ART E P AKT

---

Nazaj

Humanisti na Radioteleviziji Slovenija

Avtorica članka: Anika Velišček  (iz številke 3, december 2018)

Humanistika je zelo širok pojem, tudi delovna mesta humanistov so lahko zelo različna. Tokrat bomo od blizu spoznali karierne poti štirih prepoznavnih obrazov RTV Slovenija, ki vsak s svojo zgodbo živi s humanistiko. Spoznajmo Manico Janežič Ambrožič, Maria Galuniča, Meto Škvarč in Andreja Stoparja.

»Ljudje imajo včasih od slovenistov nerealna pričakovanja«

Mario Galunič

Mario Galunič je eden najbolj prepoznavnih televizijskih obrazov pri nas. Že 25 let je voditelj in urednik razvedrilnih oddaj na TV Slovenija, kjer je zaposlen še danes. Študiral je slovenistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in še pred koncem študija začel delati na RTV Slovenija. Leto in pol je bil tudi učitelj slovenščine na osnovni šoli v Ljubljani. Poznamo ga kot voditelja priljubljenih oddaj ZOOM, Spet doma, Moja Slovenija in številnih glasbenih festivalov (EMA, Slovenska popevka, Melodije morja in sonca). Za svoje delo je prejel pet medijskih nagrad viktor in pet gongov popularnosti. Od leta 2014 do letos je bil odgovorni urednik Razvedrilnega programa na Televiziji Slovenija, pod njegovim vodstvom so med drugim nastale oddaje Vse je mogoče, Kdo bi vedel, Vikend paket, Vem!.

Priljubljeni televizijski voditelj priznava, da je naklonjen slovenščini od osnovne šole dalje: »Moja naklonjenost slovenščini in književnosti izhaja še iz časov šolanja na takratni Srednji družboslovni šoli Maribor, današnji Prvi gimnaziji Maribor. Slovenščina je bila številka ena že v osnovni šoli, tega predmeta sem se zmeraj veselil.« Na to, da si je izbral študij slovenistike, je pomembno vplivala tudi njegova dve leti starejša sestra: »Kamenček v mozaiku je bila tudi njena izbira – tudi ona si je izbrala slovenistiko. Ljubo mi je bilo, kar je študirala, potem sem se tudi sam odločil za to pot, le na drugi fakulteti.« Želel je postati učitelj, to je bila takrat njegova ideja, zato se je vpisal na pedagoško smer enopredmetnega študija. »Bilo nas je 12 v letniku, osipa niti ni bilo. Poudarek je bil na jezikovnih predmetih in tudi drugih slovanskih jezikih. Jaz sem ob študiju slovenistike študiral v lektoratu tudi češčino. Bil sem zelo dober, dobil sem celo štipendijo češke vlade, nekaj časa sem tudi preživel na Češkem. Tudi rusko sem se učil, vendar se ruščina ni tako prijela, saj sva se premalo časa družila. Študij slovenistike je torej bil bolj slovansko naravnan,« svojo študijsko pot pojasnjuje in dodaja, da so ga poučevale legende. »Eden izmed njih je bil dr. Jože Toporišič, pri katerem sem študiral Slovenski knjižni jezik od prvega do četrtega letnika. Eno leto me je ta predmet učila tudi dr. Breda Pogorelec. Dr. Ada Vidovič-Muha je bila oseba, ki sem ji bil zelo naklonjen, fascinirala me je kot osebnost in znanstvenica. Zelo sem jo občudoval, navdihovala me je.« Slednja je bila tudi njegova mentorica pri pisanju diplomskega dela na področju jezika, dr. Helga Glušič pa je bila njegova mentorica pri pisanju diplomskega dela na področju mladinske književnosti.

Želje po poučevanju so se mu kmalu izpolnile, slovenščino je učil na Osnovni šoli Spodnja Šiška v Ljubljani še kot absolvent. Učiteljska izkušnja mu je prinesla marsikateri izziv, še posebej, če vemo, da je istočasno delal tudi na Televiziji Slovenija, kjer je začenjal z vodenjem oddaje ZOOM: »V nedeljo sem imel oddajo v živo, v ponedeljek pa sem prišel v razred. To je bil za otroke velik preskok, zame kot učitelja pa tudi. Živel sem skorajda dvojno življenje – prijaznega in všečnega voditelja ter učitelja, ki je v popolnoma drugi vlogi. Takrat sem bil zelo mlad, mislil sem, da bom vse dosegel, če bom le dovolj strog. Danes se mi zdi, da sem bil do otrok morda preveč zahteven.« Kmalu je ugotovil, da to ni njegovo življenje, da to ni on. Po letu in pol je povedal ravnateljici, da tega ne bo zmogel: »Kot učitelj padeš v rutino, hočeš nočeš. Domov hodiš s skrbmi zaradi stroke in obremenjen s človeškimi zgodbami, ne nazadnje si v osnovni šoli bolj vzgojitelj kot učitelj. Po drugi strani me je delo na televiziji okupiralo bolj, kot sem pričakoval. Hotel sem biti bolje pripravljen. Učitelj nisi zato, da hodiš v službo po plačo. To je poslanstvo, način življenja, podobno kot televizija. Ko sem se poslovil, sem videl, da so bili učenci z mano kar zadovoljni, bili so prizadeti, ker sem jih zapustil sredi šolskega leta.« Mnogo let kasneje se je v šolo tudi vrnil, in sicer na zasebno fakulteto DOBA v Mariboru, kjer je bil nosilec predmeta Javno nastopanje in retorika. Za to delo se je moral še dodatno izobraziti, večinoma pa je znanje črpal iz svojih bogatih in dolgoletnih izkušenj z delom pred kamero in na odrih. »Tam so bili študentje, ki so študij plačali in ki jih je to zanimalo. To je bilo drugačno delo kot v osnovni šoli. Včasih mi je bilo žal, da nisem svoje pedagoške kariere začel na kakšni srednji šoli ali zahtevni gimnaziji, da bi prišel v stik z bolj homogenim, ambicioznim in vedoželjnim občinstvom kot v osnovni šoli.«

Po vseh teh letih se je Galuniča prijel vzdevek kralj nedeljskih večerov, saj je nešteto let vodil oddajo ob nedeljskih večerih, a v televizijski svet je vstopil precej naiven, nikogar ni imel, ki bi izhajal s tega področja. Televizija ga je fascinirala, veliko je nastopal že kot otrok v osnovni in srednji šoli. Ob koncu študija je videl razpis za avdicijo za delo na regionalnem informativnem programu, se prepustil občutku in šel na avdicijo: »Potem so se stvari dogajale hitro – znani rek se je potrdil: če ima človek voljo in če si človek nekaj želi, je vse nagnjeno k temu, da se uresniči. Hitro sem dobival priložnosti. Takrat je bila pri nas samo ena televizija, ker ni bilo še zasebnih. Voditelji so imeli dovolj časa, da zrastejo, ni bilo bitk za gledanost, kot so sedaj. To so bili drugačni televizijski časi. Ko smo dobili konkurenco, sem že bil eden od bolj vidnih televizijskih voditeljev našega programa.«

Ena izmed pomembnih sestavin oddaj je tudi jezik in s tem povezano vprašanje, kakšno zvrst jezika naj uporabljajo nastopajoči: »S to temo sem se veliko ukvarjal in se še zmeraj. O tem imam mnenje, dokončnega odgovora pa še ne. Ustvarjamo oddaje na javni televiziji, ki ima neko poslanstvo. Smo ustanovljeni in plačani s strani gledalcev. Gledalci so na jezik televizijskih govorcev zelo občutljivi. Razvedrilo je morda od vseh žanrov na televiziji v 'nekoliko boljši poziciji', ker obstajajo vloge, ki ne zahtevajo zbornega jezika ali ozko knjižne izreke. Humoristi lahko svoje vloge opravijo v svojem dialektu ali kakšni drugi jezikovni zvrsti, ki ni knjižna. Vsi voditelji, ki nastopajo, pa bi morali vedeli, kaj je to zborni jezik, četudi delajo prekrške, zavestno in nezavestno. Znati bi morali tudi razložiti, zakaj se norme ne držijo. Mislim, da se živ jezik spreminja, govorica se je na srečo nekoliko sprostila. Gledalci z obrobnih narečij postanejo občutljivi, če nekdo na javni televiziji govori 'preveč po ljubljansko', kot radi rečejo. Se pa ne zavedajo, da naredijo ljubljanščini kdaj krivico. Ljubljana je tudi jezikovno središče, tukaj se stika več narečnih skupin. Knjižni jezik se je oblikoval na podlagi dolenjskih in gorenjskih govorov. Primorci, Štajerci in Prekmurci pa govorijo obrobne dialekte in bi to morali razumeti in sprejeti, kar je včasih težko pojasniti ljudem, ki teh stvari niso študirali. Opažam, da so ravno ljudje s teh področij najbolj občutljivi. Gorenjci in Dolenjci nimajo toliko težav, če nekdo govori 'po ljubljansko', z razliko od Štajercev, ki imajo glede tega največ pomislekov. Potrebno je pogledati tudi nacionalno mentaliteto. Jaz nisem navdušen nad tem, da ljudje pred kamero govorijo tako kot na cesti ali v baru, zdi se mi, da je treba nivo jezika dvigniti ali biti vsaj pripravljen na to. Če se govori naravnost v kamero, je potrebno govoriti knjižno, če se s kom pogovarjaš po telefonu v studiu, mogoče nekoliko manj, lahko si privoščiš odstopanja od norme. Svojo normo si oblikujemo sami, redko znamo skriti področje, s katerega prihajamo – nekateri bolj, drugi manj. Mogoče se to še najbolj pozna pri samoglasnikih, zelo rad ugibam, od kod prihaja govorec, ki ga prvič slišim, redko se zmotim.«

»Ljudje imajo včasih od slovenistov nerealna pričakovanja. Pričakujejo, da poznamo odgovore na vse zagate iz glave takoj, da zmeraj govorimo in pišemo brezhibno, da ne delamo prav nobenih napak. Včasih imajo tudi strahospoštovanje in se že vnaprej opravičujejo, češ da ne bodo na istem jezikovnem nivoju, kot si ti. To je v ljudeh. Od nas je odvisno, ali jih popravljamo in jim damo ves čas vedeti, da ne znajo jezika tako dobro kot mi. Tega ne počnem. Kot voditelj vidim, da jezikovnih pasti nikoli ne zmanjka. V oddajah v živo prihajamo v nevarne situacije, ko te lahko kakšen slab govorec hitro potegne kakšno jezikovno stopnico nižje, kot bi hotel. Na to vplivajo trema, stiska s časom, čustva, napetost med snemanjem. Ko se pogledaš, vidiš, kako si se pustil speljati na področje, ki si ga ne bi želel,« poda svoj pogled voditelj, ki je do pred kratkim bil tudi odgovorni urednik Razvedrilnega programa. O tem pove: »Zraven urednikovanja me je presenetilo veliko organizacijskega dela, sestankov, veliko izgubljenega časa … RTV Slovenija je javni zavod, ki ima vse bolezni kot drugi javni zavodi. To je težka diagnoza, ki je ne moreš kar tako ozdraviti. Veliko se je potrebno ukvarjati s kadrovskimi stvarmi, z motiviranjem ljudi, birokracijo, ostanki prejšnjega sistema v glavah ljudi. Tega je zagotovo preveč. Vsebinskega dela pa je vedno premalo.«

Ko z Mariem pogledava njegovo delo ter omeniva talent in delo, brez pomisleka odgovori: »Mislim, da je potrebno imeti eno in drugo v velikih količinah. Samo trdo delo ni dovolj in samo talent ni dovolj. Čeprav bi si upal reči, da sem že videl dokaj uspešne in zelo talentirane voditelje, ki niso nagnjeni k trdemu delu, pa so prišli kar dobro skozi, vsekakor bolje kot tisti, ki so trdo delali in niso imeli talenta. Če misliš resno, če misliš od tega živeti, se moraš ves čas izobraževati, se gledati, kar je zelo težko, vendar brez tega ne gre, saj moraš biti kritičen do sebe. Videl sem, da lahko leta in leta delaš pred kamero in misliš, da že vse znaš, a prej ali slej se v nastopanju pojavijo napake, ki jih prej nisi imel in jih moraš odpraviti. Ne moreš biti ves čas v vrhunski formi in ves čas zadovoljen. Kot v športu. Jaz se zanašam na trdo delo, pri tem znam biti prav neizprosen, seveda pa računam tudi na svoj talent, še posebej v kritičnih situacijah, ampak brez dela in priprav ne bi mogel pred kamere. Zahteven sem do sebe in drugih.«

Študij slovenistike mu pri delu, ki ga danes opravlja, izredno koristi: »Nedvomno se počutim pogosto privilegiranega. Pa ne zato, ker sem prebral vse Cankarjeve drame in romane 19. stoletja, ampak zato, ker sem zelo suveren v jeziku in je to moje najmočnejše orožje in orodje. Sem artikuliran, znam napisati to, kar mislim, oziroma povedati to, kar čutim; to je dar, ki ga nima vsak. Pogosto srečujem ljudi, ki so v velikih stiskah, ki ne zmorejo ubesediti tega, kar bi radi. To je naložba, ki nima cene.«

---