, da je kot klasik in kanonski avtor prisoten v osnovnošolskih in srednješolskih berilih, učbenikih. Se vam zdi, da je na področju obravnave Cankarja treba kaj spremeniti?
Spomenik Ivana Cankarja na Vrhniki
Sama sem v letu 2018 postavljena pred povabilo in izziv, da predstavim Ivana Cankarja v eni ljubljanskih osnovnih šol, in sicer učencem osmega in devetega razreda, želja pa je, da tudi mlajšim, celo drugemu razredu osnovne šole. To bo zame odlična priložnost, da pisatelja približam otrokom na način, da ga bodo vzljubili. Vsekakor je na področju obravnave Cankarjevih del v osnovnošolskih in srednješolskih učbenikih mogoče marsikaj spremeniti, obogatiti – to bi v resnici morali napraviti. Cankar namreč otrok še vedno ne pritegne. Kot vidim, si ravnatelji, učitelji in profesorji marsikatere osnovne in srednje šole želijo, da bi o Cankarju tudi sami izvedeli več – tako bi ga namreč veliko laže približali svojim učencem in dijakom. Predmeti, kjer bi obravnavali Cankarja, bi bili potrebni tudi na fakultetah, kjer je po mojih izkušnjah ogromno zanimanje za to temo. Ti predmeti bi zlasti študentom Slovenistike – gotovo pa tudi Primerjalne književnosti ali sorodnih področij – lahko ponudili enega temeljev za njihovo nadaljnje pedagoško in raziskovalno delo, obenem pa bi prenesli znanje na cele generacije profesorjev na slovenskih osnovnih in srednjih šolah.
Kaj se bo letos dogajalo na državni ravni ob obletnici? Prireditve, simpoziji, predstave, izidi novih knjig … Kaj napovedujete?
Želim si, da bi slovenska javnost v letu 2018, ko se bomo spominjali 100. obletnice pisateljeve smrti, sprejela Cankarja kot resnično svojega avtorja, na katerega smo upravičeno lahko ponosni. Mislim, da do danes marsikdo o njem še vedno nima prave podobe, številnim se njegovo pisanje zdi težko, moreče. Morda se bo ravno letos tak površen vtis pri marsikom popravil. Kot vodja delovne skupine za organizacijo državnega Cankarjevega leta pri predsedstvu Republike Slovenije imam vpogled v vrsto prireditev, razstav, predavanj, okroglih miz, simpozijev in drugega, kar bomo letos lahko spremljali, med drugim jih prirejajo MGML – Mestni muzej Ljubljana, NUK (Narodna in univerzitetna knjižnica), Slovenska knjižnica v Ljubljani, Slovenski gledališki inštitut, SNG Drama Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko, ALUO, AGRFT; prav tako bo vrsta prireditev v Trstu in seveda na Vrhniki. Teh prireditev je vedno več, mnogo jih nastaja samodejno, kar vse kaže, da Cankarja vse bolj sprejemamo kot resnično »svojega« avtorja. Mislim, da je vsak tak dogodek lahko delček v mozaiku, s katerim vsak po svoje pripomore k skupnemu cilju, da slovenska in mednarodna javnost spozna in začuti čim bolj pravo, resnično podobo našega pisatelja in njegove neponovljive umetnosti.