ART E P AKT

---

Nazaj

Veliki intervju s Klemnom Slakonjo "Rad igram v predstavah, ki me polnijo"

Avtorica članka: Anika Velišček  (iz številke 2, april 2018)

»Kakšen mora biti v resnici?« je bilo vprašanje, ki se mi je večkrat podilo po glavi, ko sem svojega tokratnega sogovornika kot osnovnošolka pred desetimi leti gledala po televiziji. Zares doživela sem ga leta kasneje, ko sem ga gledala v gledališču. Kako briljira. Kako je natančen. Duhovit. Prezenten. Dih jemajoč. Poživljajoč. Navdihujoč. S stiskom roke po eni izmed predstav sem ga nedavno tudi spoznala. Ne Župnika, zlate prinašalke, Tulpenheima, Lidije, Putina, Sakešvilija, ampak njega osebno. Zapletla sva se v zanimiv klepet o njegovih predstavah in videih. Odgovora na moje besede sta bila večkrat »hvala« in »hvala lepa«. Težko je biti nenavdušen nad njegovimi stvaritvami in nad njim samim. Prijeten, razmišljujoč, iskren. Kar sledi v nadaljevanju, je posledica besede »seveda«, ko sem ga takrat prosila za intervju. Svoje kolege rad predstavi tako, da začne z »eden in edini«. Z njegovimi besedami, eden in edini Klemen Slakonja.

Klemen Slakonja je vsestranski umetnik, član igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana, igra pa tudi v predstavah izven matične gledališke hiše. Je televizijski voditelj, ustvarjalec video vsebin, posojevalec glasu junakom iz risanih serij in filmov, pevec, avtor besedil. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim naziv žlahtnega komedijanta, viktorje in gong popularnosti. Nagrajene so bile tudi predstave, v katerih igra. Svojevrsten uspeh pa doživlja tudi na Youtubu, kjer si je njegove videe, v katerih imitira domače in tuje zvezdnike, ogledalo več kot 48 milijonov gledalcev. S Klemnom sva se pogovarjala o njegovi odločitvi za igralski poklic, njegovih talentih, predstavah, povezavi z Ivanom Cankarjem, pa še o čem.

Nazadnje sem te gledala v predstavi Cucki, ki je bila odlično sprejeta. Začniva s Cucki. Kaj po taki predstavi, polni bučnih aplavzov in lepih odzivov, čutiš?

Sploh kadar igraš komedijo, je pozitiven odziv občinstva zelo pomemben. Gre za pretok energije. Prav neverjetno je, kako te energija občinstva lahko ponese do novih nians v interpretaciji in kako po fizično precej naporni predstavi ne čutiš nobene utrujenosti, ravno nasprotno. Če takšnega odziva ni, hitro lahko dobiš občutek, da igraš nekam v prazno, in si po predstavi posledično tudi izžet. Rad igram v predstavah, ki me polnijo.

Videli smo te v vlogi psov. Kako je igrati pse v primerjavi z ljudmi?

Gre za personifikacijo psov, tako da kakšnih posebnih razlik, razen kakšnega laježa ali kakšne druge pasje posebnosti tu pa tam, ni.

Zanimiv mi je bil tvoj psiček carinik, ki govori brežiško, tvoje domače narečje. Zakaj si se odločil za to jezikovno posebnost lika?

V originalu gre za beagla (angleški brak, lovski pes, op. avt.), ki dela oziroma voha na ameriškem letališču. Z režiserjem Matjažem Latinom se nama je zazdelo, da bi se občinstvo lahko bolj identificiralo z njegovo zgodbo, če bi prizor poslovenila. Tako sem besedilo spremenil, beagla postavil na takrat zelo aktualen brežiški mejni prehod in mu dodal še brežiški naglas. V predstavi Gojmir Lešnjak - Gojc, Nenad Nešo Tokalić in jaz igramo različne pasme psov, prav vsak od nas pa enega interpretira v svojem domačem narečju.

Vrniva se v tvoje Brežice, kjer je odraščal sprva tih in miren fantič. Kdaj se je zgodil klic za igralski poklic?

Že kot fantič sem doma rad pripravljal koncerte in predstave ter pobiral vstopnino(smeh). Poleti pred svojim prvim gimnazijskim letom pa smo doma kupili kamero in začel sem snemati razne filmčke. Vsakič ko sta prišla bratranec in sestrična na obisk, sem zanju ter sestro in zase napisal kakšen scenarij in vse nagovoril k snemanju. V gimnaziji sem se v prvem letniku pridružil gimnazijski gledališki skupini kot šepetalec, naslednje leto pa sem igral tako v šolski gledališki skupini kot tudi v gledališki skupini – danes žal že pokojnega –Slavka Cerjaka. Slavko je bil moj prvi mentor. Po vseh pozitivnih odzivih, ki sem jih dobil za svoje gimnazijsko gledališko ustvarjanje, je bil AGRFT takrat zame edini logičen korak.

Kakšen je bil tvoj bojni plan za Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT)? S čim si očaral komisijo? Ker si bil sprejet, predvidevam, da imaš lepe spomine na tako opevane sprejemne izpite.

Slavka Cerjaka ter Dunjo Zupanec in Borisa Kosa, ki sta takrat sodelovala pri Slavkovi gledališki skupini, sem prosil, da z mano podelijo svoje izkušnje s sprejemnih izpitov, da bi si vsaj približno lahko predstavljal, kako vse skupaj izgleda. Potem sem si kar iz učbenika slovenščine izbral vsa potrebna besedila, ki jih je bilo potrebno interpretirati na pamet in se vsak dan pripravljal. Sami sprejemni izpiti so bili zame lepa izkušnja. Interpretiral sem pripravljena besedila, improviziral, kar je bilo treba, povedal sem vse, kar so me prosili, nobenih velikih pretresov. Vrhunec pa nepopisno veselje ob sprejetju. Ko si še niti ne znaš predstavljati, kaj te pravzaprav čaka.

Si imel plan B, če ne bi bil sprejet? Kaj te je še zanimalo?

Niti ne. Vpisal sem še novinarstvo in angleščino, a to ne bi bila moja prava pot.

Kakšen je bil takrat tvoj pogled na igralski poklic? Verjetno se precej razlikuje od današnjega.

Takrat sem na igralski poklic kot brežiški fantič gledal z velikim strahospoštovanjem. To me je spremljalo še leta in leta. Potem pa sem v nekem trenutku ugotovil, da me prav to strahospoštovanje zelo omejuje. Najprej si človek že mora nabrati nekaj znanja o igralskem poklicu in nekaj kilometrine na odru, a prej ko se preprosto vržeš noter in se ne obremenjuješ, bolje je.

Še kot študent si začel delati na RTV Slovenija kot voditelj in imitator. Široko so se ti odprla vrata nacionalne televizijske hiše in podeljene so ti bile velike odgovornosti. Uau, a ne?

Ja, spominjam se, kako sem kakšno leto pred tem gledal oddajo Hri-bar in si rekel: »Jaz bi pa v tej oddaji imitiral slovenske pevce.« Potem se je po spletu okoliščin kar zgodilo. Proste roke pri pripravi triminutne tedenske točke pri 22 letih. In potem še vodenje oddaje NLP. Neprecenljive izkušnje.

Je bila prav televizija tista, ki je v tebi prebudila vse te talente, ki jih poznamo danes?

Talenti so bili prebujeni že prej, pred tem sem imitiral na lokalnem radiu, pa na srednješolskih prireditvah, jih vodil, televizija pa mi je omogočila, da sem jih lahko nadgrajeval.

Koliko je pri tvojih – predvsem televizijskih – uspehih trdega dela in koliko talenta?

Sploh pri televizijskih uspehih je bilo na tone trdega dela, preveč. Zato se potem človek tudi vpraša, če ima početi to na tak način sploh kakšen smisel. Hvaležen sem za vse te izkušnje do zdaj, a novih bi se definitivno lotil na bolj human način. Navsezadnje sem zdaj tudi oče, prioritete so druge, kot so bile pri 22 letih.

Je slovensko televizijsko občinstvo zahtevno občinstvo? Bi lahko glede na izkušnje z več različnih televizij lahko rekel, da iščemo gledalci na eni nekaj, na drugi nekaj drugega?

Vsaka televizija vzgaja svojo publiko. Medtem ko so bili moji imitacijski vložki v oddaji Misija Evrovizija na RTV Slovenija najbolj gledani del oddaje, so bile imitacije v oddaji na POP TV-ju najmanj gledani del oddaje. To je presenetilo tako mene kot odgovorne na POP TV-ju, sploh ker so ti isti posnetki na Youtubu dosegali in še vedno dosegajo velik uspeh. Mogoče bi bilo zdaj, po oddaji Znan obraz ima svoj glas, kaj drugače, a tega ne moreš nikoli zagotovo vedeti. Tako da bi slovensko televizijsko občinstvo lahko označil kot nepredvidljivo.

Postal si simbol za dobro vodenje Eme. Me občutek vara, če rečem, da se odlično počutiš v oddajah, kjer vodiš, poješ in kaj zabavnega poveš? In da si seveda tudi avtor scenarija.

Res je, v takem formatu se počutim odlično. Nasploh pa sem zelo rad avtor.

Kaj ti je televizija dala (v dobrem in slabem smislu) kot osebi in ustvarjalcu?

Uf, ogromno. Tudi tisto, kar je bilo na prvi pogled slabega, me je na nivoju šole življenja ogromno naučilo. V oddajo Hri-bar sem prišel kot en otrok v tovarno čokolade, vse sem gledal z veliki očmi in vpijal kot spužva. Skozi različne oddaje sem se naučil, kako se dela razvedrilno oddajo, kje so prednosti in slabosti posameznih slovenskih televizijskih hiš, naučil sem se postaviti zase, predvsem pa verjeti vase. Dobil sem ogromno samozavesti.

Kmalu si dobil tudi delo v ljubljanski Drami. Kakšen je bil občutek, ko so postali tvoji kolegi tisti, ki si jih od daleč sam opazoval in občudoval?

Tudi za Dramo sem si rekel: »Oh, kako bi bilo super biti del tega ansambla,« kar se je leta 2010 dejansko zgodilo. Neverjetno, še ena uresničitev sanj. In res se človek ogromno nauči že samo ob gledanju igralskih velikanov.

Kaj si pričakoval od dela v gledališču? Kakšne vloge naj bi bile zate?

Pripravljen sem bil na kakršnekoli vloge, ki bi mi omogočile igralsko rast, in po dveh vlogah pred zaposlitvijo sem bil prepričan, da bo tako. Takšnih vlog do zadnjih let ni bilo prav veliko. Ravno toliko, da sem lahko videl, kakšna razlika v kilometrini je, če imaš konkretno vlogo ali če nosiš čez oder trugo.

Kakšen je tvoj pogled na slovensko gledališče danes?

Seveda je kakšno leto presežnih predstav več, kakšno leto manj, ampak imamo odlične domače režiserje, odlične gostujoče režiserje, odlične igralce in gledalce. Ko pridemo do teme, koliko sredstev se vlaga v gledališča, je pa druga zgodba.

Za nas, gledalce, je svet igralca vedno zanimiv in tako skrivnosten. Kaj čutiš pred in med predstavo? Kako skočiš v lik?

Na lik se pripraviš med samimi vajami, pred predstavo še enkrat pogledaš tekst, ko pa je enkrat čas, da stopiš na oder, je najpomembnejše to, da se prepustiš in ne razmišljaš več. Takrat je po mojih izkušnjah najboljše.

Ko sva že pri skakanju v lik … V predstavi Kralj Ubu si igral samega sebe. Z žalostjo govorim v pretekliku o predstavi in o Jerneju Šugmanu, ki je igral naslovno vlogo. Z njim si sodeloval v več predstavah. Kakšni spomini te vežejo na Jerneja?

Ja, človek kar ne more dojeti, da ga ni več. V Drami je zazevala gromozanska praznina. Ne samo, da je bil velik igralec, bil je tudi velik človek. Pozoren, srčen. Nikoli ne bom pozabil, kako mi je leta 2011 po tisti Emi, ko sva se še zelo bežno poznala, poslal SMS in mi čestital. Ni imel moje telefonske številke. Izbrskal jo je in mi pisal. Ne bi mu bilo treba. Pa je. To mi je takrat ogromno pomenilo. Pogrešam ga. Vsi ga pogrešamo.

Če se vrneva k vlogi Klemna Slakonje. Meni je bilo zanimivo, ko sem te poslušala, ko si našteval svoje vloge v Drami: Godrnjavček, Orlič, Drugorojeni sin … Stranske vloge z malo replikami. Občinstvo se ti je ob tem monologu smejalo, kar nakazuje na to, kako z besedami lahko poveš grozljive stvari, pa delujejo neverjetno smešno … Kar je bilo nam smešno, pa je tebi povzročalo razočaranje, žalost. Ne nazadnje kot igralec želiš »biti« in igrati.

Seveda.

Prav s te predstave se spomnim ene gospe, ki je sedela za mano in rekla: »A Slakonja igra? To bo sigurno smešno.« Večina te povezuje s komedijo. Tudi sam čutiš to ljubezen do komedije?

Igral sem že v veliko komedijah, tako da je izjava gospe povsem razumljiva. Čutim ljubezen do dobre komedije, seveda, a imam enako rad tudi resnejše žanre.

V čem se kot igralec čutiš nadvse dominantnega? Kje čutiš, da so tvoje rezerve?

Predvsem sem se izven Drame precej uril v komedijskem žanru. S Tadejem Tošem že od leta 2013 igrava predstavo TAK SI, odigrala sva jih že 170. S Cucki smo v treh sezonah že tudi čez 70, tako da so to vse pomembne odrske izkušnje, ki pa ti pridejo prav tudi v ostalih žanrih. V resnejših predstavah je zagotovo še veliko neizživetega potenciala.

Omenil si predstavo TAK SI. Mislim, da si prav s to predstavo nadoknadil ves »zaostanek«. Si odlične vloge v tej predstavi sprejel po besedah, baje, tvoje najljubše pesmi Slovenije na Evroviziji: »v življenju mnogo je poti, ne išči sreče, kjer je ni, le poslušaj, kar srce ti govori«?

Tako je, prav predstava TAK SI je bila zame velika prelomnica. V Drami pa sem igralski poklic dojel predvsem v predstavah Ljubezen in država v režiji Dragana Živadinova in Tugomer v režiji Diega de Bree.

Ali drži, da igralec zelo uživa v likih, ki so zelo drugačni od njega samega v resnici ali njegovo popolno nasprotje?

Seveda, igrati svoje popolno nasprotje je največji izziv in največji užitek.

Se je občinstvo kdaj odzvalo s smehom, ko si igral resnejše vloge? Namigujem na legende o tem, da so se Juriju Zrnecu smejali, ko je igral Vronskega v tragediji Ana Karenina, prav tako je občinstvo komentiralo Jerneja Šugmana, češ da na odru stoji Veso. Pri tebi ni bilo nikoli: »O, glej, Putin!«?

Niet.

Kakšen humor najraje podajaš gledalcem?

Rad se poigravam z malo zahtevnejšim humorjem.

Prva slovenska komedija oziroma dramsko besedilo, Županova Micka. Kako si ti bral to pregovorno, lahkotno besedilo? Te preseneča zanimanje ljudi za to predstavo?

Zanimanje mora biti, saj gre za prvo slovensko dramsko besedilo in prvo komedijo. Je pa svojevrsten zalogaj, saj ni grajena kot novodobne komedije. Že takoj na začetku se ve, kaj se bo zgodilo in ni veliko besedne komike. Je pa zato toliko več situacijske.

Tulpenheima si oblikoval človeško, kljub temu da velja za negativca. Izjemno hinavski, preračunljiv moški, ki ga, sodeč po zadnjem delu in očaranostjo nad gledalko v prvi vrsti, nič ne nauči … Tvoj Tulpenheim bi očitno še naprej osvajal dekleta, izkušnja z Micko ni bila dovolj?

Nikoli ni dovolj. Za vsakim grmom se skriva nova Micka.

Od komedije k satiri, ki prerašča v tragedijo. Hlapci. Kako si dobil vlogo Župnika in kako si se je lotil?

Ravnatelj Igor Samobor me je na začetku januarja poklical po telefonu in mi ponudil vlogo. V šoku sem si izboril nekaj dni za premislek. Odigrati Župnika po Šugmanu se mi je zdelo nepredstavljivo. Režiser Janez Pipan mi je obrazložil, kako si je vse skupaj zamislil, in na koncu sem vlogo vendarle sprejel. Šugmana seveda ni mogoče nadomestiti. Koncept samega lika pa je bilo potrebno spremeniti že zaradi vizualne razlike.

V Drami so napisali, da si se že izkazal v vlogi duhovnikov. Res drži, kar si rekel, da je očitno v tebi nekaj posvečenega. Mislim, da je ta argument, da si se izkazal v vlogi duhovnikov, nenavaden. Če duhovnika odigraš prepričljivo enkrat, še ne pomeni, da ga boš tudi v drugo, tretje, četrto. Ali pač? Ne nazadnje gre za drugačno besedilo, drugačno zasedbo, drugačnega Klemna …

Pri tej izjavi je šlo za lapsus, ki pa ga niti ne zamerim, ker je bil naš predstavnik za odnose z javnostmi takrat na dopustu in je odgovornost padla na osebo, ki tega ni vajena. Ja, v predstavi Kralj Ubu sem potožil, da sem odigral že pet duhovniških vlog in da je očitno na meni nekaj posvečenega. A vsaka je bila seveda še kako različna. Tudi šesta je. A očitno je na meni res nekaj posvečenega.

Cankarjev Župnik ni tak kot tvoj duhovnik v Misteriju buffo, ko poješ nekaj takega: »O, o, moj Bog, tresejo se mi kolena …« Za Župnika bi lahko rekli, da se nikogar ne boji. Ali pač?

Cankarjev Župnik ima moč. In jasno vizijo, veliki načrt. Nikogar se ne boji. Jerman mu predstavlja grožnjo, zato ga je potrebno dobiti na svojo stran ali ga odstraniti. Če ne zlepa, pa zgrda.

Kako interpretiraš te besede, ko pravi Župnik Jermanu, da ga spoštuje in da bi naredil isto kot on? Ga spoštuje ali ne? Ali morda samo tako reče?

Ga spoštuje. In na koncu mu tudi da vedeti, da bi sam ravnal enako. In na nek način mu ga je hudo. Ker je konec koncev edini, ki mu lahko parira v razmišljanju.

Jerman bolj ali manj konča tragično, učitelji se ti pokorijo. Po tvojem mnenju Župnik zmaga ali doživi poraz? Bi lahko rekel, da je Župnik v Hlapcih pravo nasprotje tega, kar bi župnik oziroma duhovnik moral biti?

Župnik je vsekakor zmagovalec. Ne gre mu za vero, ampak preprosto samo za oblast. Tako je, mislim, da župniki ne bi smeli biti taki (smeh).

S Cankarjem imata skupno lastnost, da so vajina dela pogosto satirična. V mislih imam tvoje imitacije politikov. Kaj je po tvojem mnenju danes satira? Kakšna je njena naloga? Ima satira danes sploh še tako funkcijo kot v preteklosti, glede na to, da kar je včasih veljalo za satiro, danes v realnosti delajo politiki?

Dandanes so politiki res že sami po sebi najboljši satiriki. Še vedno pa se mi zdi, da je satira en tak odmik in pogled na enako stvar z druge, zabavnejše plati, ki ti lahko pokaže marsikaj, česar prej sploh nisi opazil.

Iz videov se vidi tudi tvoje razmišljanje, poglabljanje v družbene, politične teme. Kaj želiš z njimi doseči?

Gledalce želim zabavati in jim hkrati dati misliti.

Kako ločiš pravo igro od imitacije?

Imitacija je po mojem ena izmed podzvrsti igre, ena izmed igralskih veščin. In je prav tako prava kot katerakoli druga. Koliko oskarjev je bilo že podeljenih za vloge, ki so temeljile na imitaciji resnične osebnosti.

Iz tvojih videov je videti veliko dela in odrekanja. Je težje dobiti koncept, narediti pesem ali video posneti?

Najlepše je, ko navdih, ideja, pride sama od sebe. Ko imaš na voljo, kolikor časa si pač sam zaželiš, da jo realiziraš. Tako je minilo leto in pol od prve ideje do realizacije spota Putin, Putout. Zame je bil do zdaj še najmanj inspirativen del te zgodbe nabrati sredstva za snemanje.

Pomemben – da ne rečem glavni – del tvojih imitacij je glasba. Če bi bili v antiki, bi rekli, da si Orfej. Opažaš, da lahko z glasbo prepričaš, raznežiš ljudi, da je tvoj glas velik adut in da je veliko bolj prisoten?

Glasba me privlači že od nekdaj in šele v zadnjih letih sem temu klicu resneje prisluhnil. Prek interneta sem se že naučil igrati kitaro, zdaj se učim še klavir in kdo ve, kje se bom ustavil.

Orfeja nisem omenila brez razloga, igraš in poješ tudi v opereti Orfej v peklu. Kako si začel sodelovati z ljubljansko Opero? In kdo je pravzaprav John Styx?

Predstavo so obnavljali po dveh letih neigranja in ker Gojmir Lešnjak - Gojc in Blaž Šef, ki sta vlogo Johna Styxa igrala pred tem, tokrat nista imela časa, so kontaktirali mene. Na srečo sem imel čas in z veseljem sem sprejel to vlogo zapitega služabnika boga podzemlja. V čast mi je bilo tudi zapeti z orkestrom in ansamblom.

Si se že kdaj zalotil, da prinašaš like s seboj domov?

Se tudi kdaj zgodi. Predvsem opažam, da v vsakdanjih situacijah kdaj prepoznam kakšne stavke iz predstav.

Veliko sva govorila o tvojem delu. Pa rečeva še kaj o tistem času, ko nisi na odru, v studiu, ko imaš relativno prosti čas.

Prosti čas preživljam s svojo družino. Ob treh otrocih ni nikoli dolgčas. Gledati, kako odraščajo pred tvojimi očmi, je nekaj, česar nočem zamujati. Navdihujoči so. Otroci so res naše največje bogastvo in največji učitelji. Dokler jih nimaš, se tega niti ne moreš zavedati.

Zasledila sem, da premišljeno in s srcem govoriš o življenju, odnosu do drugih in sveta. Katera modrost, izkušnja ti najbolj pomaga doumeti svet in se po njej tudi ravnaš?

Predvsem se trudim živeti zdaj, v tem trenutku. Ne obremenjevati se s preteklostjo in niti s prihodnostjo. Smo samo zdaj. Zato moramo ta zdaj kar najbolje izkoristiti. Početi to, kar nas osrečuje.

---