Avtorica članka: Manca Mušič  (iz številke 1, oktober 2017)
Preden sem odšla na izmenjavo v Benetke, sem si jih predstavljala kot pravljično mesto, ki je predvsem predmet turistov. Razmišljala sem hkrati pravilno in napačno. Ulice oziroma calle, kot jih imenujejo, so bile čez dan vedno nagnetene z ljudmi različnih kultur, umikanje in počasna hoja sta bili dnevni nočni mori, a se kmalu naučiš hitrega prehitevanja in tihih bližnjic, na Trgu sv. Marka pa se zadržuješ le v nočnih urah. Mesto zvečer spremeni podobo, prevzamejo ga mladi. Druženje ob spritzu na trgih, ob kanalih, na stopnicah mostov, pomolih; zabave v zgradbah, ki so jih okupirale mlade skupine, da bi preprečile njihov propad. Študentski utrip je močen in večina prebivalstva je priseljenega in začasnega, a kljub temu Benetke ohranjajo svojo umetnost in svojevrsten ležerni način življenja. Vsekakor je drugače, ko sta tvoja edina javna prevoza vodni avtobus ali hoja, še posebej, če boš s slednjim najbrž hitrejši. Benetke so svet zase in če imaš srečo, se vsak dan izgubiš in odkriješ turistom skrite kotičke, ki jih še vedno pogrešam.