Študentska revija Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici » o reviji
Humanisti na Radioteleviziji Slovenija
Avtorica članka: Anika Velišček (iz številke 3, december 2018)
Humanistika je zelo širok pojem, tudi delovna mesta humanistov so lahko zelo različna. Tokrat bomo od blizu spoznali karierne poti štirih prepoznavnih obrazov RTV Slovenija, ki vsak s svojo zgodbo živi s humanistiko. Spoznajmo Manico Janežič Ambrožič, Maria Galuniča, Meto Škvarč in Andreja Stoparja.
Radijski urednik Andrej Stopar o svojem delu na različnih področjih
Andrej Stopar, rojen leta 1972, je po izobrazbi univerzitetni diplomirani komparativist in profesor zgodovine. Na naši univerzi je doktoriral iz zgodovine. V disertaciji se je ukvarjal z raziskovanjem podobe Slovenije v Rusiji in Sovjetski zvezi v času osamosvajanja naše države. Trenutno je odgovorni urednik Prvega programa Radia Slovenija. Dolga leta je bil dopisnik RTV Slovenija iz Moskve, kar je vplivalo tudi na njegovo televizijsko, radijsko in publicistično delo. Med drugim je avtor nekaj dokumentarnih filmov in knjig Pax Putina (Goga, 2014), Putin (Mladina, 2017).
Če pogledava nazaj, bi rekli, da vas je v srednji šoli zanimala slovenščina? Od kod ideja za študij primerjalne književnosti? Ste si predstavljali, kaj bi s takšno izobrazbo delali?
Predvsem bi rekel, da sta me zanimali književnost in zgodovina. Študij zgodovine in morda arheologije je bil zelo visoko na spisku mojih želja. Pa vendar sem se sprva odločil za nekaj povsem drugačnega, za medicino, si kasneje premislil in se vpisal na primerjalno književnost, literarno teorijo in zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Bolj kot jaz so se z razmišljanjem, kaj bom počel s to izobrazbo, ukvarjali drugi. Jaz sem želel poglobiti znanja na področju, ki me je resnično zanimalo. Zame je štelo to. Svoje odločitve nisem nikoli obžaloval. Že kot študent sem začel delati na Radiu Slovenija, sprva na Valu 202, nato pa sem leta delal na Programu Ars, kjer sem spremljal področje humanistike in družboslovja. Tako sem svoja študijska spoznanja nenehno preverjal in nadgrajeval tudi v praksi. Precej idealno delo, bi rekel. Šele kasneje sem iz izobraževalnega uredništva prešel v zunanjepolitično in se odločil za mednarodnopolitično komentatorstvo. Ne glede na uredniški položaj to ostaja prioriteta mojega poklicnega zanimanja.
Andrej Stopar (Foto: Barbara Reya)
V enem intervjuju ste dejali, da ste preprosto prišli na radio in ste tam ostali. Kakšne vaše lastnosti in znanja so prepričale odgovorne, da ste ostali? In kako je radio prepričal vas?
Moji predstojniki so ves čas poudarjali, kako pomembni so moja razgledanost, radovednost, analitične sposobnosti, občutek odgovornosti in zanesljivost. Ker sem veliko pozornosti posvečal jeziku in zborni izreki, je bilo jasno, da je radio moj naravni medij. Sam o teh kakovostih, ki naj bi jih imel, težko sodim. Čeprav rad pišem in me delo na televiziji zelo zanima, radio ostaja »moj« medij. Je izredno komunikativen medij, pa vendar dovolj intimen – z veliko možnostmi za intelektualno delo in miselne ekskurze.
Pomemben del v vašem poklicnem delu predstavlja Rusija, tam ste živeli veliko let in za radio in televizijo poročali o tamkajšnjem dogajanju. Kakšno je življenje novinarja dopisnika?
Izjemo pestro, aktivno, hitro, intenzivno. Življenje, v katerem so meje med zasebnim in poklicnim skoraj popolnoma zabrisane. Življenje, v katerem je malo prostega časa in prostih dni. Življenje, ki ga mora družina razumeti in sprejeti. Potrebno je veliko prilagajanja in improviziranja, zato ne ustreza vsakemu.
Izkušnja Rusije vas je prepričala, da ste napisali številna dela v povezavi z največjo državo na svetu. Tudi vaša doktorska disertacija ima to vsebino. Kdaj in kako ste se odločili za doktorat? Vas je zgodovina že od nekdaj zanimala? Kako je bilo pisati doktorat in raziskovati med redno službo?
Pišem veliko kolumn in krajših besedil. Pripravljam pa nekoliko predelano knjigo na podlagi doktorata. Zanj sem se odločil, ko sem proti koncu drugega mandata v Rusiji spoznal, da se mi je nakopičilo precej znanja, ki bi ga bilo treba nekako sistemizirati, urediti, uokviriti. Odločil sem se za temo, ki mi je blizu poklicno: za mednarodno politiko, novinarstvo in diplomacijo. Arhiv ruskega zunanjega ministrstva in sovjetski oz. ruski časopisi v obdobju 1990–1992 so bili namreč moji glavni viri. Poleg tega se je ruski oz. sovjetski pogled na razmere v SFRJ v sklepnem času njenega obstoja zelo razlikoval od pogledov v posameznih republikah nekdanje Jugoslavije, ki so se podajale na pot samostojnega življenja. Drugačni pogledi so me zmeraj zanimali. Prepričan sem, da bi morali zanimati vse, ki jih privlači lastna zgodovina, pa čeprav ni nujno, da se z drugimi stališči strinjajo. Glavnino raziskovalnega dela sem opravil v Moskvi, kjer mi je poleg natančne organizacije dela zelo pomagala časovna razlika med Moskvo in Ljubljano. Zaradi nje sem lahko kar nekaj produktivnega dopoldanskega časa preživel v arhivu in Zgodovinski knjižnici v Moskvi. Po vrnitvi v Ljubljano sem nato nakopičeno gradivo obdelal. Ni bilo lahko, potrebne je bilo precej samodiscipline in razumevanja vodstva, ampak je šlo.
Danes ste odgovorni urednik Prvega programa Radia Slovenija, ki slovi po izjemnih napovedovalcih, ki obvladajo zborno izreko. Kako ste se vi učili zborne izreke? Vas je narečje pri tem kaj omejevalo? Kako danes gledajo na to šolo vaši mlajši kolegi in kolegice?
Na Radiu Slovenija obstaja Center za kulturo govora, kjer kandidate izobražujejo fonetiki in mojstri zborne izreke, naše napovedovalke in napovedovalci, ves čas so na voljo lektorji. Čeprav s starši in štajerskimi prijatelji zmeraj govorim v narečju, me narečje nikoli ni motilo. Presenetljivo zlahka preklapljam med narečjem, mestnim govorom in zborno izreko. Opažam pa, da govorni standardi padajo, kar me kot človeka radia in seveda odgovornega urednika žalosti. Tako kot do marsikaterega drugega področja se tudi odnos do jezika spreminja. V zborno izreko vdira vse več mašil in izrazov nižjih jezikovni ravni. Prizadevamo si, da bi bilo tega čim manj, uspeh pa je – rekel bi, da nekako – srednji. Zanimivo je, da je javnost zelo pozorna na napake. Paradoksalno pa se zelo pogosto izkaže, da si ljudje slovnična in pravopisna pravila razlagajo napačno oz. jih sploh ne poznajo. V pritožbah poslušalcev tako mrgoli slovničnih napak. Odnos do jezika se mi zdi simptomatičen za razmere v družbi, v kateri živimo.
Andrej Stopar v studiu (Foto: Barbara Reya)
Kakšna znanja in lastnosti človeka prepričajo vas, odgovornega urednika radia, da zaposli nekoga kot radijskega voditelja? Koliko je pri radijskem delu pomemben talent in koliko trdo delo na najrazličnejših nivojih?
Glas je »osnovni kanal« vsakega, ki se odloča za delo na radiu. Kolegom, za katere presodim, da bi s tem utegnili imeti težave, svetujem razmislek o izbiri drugačne kariere. Ampak na radiu dela relativno malo voditeljev. Veliko več je novinarjev, urednikov, tudi napovedovalcev. Pri izbiri področij pa prevladujejo znanje in interes posameznikov, odnos do dela, komunikacijske sposobnosti …
Biti urednik radia je v tem zahtevnem času posebna naloga. Zanima me, čemu se kot urednik največ posvečate. Poleg tega me zanima, ali se lahko ob 90. obletnici radia izognete vprašanju: »Kaj čaka radio v prihodnosti?«.
Ne moremo se izogniti vprašanju, kaj nas čaka v prihodnosti. Vsaka institucija mora biti razvojno naravnana, sicer nima prihodnosti. Poslušalske navade se spreminjajo, vse manj je tako imenovanega linearnega načina poslušanja radia. Zato moramo poslušalcem nuditi možnost dostopa do naših vsebin na različnih platformah. To področje se živahno razvija. Prepričan sem, da ima radio prihodnost, kar se zdaj morda kaže jasneje, kot se je to pred časom, ko so radiu prerokovali konec. Očitno je, da ima medij, ob poslušanju katerega lahko počnete še kaj drugega, svoje prednosti. V času kulture večopravilnosti in preživljanja ur za volanom radio ne more biti zanemarljiv medij.
Res pa je, da so interesi in želje poslušalstva pogosto nekoliko drugačni od poslanstva javnega medija. Sploh Prvi program Radia Slovenija je pri tem v posebnem precepu zaradi izjemno širokega vsebinskega razpona. Posluša ga pretežno zrelo občinstvo s specifičnimi zahtevami, obenem pa pri nas pripravljamo oddaje tudi za najmlajše in mladostnike. Zadovoljevati okus najstarejših in vzgajati mlade, ki odraščajo s tehničnimi novotarijami in ki jim je tuje čakati na uro, da bodo na vrsti poročila ali posamezna oddaja, v poslušalce radia ima tako pogosto kar shizofreni predznak. Zato je vsak dan pravzaprav svojevrsten izziv. Ko sem se odločil za uredniško kariero, sem bil prepričan, da se bom soočil z vsebinskimi izzivi Prvega programa. Žal je to res le deloma. Na položaju odgovornega urednika se namreč bolj kot z vsebino ukvarjam s kadrovsko-finančnimi vprašanji.