Študentska revija Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici » o reviji
Bombon ali bonbon?
Avtorica članka: Adrijana Berlot (iz številke 3, december 2018)
Vprašanje: Kako je pravilno: bombon ali bonbon?
Odgovor:
Dilema pri zapisu besede bonbon oziroma bombon marsikomu povzroča težave. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju SSKJ) najdemo samo geslo bonbon in njegovo izpeljanko bonboniera s še dopustno knjižno dvojnico bonbonjera – obe vsebujeta besedo bonbon, pisano s črko n. V Slovenskem pravopisu 2001 (SP 2001) pa najdemo obe gesli, torej bonbon in bombon, a je v tem jezikovnem priročniku različica bombon označena kot ustreznejša. V slovarskem delu SP 2001 najdemo tudi geslo bonboniera, ki pa nas preusmeri na geslo bombonjera. Zaključimo torej lahko, da se SSKJ nagiba k različici bonbon (in bonboniera oziroma bonbonjera), zapisani s črko n, SP 2001 pa k različici bombon (in bombonjera), zapisani s črko m.
Zaradi nasprotujočih si podatkov obeh jezikovnih priročnikov si poglejmo še rabo, ki jo lahko preverimo v korpusih, kot je Gigafida (www.gigafida.net). Če v iskalnik vnesemo bonbon, dobimo 4.988 zadetkov, za bombon pa le 1.789. Zapis bonbon je torej v rabi občutno pogostejši kot zapis bombon. Če v iskalnik vpišemo bonboniera oziroma bonbonjera, dobimo skupno 907 zadetkov, za besedi bomboniera in bombonjera pa skupno 196 zadetkov, kar pomeni, da v rabi prevladuje izpeljanka iz besede bonbon, za katerega smo tudi dobili več zadetkov. Ti podatki so zanimivi, glede na to, da SP 2001 daje prednost besedi bombon, raba pa je bolj naklonjena obliki bonbon – tudi v lektoriranih besedilih (lektorji naj bi sicer upoštevali norme, ki jih postavlja SP 2001).
Slovarski del SP 2001 verjetno omenja tako bonbon kot tudi bombon zaradi izgovarjave, ki je v vsakem primeru [bombon]. V členu 665 je zapisano, da »[z]vočnik n pred pripono, ki se začenja z b, zamenjujemo z m: braniti – obramba, obramben; pomeniti – pomembnost; pri prevzetih besedah prim. še simfonija in bombon.« Beseda bonbon je prevzeta beseda, pri kateri počasi prihaja do fonetične premene n > m (bonbon > bombon). Ta primer ni osamljen, saj lahko ta pojav srečamo pri različnih prevzetih besedah: rostbif > rozbif, avtostopar > avtoštopar, sprintati > šprintati … Gre torej za prilagajanje tujih prevzetih besed slovenskemu zapisu in izgovoru. Te spremembe niso hipne in potrebujejo kar nekaj časa, da se ustalijo, kar pojasnjuje tudi različni stališči dveh jezikovnih priročnikov glede besede bonbon oziroma bombon.
Izvorna oblika besede, ki vas zanima, je torej bonbon, vendar v rabo prihaja tudi oblika bombon, in sicer zaradi prilagajanja izgovarjavi. Glede na situacijo in položaj govora govorci sami izbirajo med obema možnostma.
LITERATURA
Bajec, Anton s sod. 1975–1991. Slovar slovenskega knjižnega jezika [5 zvezkov]. Ljubljana: DZS, SAZU.
Toporišič, Jože s sod. 2001. Slovenski pravopis. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.