ART E P AKT

---

Nazaj

Uskoki

Avtor članka: Martin Batagelj  (iz številke 3, december 2018)

Predstavljam Uskoke ali Vlahe, kot so Slovenci poimenovali pribežnike srbskega, hrvaškega in vlaškega porekla, ki so se med 15. in 17. stoletjem umaknili iz svojih domov zaradi turških napadov. Del Uskokov se je naselil na Krasu, drugi del pa v okolici Metlike in Adlešičev na področju današnje Bele krajine. Že Janez Vajkard Valvasor je pribežnike pojmoval kot enotno skupnost s skupnim jezikom, vero, kulturo in medsebojno povezanostjo. Danes nekateri med njimi zatrjujejo, da imajo srbske korenine, drugi hrvaške, tretji pa slovenske.

NASELITEV USKOKOV

Migracija ljudi vedno povzroča težave – lahko gre za prostor, ki ga migranti zapustijo, za kraje, skozi katere migrirajo, največkrat pa za kraje, v katerih se naselijo. Večina ljudi po svoji naravi ne odobrava sprememb svojega ožjega domačega okolja, pač pa odklanja novosti, reforme in vse, kar je tuje. Podobno razpoloženje je najbrž prevladovalo v prvi polovici 16. stoletja ob slovensko-hrvaški meji, ko so se pojavili prvi Uskoki (Simoniti 1990, str. 140–142).

Beseda žandar je francoskega izvora in prvotno pomeni 'osebnega gardista francoskih kraljev'. V 17. stoletju je beseda dobila današnji pomen, in sicer 'policist oz. oboroženi mož'. Tegobe časa so pravoslavne begunce z Balkana prisilile, da so po begu in naselitvi v obmejnem pasu postali oboje v enem: zaščitniki meje in roparji na osmanski in habsburški strani. V 30. letih 16. stoletja sta se v listinah prvič pojavila pojma pribeg in vyskhok z enakim pomenom: 'pravoslavni begunci iz osmanskih predelov Balkana'. Termin uskok, ki etimološko pomeni 'v nekaj skočiti', se je med leti 1540 in 1560 uporabljal najpogosteje. Konec 60. let je gusarjenje senjskih Uskokov diskreditiralo prvotni pomen; sodobniki, posebno Benečani, so Uskoke enačili s pirati in roparji.

Po bitki pri Mohaču leta 1526 se je meja osmanskega cesarstva precej premaknila, bila je samo nekaj kilometrov oddaljena od habsburških dežel. Pravoslavnim Vlahom Balkana, ki so pod Osmani kot del vojaškega sistema uživali posebne pravice, je po letu 1526 pretilo poslabšanje položaja in izguba privilegijev. Zaradi tega so bežali posamezno ali v večjih skupinah na »ostanke ostankov« hrvaško-ogrskega teritorija, na beneško in na habsburško stran. Po prestopu meje so se pogajali s tamkajšnjimi vojaškimi poveljniki, ki so od približno leta 1522 – ko je deželni knez Ferdinand formalno ustanovil predhodnico Vojne krajine – varovali mejo. Begunci so v samozavestnih pogajanjih skušali prepričati (med drugimi) Ivana Kacijanarja o posebnem statusu, ki so ga uživali pri Osmanih, o svojih kvalifikacijah in sposobnostih na vojaškem področju. Kacijanar, sprva precej skeptičen, je v svojih poročilih in pismih nadvojvodi Ferdinandu predlagal, da se begunce s strateških vidikov naseli v okolici Kostela in Poljan – z naselitvijo bi precej zapuščena kraja bila bolje varovana pred nenadnimi vpadi sovražnih Osmanov. Naval organiziranih beguncev ni prenehal, saj naj bi se po Bosni govorilo, da se jim na oni strani meje za opravljanje vojaške službe obetata nova domovina in ohranitev privilegijev. Ker so Habsburžani nujno rabili okrepitev mejne obrambe (po možnosti brezplačno), so bili pripravljeni naseliti begunce s posebnimi pravicami (Simoniti 1990, str. 158–170).

Leta 1535 je Ferdinand I. žumberškim Uskokom izstavil privilegij – v zameno za brezplačno vojaško službo jih je nastanil na gospostvu vdove Kobašic, jih odvezal plačevanja davkov, opravljanja desetine, služnosti in tlake za 20 let. Ta privilegij je bil učinkovit signal za prihod nadaljnjih beguncev, katerim so bila leta 1538 dodeljena zemljišča v Varaždinu. Tudi tokrat jim je Ferdinand I. izstavil podoben privilegij, poleg tega pa dovolil, da se organizirajo v skupinah po 200 vojakov pod lastnim vojvodo. Medtem ko je vojvoda za svojo nalogo dobil 50 dukatov letne plače, za katero je oddal tretjino plena, so si vojaški kolonisti svojo službo financirali samo s plenom.

VEROIZPOVED

Ferdinand I. se v privilegijih med leti 1535 in 1538 ni dotikal veroizpovedi Uskokov. Habsburžana, ki je v Španiji užival katoliško vzgojo, pravoslavje na videz ni preveč ogrožalo. Kot se zdi, je bil glede vere zelo radoveden. Tako si je na primer leta 1526 iz Prage dovolil prinesti vrsto husitskih knjig, ki jih je tudi prebral. Ker knjig ni vrnil, jih do danes hrani narodna knjižnica na Dunaju. Istega leta se je slavni diplomat Žiga Herberstein drugi odpravil v Rusijo. Ferdinand je za njim poslal Fabrijev izvod knjige Ad Serenissimum Pricipem Ferdinandum Archiducem Austriae, Moscouitarum iuxta mare glaciale religio in prosil Herbersteina, da se seznani s pravoslavnimi shizmatiki in da se dobro informira o pravoslavni veri. In zares, leta 1549 je diplomat več kot polovico latinske knjige Moscovia (Rerum Moscoviticarum Comentarii) posvetil verskim in teološkim vprašanjem. Med potovanjem in izidom knjige je minilo več kot 20 let. V tem času se je v notranjosti habsburških dežel začelo uveljavljati novo versko mnenje. To je bil čas, v katerem so »neverni« Osmani pritiskali na »katoliško« državo, in čas, v katerem se je odvijal najhujši naval beguncev iz osmanskega cesarstva. Ferdinandu in oblastem ni preostalo drugega, kot da pravoslavje Uskokov tolerirajo. Čeprav so verski običaji poleg drugih posebnosti motili staroselce, še bolj pa cerkvene oblasti, je Ferdinand tovrstne pritožbe preslišal. Ofenzivni poskusi spreobrnitve bi po nepotrebnem ogrožali jugovzhodno mejo – Uskoki, ki niso kazali nobene pripravljenosti prilagoditi se in so se izognili vsaki oviri, bi bili zmožni destabilizirati mejo oz. jo predati Osmanom, še posebej s Hansom Ungnadom, ki je kot zavesten in ognjevit protestant poveljeval ob meji (Misja Zgaga 2008, str. 34–37).

TIHOTAPSTVO IN RAZBOJNIŠTVO

Nelegalne uskoške prakse so bile številne in pogoste predvsem na obmejnih območjih Beneške republike, katere območje je v veliki večini tesno povezano z morjem, ki na svoj način združuje in ločuje, omogoča in ovira. Nezakonite dejavnosti so nekaterim skupinam omogočale velik zaslužek, drugim zgolj preživetje. Tovrstne prakse ni nujno opredeljevati kot zgolj nelegalna opravila, ki so jih izvajali deviantni posamezniki ali skupine kriminalcev, temveč je treba pogledati še z zornega kota nujnosti, ki je ljudi ali skupnosti silila v izbor za oblast neprimernega in nesprejemljivega načina življenja, kar je v večini primerov lahko škodilo ekonomskim in demografskim faktorjem širše skupnosti, pokrajine ali celo države. Nekatera ljudstva ali plemena v nelegalnih praksah niso videla nič napačnega, pa tudi oblasti so včasih spregledale njihovo nelegalno ravnanje, ker je to večkrat pomenilo manj težav za obe strani. Večji problem je konkretnejša opredelitev nelegalnih praks na raziskovanem območju in njihovih izvajalcev. Med nelegalne prakse na istrskem območju bi lahko vključili tihotapstvo, razbojništvo in morda tudi hujše oblike kriminalnih dejanj, kot so umori in izgnanstva. Obmejno območje Beneške republike je ponazarjal Istrski polotok in širše območje, imenovano Oltremar, kamor lahko štejemo še območje današnjega Kvarnerskega zaliva in večji del priobalnih delov Dalmacije. Skupna točka nelegalnih praks je v zavračanju formalnih družbenih norm, torej življenje na robu zakona, četudi si popolnoma integriran prebivalec območja, na katerem se izvajajo nelegalne zadeve. Severovzhodni Jadran je bil stičišče različnih strukturnih elementov, ki so omogočali in vzdrževali nelegalne prakse. Pokrajina je bila omejena z naravnimi viri in prebivalstvo se je zaradi tega čez čas naučilo različnih neagrarnih in pogosto nelegalnih dejavnosti. Prestopanje meje je prej pomenilo vir preživetja kot omejitev. Odpor lahko torej razumemo tudi kot prilagajanje (Bertoša 2011, str. 153–165).

PRILAGODITEV V NOVEM PROSTORU

Vojaški kolonisti niso bili popolnoma svobodni, uživali pa so posebne pravice v odnosu do domačega – podložnega prebivalstva. Privilegije je treba razumevati tudi kot poskus vključitve potepajočih in nestalnih ljudi, ki bi posebno v času osmanskih vpadov po nepotrebnem ogrožali notranji mir. Oblasti so skušale z dodelitvijo zemlje in z odvezo od plačevanja dajatev v zameno za brezplačno vojaško službo preprečiti nemir; s to lojalnostjo so se znebile problema, kako in s kakšnim denarjem braniti mejo proti osmanskemu imperiju. Poseg Habsburžanov v obmejni pas in naselitev novega prebivalstva sta korak za korakom pospešila razvoj novega družbenega, gospodarskega in vojaškega sistema ob meji. Ob slovensko-hrvaški meji sta se spremenila sestava prebivalstva in življenje nasploh. Že naselitev Uskokov, čeprav na deloma zapuščenih in opustošenih zemljiščih, je vznemirila okolico. Do pravih izgredov je prišlo, ko so plemiči in njihovi podložniki spoznali, da tujci, povrhu še privilegirani, ne bodo ostali le začasno, pač pa bo treba z njimi živeti (Misja Zgaga 2008, str. 43–48). Še preden je v obmejnem pasu prišlo do zamenjave posesti z namenom, da bi se Uskokom odredilo strnjeno ozemlje v Žumberku, v Gorjancih, v okolici Metlike in v belokranjskih vaseh ob Kolpi (Bojanci, Marindol, Miliči, Paunoviči), so se plemiči skušali Uskokov znebiti; ne samo, da jih ni bilo moč podjarmiti, še več, vsepovsod so pasli živino. Privilegiran položaj, samozavesten nastop Uskokov, njihove navade in način oblačenja v kožuhe in cape – vse to je delovalo odklonilno. Čeprav so Uskoki prišli z družinami in bi zaradi otrok bilo možno premostiti predsodke, se zdi, da so bili domačini prepričani, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Po naselitvi na strnjenih zemljiščih se stanje ni znatno zboljšalo. Kot živinorejski vojaški kolonisti se niso bili pripravljeni prilagoditi. Da ohranijo svoj socialni status in se izognejo podložništvu, so iz nezmožnosti ali iz ponosa zanemarjali zemljo. Ker hrana in druge potrebščine za družino niso rasle na drevesih, so si te stvari nemalokrat priskrbeli na kriminalni način (Misja Zgaga 2008, str. 49–51).

Te prakse so bile seveda kontraproduktivne, saj so zastrupile ozračje in uničile tudi najmanjši poskus zbliževanja med Uskoki in domačini. Medtem ko so se Uskoki pritoževali oblastem zaradi svojega bornega življenja, so jim domačini očitali, da zlorabljajo vojaško službo ob meji za dogovore z Osmani, da tostran meje vohunijo za sovražnika in ga spodbujajo k vpadom ter prodajajo ljudi v osmansko suženjstvo. Zaradi ovadb so se Uskoki hudo maščevali. Pomanjkanje plena na oni strani meje in lakota sta pogojevali, da so Uskoki še bolj nadlegovali domačine in kradli njihove stvari, ki so jih nato skušali prodati (Misja Zgaga 2008, str. 57–58).

Uskoki za domačine niso bili privlačni, a če je kdo hotel izboljšati svoj osebni položaj, se otresti podložništva in uživati privilegije ali je imel kaj za prikriti, potem se je skušal uvrstiti med Uskoke. Z Uskoki so se družile tudi osebe, ki so si obetale pustolovščin. Ker domačini vsakdana priseljencev, njihovih šeg in navad niso poznali, so si jih razlagali na svoj način, ki ni ustrezal resnici. Pohodi vojaških kolonistov na drugo stran meje, od koder naj bi prinašali obilen plen, so prožili fantazije. Marsikateri domačin, ki mu je presedalo enolično in s stalno nevarnostjo prežeto življenje, je iskal stike z Uskoki (Misja Zgaga 2008, str. 59–60).

USKOKI V BRDIH IN V BELI KRAJINI

Po drugi gradiščanski vojni je to območje dokončno pripadalo Avstriji. Ta je v Brda naselila Uskoke, ki so Šmartno povečali in dodatno utrdili, prav tako obzidje. A Uskoki, ki so v 17. stoletju sem prihajali kot plačanci iz zaledja Dalmacije, zemlje niso obdelovali, a so imeli posestvo v sosednji vasi Imenje. Uskoki so svoje hiše v Šmartnem dvignili za celo etažo in nekatere so obnovljene tako, da je še danes videti sledove preteklosti. (1)

Zanimive so tudi selitve Vlahov v Belo krajino in Žumberak, ki so bile v glavnem organizirane, spodbujali pa so jih avstrijski vojaški poveljniki, saj bi si z njihovo naselitvijo zavarovali hrbet pred Turki, čeprav jih niso preveč marali, ker so bili svobodni. Vlahi so se selili v Žumberak, ki je z vsem svojim premoženjem in živino bil deželno imetje, spremljalo pa jih je oboroženo spremstvo. Poveljniki so jih spravili v Žumberak, da bodo varovali mejo, ponudili pa jim niso prav ničesar. Imeli so veliko živine, dobili pa so le krpice zemlje. Bili so brez hrane in strehe nad glavo, morali pa so tudi zidati utrdbe in se boriti v vojnah. Prve selitve v Žumberak so potekale med leti 1526 in 1527, prva večja organizirana selitev iz Unca, Srba in Glamoča pa je potekala 10. septembra 1530 – prispeli so decembra istega leta. Vlahi so bili prepuščeni samim sebi, a ker so se zavedali, da mora nekdo poskrbeti zanje, je poveljstvo nad njimi leta 1546 prevzel Ivan Lenkovič. Založil je svoj denar, kupoval zemljišča in jih zamenjeval, da so se Vlahi lahko naseljevali v strnjenih naseljih. Leta 1550 je Lenkovič zaprosil za gradnjo gradu Pobrežje, ki je bil dograjen sedem let pozneje (Simoniti 1990, str. 82–94).

Literatura

Bertoša, Miroslav. 2011. Doba nasilja, doba straha. Zagreb: Durieux.

Misja Zgaga, Alenka. 2008. 1408: prišli so Turki, za njimi Uskoki. Metlika: Belokranjski muzej.

Simoniti, Vasko. 1990. Turki so v deželi že. Turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju. Celje: Mohorjeva družba.

Sklici

(1) Vir: http://www.smartnobrda.si/ (dostop 4. oktober 2018).

---