ART E P AKT

---

Nazaj

Stanislav Škrabec – slovenščina nekoč in danes

Avtorica članka: Anika Velišček  (iz številke 3, december 2018)

Poglejmo si delo Stanislava Škrabca še pobliže s strani strokovnjakinje doc. dr. Helene Dobrovoljc. Je višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, kjer pripravljajo slovarje, jezikovne priročnike in znanstvene razprave, ter predavateljica na naši fakulteti. Poleg tega je predsednica Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU, ki se ukvarja s pripravo novega slovenskega pravopisa. Posveča se problemom sodobnega slovenskega jezika, standardizaciji oz. normativistiki, sinhroni leksikografiji ter predstavljanju problemov sodobnega knjižnega jezika in pravopisja v javnosti. Moderira Jezikovno svetovalnico ZRC SAZU, kamor lahko naslovite vprašanja, če naletite na jezikovno dilemo. Govorili bova tudi o aktualnih izzivih v slovenščini nasploh in jezikovnih zadregah.

Zakaj je Stanislav Škrabec tako pomemben za Slovenijo in slovenščino?

Stanislav Škrabec je očitno izkazoval veliko zanimanje za jezikovna vprašanja že kot srednješolec, kar ga je popeljalo v jezikoslovne vode tudi kot bogoslovca, učil se je ruščine, seznanjal se je z drugimi slovanskimi jeziki, predvsem hrvaščino in čakavskim narečjem. Poznavalci Škrabčevega življenja pravijo, da je bil odločilnega pomena za Škrabčevo delovanje zgled Josipa Marna, kasneje pa druženje s stanovskim kolegom p. Ladislavom Hrovatom, in to v obdobju, ko so bila nekatera vprašanja slovenščine in njene govorne in pisne podobe še nerešena. Škrabec je s svojim naravnim občutkom za jezik in prebujajočim se jezikoslovnim duhom dobro zaznal razhajanja med dejansko jezikovno rabo in govorjenim jezikom. V nasprotju s sodobniki, ki so pisno in govorjeno slovenščino pogosto želeli usmerjati v skladu s tedanjimi političnimi in nacionalnimi cilji Slovencev, se je Škrabec usmeril v zgodovino, v obdobje prvih protestantskih zapisov, torej 16. stoletje, regionalno pa na govor Kranjske (predvsem dolenjščino). A ni opozarjal le na posebnosti posameznih ravnin jezikovne zgradbe, v katerih je iskal čim bolj utemeljen sistem – tako v glasovju kot tudi pri zapisu, oblikah (zlasti glagolskih), skladnji (predvsem besednem redu). Njegovo delovanje je bilo posvečeno tudi skrbi za položaj slovenščine v družbi (npr. v prizadevanja za slovenski bogoslužni jezik in uveljavitev slovenščine v šolah ter javnem življenju). Izumil je svoj umetni jezik – evlalijo, ukvarjal se je s stenografijo, v svojih drobnih opazkah »prestregel« marsikatero delo in objavo ter vse ocenil, komentiral … Bil je torej vsestranski jezikoslovec in razumnik, ki je v hierarhiji vrednot najvišje postavljal resnico. Tudi zapisal je tako: »Da, ljudje božji, pot do napredka je resnica …« (Škrabec, Cvetje, 1902).

V letošnjem, Škrabčevem letu se zdi, da je postal prava zvezda, da smo ga revitalizirali. A Škrabec je bil »najden« že prej. Za to je bil odgovoren dr. Jože Toporišič. Kaj je bil povod za to?

Težko govorimo o konkretnem povodu. Je pa mogoče iz siceršnjega delovanja Jožeta Toporišiča razbrati tudi morebitne motive, ki jih je pri obujanju Škrabčevega spomina verjetno pomagala zdramiti tudi frančiškanska skupnost. Toporišič, ki se je v prvih obdobjih profesionalnega delovanja sam čutil odrinjenega od središča slovenističnega jezikoslovja, saj je lahko deloval le v Zagrebu kot lektor, je pri svojem znanstvenem delovanju rad »poskrbel« za tiste jezikoslovce, ki so bili po njegovem mnenju premalo spoštovani, vsekakor pa preskromno upoštevani glede na dejanski doprinos k jezikoslovju in k razvojnim smernicam slovenskega knjižnega jezika. Sam je pogosto govoril o četverici: Kopitarju, Škrabcu, Brezniku in Šolarju. Medtem ko je imel Breznik tudi institucionalno podporo in je vzgojil rod učencev, ki so nadaljevali njegovo delo, so drugi trije ostali nekako zapostavljeni. Pomembno Kopitarjevo jezikoslovno dejavnost je v zgodovini krivično zasenčila znana Prešernova zabavljica na njegov račun (Le čevlje sodi naj Kopitar ...), čeprav je bil med drugim pobudnik reforme slovenske pisave in iskalec skupnih slovanskih jezikovnih temeljev. Šolar pa je bil kot strokovnjak za glasoslovje po vojni na montiranem političnem procesu zaprt z obtožbo narodnega izdajstva, zato je bil kot velik strokovnjak za glasoslovje ter soavtor slovnice štirih zamolčan in prezrt. Škrabec je v frančiškanski skromnosti in osebnostni samosvojosti ostal brez monografsko dostopnih del, čeprav je po Toporišičevih besedah veljal za največjega jezikoslovca slovenista v 19. stoletju. Tudi zato si je Toporišič prizadeval za izdajo Škrabčevih zbranih del in ovrednotenje Škrabčevega dela na nizu simpozijev, imenovanih Škrabčevi dnevi.

Jezikoslovce se velikokrat sodi po izdanih slovnicah in priročnikih. Škrabec ni izdal slovnice, njegov prispevek so razprave Cvetje z vrtov svetega Frančiška. Kakšno vrednost za jezikoslovje imajo te razprave? Kako so v 19. stoletju sprejeli take razprave in kako jih sedaj?

Tudi Škrabec je v prvih letih svojega delovanja veliko pisal in objavljal (Učiteljski tovariš, Soča …), a zaradi polemične narave svojih spisov ni bil vedno zaželen avtor; njegove prispevke so pogosto celo zavrnili (npr. pri Slovenski matici). Toliko bolj sproščeno je zaživela njegova jezikoslovna misel, ko je kot frančiškan na Kostanjevici urejal verski list Cvetje z vrtov svetega Frančiška in na platnicah objavljal jezikoslovna opažanja, polemike, tudi razprave, v katerih je izkazoval široko razgledanost po jeziko(slo)vni problematiki. Danes Škrabčeve razlage sprejemamo kot bogat vir utemeljitev in gradiva, pa tudi kot pričevanje o jezikoslovni misli njegovega časa.

V obdobju, ko je Škrabec vstopil v svet jezikoslovja, je imela veljavo predvsem tako imenovana tradicionalna gramatika. Za prave jezikoslovce svojega časa so veljali le strokovnjaki za klasične jezike, historično jezikoslovje, etimologijo … Škrabec je kot poznavalec vsega naštetega spretno posegal tudi v sočasne jezikoslovne pojave in poskušal aktualne dileme pojasnjevati z vidika historično-etimološke upravičenosti. To je bila težka naloga. Zgodovinska utemeljenost posameznih jezikovnih oblik, četudi še tako sistemskih, namreč ni mogla biti razlog za uveljavitev nekaterih jezikovnih realnosti v knjižnem jeziku. Pravzaprav taka napetost med sinhronim in diahronim pogledom na jezikovni sistem, ki se odraža na eni strani v sprejemanju jezikovne rabe, na drugi strani pa v zazrtosti v idealizirana jezikovna »nebesa«, obstaja še danes. Lahko bi rekli, da ta razkorak med obema vejama jezikoslovja najpogosteje občutijo uporabniki jezikovnih priročnikov, ki si težko pojasnijo, da so nekateri jezikovni pojavi, ki jih poznajo že celo življenje tudi v knjižnem jeziku, z vidika jezikoslovja nezaželeni oz. nepravilni. Primer, ki dobro ponazarja povedano, je izgovarjava, saj naj bi izhajal iz iterativnega glagola izgovarjati, v rabi pa po pogostnosti močno prevladuje normativno odsvetovani zapis izgovorjava. Podobno je pri trpnem deležniku (za)želen, ki izhaja iz glagola želeti; slovničarji preganjajo obliko željen, ki je v rabi pogosto prevladujoča. Gre torej za tihi boj za prevlado sistema in rabe, ki ga občutimo še danes, kaj šele v Škrabčevem času.

Škrabec velja za očeta slovenskega glasoslovja. Kakšna je bila njegova predstava glasovnega sistema?

V glasoslovju je Škrabec iskal kompromise med slovenščino 16. in 19. stoletja. Celovito, takole v pogovoru, seveda ni mogoče predstaviti vseh razsežnosti Škrabčevih prizadevanj, lahko pa predstavimo nekaj temeljnih smernic.

Škrabec je zagovarjal na primer obstoj devetih dolgih samoglasnikov: poleg danes sprejetih še dodatna e in o (imeli bi torej po tri e-je in o-je). Precej se je ukvarjal s polglasnikom, toda mesto polglasnika v sočasni govorici je predvideval ob vzpostavljanju stanja iz obdobja protestantov (npr. kəteri, kakər, ləhko). Škrabec je prvi temeljito preučil kratki nedoločnik. Precej časa je namenil tudi soglasniku l, njegovim različicam. Želel je uveljaviti razvrstitveno pravilo, torej da bi pisali angelj, ker ljudje v teh položajih izgovarjajo »čisti l«, v opoziciji do pepel, ko izgovarjamo na koncu dvoustnični [u̯], pišemo pa l. Razmišljal je o uveljavitvi trdega, bezjaškega ł, saj so ga poznali protestanti. Dosledno je zavračal zev (celo hiat je zapisoval kar kot hijat), tudi v umetnostnih besedilih; ob tem se je oprl na ljudsko pesem (torej ljudski govor), ki naj bi ga vztrajno odpravljala. In še in še. Tudi če njegove inovacije niso bile sprejete, imajo velik pomen njegove rekonstrukcije zgodovinskega poteka oz. razvoja posameznih pojavov.

Tedaj je bila živa tudi misel o ločevanju jezika preprostega ljudstva od jezika izobražencev, za slednje, predvsem za jezikoslovce, je predlagal tudi sistem naglasnih in diakritičnih znamenj. Sicer pa Škrabec ni bil naklonjen jezikovnemu razslojevanju. Pri pojavu elkanja oz. branja po črki, ki ga je tedaj zagovarjal predvsem družbeno višji sloj Slovencev, saj se je želel v govorici čim bolj oddaljiti od preprostega ljudstva, je prepoznal nemški vpliv, zato ga je tudi zavračal in s tem vplival na Levčev pravopis (ta je uveljavil zapis bravec, ki ga pišoči niso sprejeli).

Škrabec se je zavzemal tudi za to, da je slovenski jezik čist, brez tujk. To je še danes izjemno kompleksno in aktualno vprašanje. Kakšen je vaš pogled na tujke v slovenščini?

Vprašanje prevzemanja besed iz drugih jezikov je bilo vedno aktualno, v obdobjih Škrabčevega delovanja je bilo tudi družbeno občutljivo: ideologija jezikovne ogroženosti je iskala pomoči v purističnem preganjanju vsega, kar je dišalo po nemščini. Nadomestila so iskali – upravičeno in neupravičeno – v drugih slovanskih jezikih, v stari cerkveni slovanščini, npr. Levstik. Škrabec pa je tudi pri tujkah oz. prevzetih besedah pričakoval oblikovanje oz. pisanje po zakonih 16. stoletja, npr. psaljem, psaljter, Daljmacija. S temi zahtevami seveda ni prodrl.

Res so bile tujke predmet obravnave tudi v Breznikovi dobi in v obdobju obeh povojnih pravopisov (1950 in 1962). Pri Brezniku bolj strogo, kasneje bolj blago. Tako lahko v malem pravopisnem slovarčku, ki ga je Breznik leta 1920 spisal za dijake škofijske gimnazije, preberemo, da se besed, označenih s križcem, ne sme rabiti. A ni prepovedoval le germanizmov, temveč tudi besede iz italijanščine in francoščine. Prepovedane so bile npr. besede dama, damski, elan, naiven, kostim …, namesto njih pa je priporočal rabo besed gospa, gospejni, ognjevitost, preprost ali neuk, kroj … Pregled teh predlogov z današnje perspektive kaže, da se je kljub prepovedim razvoj odvil v drugo smer: najpogosteje smo obe besedi obdržali, ne moremo več govoriti o popolni sinonimiji, temveč se med seboj pomensko razlikujejo: ne le to, da slovenski prevod besede kostim danes nikakor ni kroj. Še več: tudi dama in gospa nista v vseh besedilnih okoljih zamenljivi. Gospa je precej bolj nevtralen izraz, medtem ko z izrazom dama opozorimo tudi na poseben način vedenja ali videza.

Iz zgodovine se torej naučimo, da tudi prevzeta beseda lahko razbremeni obstoječo, ki je pomensko preobremenjena, zato je apriorno prepovedovanje rabe tujk preživeto in nima takega jezikovnokulturnega učinka, kot so nas želeli s temi posegi prepričati nekdaj. Celo nasprotno.

Če pomislim samo na prelito črnilo ob prerekanju, kako naj se imenuje CD: ali CD-ROM ali cede ali plošček ali zgoščenka, danes pa je predmet z izrazom vred ob razvoju tehnologije odšel v pozabo. Ko pa o njem vendarle pišemo, pogosto in brez težav uporabljamo zgoščenko. Da se temu ovinku izognemo, je veliko mogoče narediti z ustreznim prevodom v pravem trenutku, kar se je izkazalo pri prevajanju računalniških operacijskih sistemov, ki so danes na vseh računalnikih: nobenih težav nimamo s tiskalnikom, ki ga uporabljamo namesto printerja, namizjem namesto desktopa, prenosnikom namesto laptopom ... Zlasti na področju strokovnega izrazja, ki se v posameznih strokah hitro determinologizira, lahko veliko naredi stroka sama že ob pojavitvi besede.

Seveda pa je uporaba tujk v položajih, ko imamo povsem pomensko ustrezne slovenske besede, največkrat odraz jezikovne malomarnosti in neozaveščenosti. Pogosto smo le slabo poučeni, da imamo ob tuji kvaliteti tudi domačo kakovost, ob efektu učinek, ob patchworku krpanko in podobno. Proces učenja v jeziku je večen, odnos do tujk pa je povezan predvsem z jezikovnim nazorom posameznika.

Vemo, da se je Škrabec zavzemal tudi za to, da se v šolah uči pravilne rabe, da se popravlja nepravilnosti. Čemu bi morali učitelji v šolah po vašem mnenju namenjati največ pozornosti? Kakšen pouk slovenščine manjka?

V razpravah o smernicah sodobnega pouka slovenščine se največkrat ne zavedamo, da je slovnični sistem eden od »zapisov« jezikovne resničnosti, ki naj bi jo učenci prepoznali tudi v svojem lastnem govoru in pisanju. Zdi se mi, da je največja slabost sodobne šole prav nepovezanost učenja slovnice in lastne besedilne tvornosti. S slovnico in terminologijo različnih jezikoslovcev imajo nemalokrat težave že učitelji, kaj šele učenci. Mnogi učenci ob razmeroma zapleteni slovnični terminologiji, ki je niti ne razumejo, sicer vestno naučenih glagolskih oblik ali paradigem nekega zaimka niso sposobni poiskati v besedilu, čemur se ne gre čuditi. Hkrati pa jih učenje jezika na ta način ne usposobi za ubesedovanje misli in stališč, ki se mlademu ustvarjalnemu človeku porodijo v glavi ob lastnih in družbenih stiskah in radostih, ki jih doživljajo. Tudi naloga učiteljev ni lahka, začrtana metodologija pa jo še otežuje. Zdi se mi tudi, da bi bilo treba pouk jezika in slovnice ter pravopisa ločiti od pouka književnosti – v srednjih šolah se slovnica prepogosto opušča in se obravnava le ob vajah za maturitetne naloge, kar je slabo, zoženo na razumevanje pričakovanih nalog in ponavljanje lanskih ali predlanskih maturitetnih nalog. Jezikovna svetovalnica na Inštitutu za slovenski jezik ZRC SAZU pa priča o tem, da se uporabniki ne znajo orientirati po osnovnih priročnikih, četudi so ti dosegljivi »na klik«, njihova jezikovna usposobljenost pa se nanaša na leta osnovnošolskega učenja slovenščine. Pouk slovenščine bi bilo, zlasti v tehničnih in naravoslovnih strokah, smiselno razširiti tudi v prve letnike bolonjskega študija … No, verjetno bi tudi učitelji lahko prispevali precej takih idej.

Jezik nas obdaja ves čas, brez jezika pravzaprav ne moremo. Se premalokrat zavedamo, da imamo krasen jezik, da se lahko prosto pogovarjamo, da je to uradni jezik v Evropi? V zgodovini vendarle ni bilo vedno tako …

Status sodobne slovenščine v Evropski uniji je res izjemen dosežek, ki nas postavlja pred mnoge večje jezike v Evropi, ki nimajo take veljave, npr. katalonščino, ki jo govori okoli deset milijonov ljudi. Tudi družbena vloga in polnofunkcijska zastopanost slovenščine v državi Sloveniji je danes samoumevna, take izkušnje v zgodovini nimamo. Zgodovina slovenščine je zgodovina jezikovnih prizadevanj posameznikov in skupnosti – od Trubarja do Japlja, od Vodnika do Prešerna, od Škrabca in Cankarja do sodobnikov.

V elektronski dobi se postavljajo pred slovenščino v Evropski uniji novi izzivi: že v obdobju 70. let prejšnjega stoletja se je govorilo o možnostih strojnega prevajanja in napovedovanja jezikovnih vzorcev … In če smo še pred desetimi leti govorili o tem, da je pred vrati tehnologija, ki omogoča povezovanje govorca v enem jeziku in naslovnika v drugem jeziku brez človeškega posrednika, lahko danes trdimo, da smo te goste v hišo že sprejeli. Evropska unija je skupnost več jezikov, jezikovne meje znotraj evropske večjezikovne družbe bodo glede na smernice politike EU postale vse bolj prepustne in v jezikovnem smislu zgolj provizorične. Zato si je treba prizadevati tudi, da bo slovenščina lahko postala strojno podprt jezik, in to ne le pri orodjih, pomembnih za govorce slovenščine (črkovalniki, slovnični pregledovalniki, elektronskimi bralci), temveč tudi za tiste, ki slovenščine (še) ne obvladajo. Prihodnosti slovenščine je namreč tudi v orodjih, ki omogočajo portugalskemu študentu poslušati predavatelja na slovenski fakulteti, ki govori v slovenščini, v svojem jeziku, v portugalščini. Prihaja čas, ko bo za širjenje mednarodnega vpliva in veljave naroda manj pomembna velikost jezikovne skupnosti od števila razvitih uporabnih jezikovnotehnoloških orodij. To so novi izzivi za nove generacije ali za našo generacijo: nič lažji od Trubarjevih in Škrabčevih.

Anton Breznik je dejal, da je Škrabec največji jezikoslovec 19. stoletja in velik reformator. Kdo so danes reformatorji slovenščine? Vi, raziskovalci, ki se ukvarjate z normo? Ali nismo na neki način reformatorji jezika po malem čisto vsi govorci, ki jezik govorimo, uporabljamo?

Reformatorji jezika smo govorci, ki dnevno uporabljamo jezik v vseh pojavnih oblikah in smo sposobni prepoznavati pestrost položajev, v katerih ubesedujemo vsak svojo, a hkrati skupno slovenščino. Razvoj slovenščine v vsej raznolikosti, ki jo ponuja sodobna doba, v kateri se dnevno število besedil oz. javno objavljenih besedil skokovito povečuje, je skoraj neulovljiv. S številom besedil se spreminja tudi družbeno zaledje nosilcev knjižnega jezika – tega ne predstavlja več le peščica kanoniziranih avtorjev, zglednih piscev in pisk, temveč se knjižni jezik uresničuje pri sporazumevanju precej večjega dela jezikovne skupnosti. Knjižni jezik se tudi diferencira, pojavlja se v več variantah, kar zahteva od jezikoslovcev, ki ga opisujejo, več demokratičnosti in upoštevanje jezikovne heterogenosti. Pospešena dinamika prinaša spremembe tudi v jezikovne zgradbe. Mislim, da smo s tega vidika tudi privilegirani v primerjavi z generacijami pred nami, saj imamo možnost opazovati velike »spremembe«, ki se odvijajo pred našimi očmi. Nobena sprememba ni zanemarljiva, čas bo pokazal, kaj je prehodnega značaja in kaj se bo ohranilo.

Slovenci se velikokrat pritožujemo nad mnogimi »težavami«, ki jih imamo s pravopisom, uporabo jezika, ko javno nastopamo, izborom besed, uporabo rodilnika, narečij … Slovenci glede uporabe jezika veljamo za zelo kritične, kajne? Morda celo preveč?

Tarnanje nad jezikovno malomarnostjo je pogosto povezano z napačnimi predstavami o jezikovni pravilnosti in s slabo uzaveščenostjo jezikovne raznolikosti. Jezikovne navade nastajajo v skupnosti, jezikovnih manir se učimo drug od drugega z dobrim zgledom, ne z iskanjem napak in dokazovanjem lastne superiornosti. S tega vidika se mi zdi precej neposrečen izraz skupine, ki si prizadeva za jezikovno kulturo na Twitterju, #grammarnaci.

Naš jezik je zrelo ustaljen in polnofunkcijski, uporabljajmo ga in uživajmo v raziskovanju izraznih možnosti, ki jih ponuja. Taka raba zahteva tudi nekaj odgovornosti in nekaj ustvarjalnosti, jezikovnokulturne ozaveščenosti … in nekaj truda, kot velja za vse človeške dejavnosti, pri katerih si prizadevamo za več in bolje.

Intervju je potekal v slovenščini. Škrabec bi rekel, da je potekal v enem najlepših jezikov na svetu.

---