Študentska revija Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici » o reviji
Vpliv ločitve staršev na učne zmožnosti otrok
Avtorica članka: Lara Brankovič (iz številke 1, oktober 2017)
Uvod
V članku obravnavam problem ločitve staršev in vpliv le-te na otrokove učne zmožnosti. V prvem delu se posvečam pojmu ločitve. Opisujem najpogostejše težave, ki jih imajo otroci, in posledice zanje ter zakaj so za otroke ločenih staršev še bolj pomembne šolske aktivnosti. Sledi predstavitev empiričnega preizkusa in interpretacija rezultatov.
Definicije ločitve
Ločitev dveh oseb je pogosto boleča izkušnja, saj se med partnerjema poruši »most« zaupanja in ljubezni, razblini se tudi varno partnersko okolje. Poznamo več definicij pojma ločitve, ki so predstavljene v nadaljevanju. Schöberl (2006, str. 35) definira ločitev zakonske zveze na podlagi sodbe sodišča kot razvezo zakonske zveze. Zakonska zveza se s sodbo sodišča razveže na podlagi sporazuma med obema partnerjema ali na podlagi tožbe za razvezo enega od partnerjev. Ločitev oziroma razveljavitev zakonske zveze lahko zahteva vsak partner, ki meni, da je zveza iz kateregakoli vzroka nevzdržna (prav tam). Velikonja, Grgurevič in Žemva (1995, str. 133–134) menijo, da ima razveza oziroma ločitev svoje začetke že veliko pred tem, ko do nje dejansko pride. Kljub razvezi se medsebojni odnos med dvema osebama pogosto ne konča, posebno, če je v njun odnos vpletena še tretja oseba – otrok. Partnerja oziroma starša se za odločitev o razvezi odločita, da bi rešila problem. Četudi otroci njune odločitve ne sprejemajo in si pogosto želijo, da bi starša ostala skupaj, morata starša (partnerja) sama sprejemati odločitve in izpeljati razhod. Za otroka pomeni razveza nek spremenjen odnos do staršev in tudi sorodnikov, hkrati pa povzroči nove okoliščine, kot so izguba staršev, nadaljevanje konfliktov med starši tudi po razvezi, kvaliteta življenja po razvezi in spremembe, ki se bodo uveljavile po razvezi njegovih staršev (prav tam). Spremembe, ki jih družina, torej starši in otrok, doživijo v procesu ločitve, niso enkraten dogodek, temveč trajajo dalj časa, ugotavlja Miller (2000, str. 60). Četudi se izpostavljene definicije ločitve nekoliko razlikujejo med seboj, je vsem skupno, da je ločitev razveza dveh oseb, ne le na papirju, temveč tudi na fizični in čustveni ravni.
Odziv otrok na ločitev staršev
Vsak otrok se drugače odziva na spremembe. Nekateri se s spremembami sprijaznijo prej, drugi pozneje, vsekakor pa so spremembe navadno del nekih novih navad in načinov življenja. Ločitev staršev tako ali drugače vpliva na otroka in povzroča nekatere posledice v njegovem življenju. Mnoge raziskave kažejo, da razdor in razprtije staršev naredijo veliko škodo otroku že pred ločitvijo. Ločitev staršev, po Charlishevem mnenju, otroku spodkoplje občutek lastne vrednosti ter njegovo telesno in duševno zdravje. Če so otroci pogosto izpostavljeni prepirom med staršema, lahko to vpliva na njihovo duševno stanje, vedenje in učni uspeh (Charlish 1998, str. 32–33). Četudi se nekateri starši nočejo ločiti »zaradi otrok«, je ta rešitev navadno najboljša prav zaradi njih. Otroci, ki so izpostavljeni nesrečnemu razmerju in hladnemu odnosu med staršema, imajo lahko večje posledice pri psihičnem razvoju. Otrok začne izgubljati zaupanje v starše, kar poglablja njegovo duševno stisko. Za pravilen psihični razvoj otrok potrebuje oba starša, kar pa ne pomeni, da morata živeti skupaj, temveč to, da mu znata nuditi varno zavetje, toplino in ljubezen. Kadar se starša ozirata na objektivne otrokove potrebe in ne na lastne želje, ambicije in predsodke, izkazujeta otroku pravo starševsko ljubezen (Košiček in Košiček 1975, str. 225–226). Dodič (2016, str. 26–28) navaja nekatere težave, ki se lahko pojavijo v vedenju otrok, in sicer psihosomatiko, agresijo, depresijo, nagajanje, indiferentnost in jezo.
Vpliv ločitve na aktivnost otroka v šoli
Ločitev staršev pogosto zelo vpliva tudi na aktivnosti otroka v šoli in njegov učni uspeh. Arnejčič (2015, str. 48) meni, da je šola najbolj prepoznavno in časovno enakovredno učno okolje družinskemu.(1)Ko malček vstopi v vzgojno-varstveno institucijo, svojemu okolju doda popolnoma novo. Zelo pomembno je, da otrok dobiva spodbude od tistih ljudi, »ki so mu čustveno in socialno najbližji, da ga varujejo, negujejo in usmerjajo z nežnim vzorom« (prav tam). Starši morajo otroka spodbuditi k rasti, dati mu morajo podlago za osebnostno rast in hkrati krila, da bo lahko »poletel«, hkrati mu morajo vkoreniniti ljubezen do novega in tudi strah pred njim. Otrok se mora naučiti odgovornosti in svobode, ko je dovolj star. Če starši v zgodnji dobi otroštva nežno prisluhnejo otrokovim željam, hkrati pa mu znajo postaviti meje, se bo otrok sposoben upreti morebitnim stiskam – tudi ločitvi staršev (prav tam). Arnejčič piše: V šoli bo otrok našel primerno sidrišče za znanje, pri učiteljih spodbuden vzor učenja, pri ločenih starših pa tolažbo, nove priložnosti za osebnostno rast v novem okolju nove sestavljene ali razširjene družine. Različnost okolja in razmer ter družin ga bo utrdila tako osebnostno kakor tudi v vseh elementih njegovega čutnega zavednega in nezavednega sveta (Arnejčič 2015, str. 48).
Empirična raziskava
Da bi ugotovila, če se teorija, ki jo predstavljam v prvem delu članka, sklada z realnim stanjem, sem naredila raziskavo o tem, kako ločitev staršev vpliva na učne zmožnosti otrok. Oblikovala sem anketni vprašalnik z desetimi vprašanji, ki ga je rešilo 11 razredničark na Osnovni šoli Šempas. (2) Anketiranke so lahko pri nekaterih vprašanjih lahko izbrale več možnosti. V glavi anketnega vprašalnika so morale navesti razred, katerega razredničarke so. Glavni cilj raziskave je bil, da izvem, kakšno vlogo ima šola v procesu ločitve staršev posameznih otrok. Zanimalo me je, če ločitev kakorkoli vpliva na otrokov učni uspeh. Želela sem tudi ugotoviti, če so razredničarke seznanjene s tem, koliko otrok v njihovem razredu ima ločene starše, kje so ta podatek dobile, ali opažajo kakšne težave pri teh otrocih, ali kako drugače obravnavajo te otroke, ali vidijo pri teh otrocih kakšne učne težave in katere, pri katerih predmetih se kažejo težave (če jih imajo) ter kako sodelujejo s starši na splošno. Ugotovila sem, da se teorija sklada z realnim svetom. Starši, ki se odločijo za ločitev oziroma razhod, morajo biti o tem prepričani, s tem morajo tudi čim prej seznaniti otroka. Najbolje je, da novico o ločitvi starša otroku sporočita skupaj. Pri tem morata biti izredno pozorna, da se otrok ne bo počutil krivega za nastalo situacijo, in mu povedati, da ga bosta imela še vedno brezpogojno rada, četudi ne bodo več živeli skupaj oziroma se bo eden od staršev odselil. Vsakega otroka ločitev staršev prizadene, pa če to pokaže ali ne. Prav zato morajo biti starši na otrokovo hladnost oziroma navidezno nezanimanje za dogajanje še posebej pozorni, predvsem pri mladostnikih. V tem starostnem obdobju otroci začnejo oblikovati svojo identiteto, zato morajo starši paziti, da ne bodo zašli v slabo družbo. Pri šolajočih se otrocih se pogosto pojavijo ne le vedenjske, temveč tudi učne težave, ki so povezane z motivacijo in koncentracijo. Nekateri (predvsem mlajši) otroci se na stisko ob ločitvi staršev odzovejo z agresijo, povečano občutljivostjo in jezo. Pri otrocih v zgodnjem otroštvu se lahko pojavi jokavost, sesanje prsta, mokrenje postelje in velika navezanost na mamo. Ker so težave pri otrocih v času ločitve staršev tako rekoč neizogibne, morajo starši otrokovo stisko razumeti, jo sprejeti in dopustiti. Otroka ne smejo kritizirati, temveč mu morajo nuditi še več ljubezni. Tudi oče in mati po ločitvi potrebujeta čas za nov začetek, za nove navade v življenju, zato je razumljivo, da ga potrebuje tudi otrok. Otrokove težave navadno izginejo čez nekaj mesecev. Z raziskavo sem ugotovila, da približno dve tretjini razredničark ve, kateri otroci v razredu imajo ločene starše, kar je še vedno premalo – vse razredničarke bi morale imeti te podatke, da bi se lahko bolje vživele v otrokovo razmišljanje in življenje. Šola je namreč enako pomembna kot otrokovo domače okolje, zato mu lahko nudi zavetje in varnost, ki ga morda doma, v času ločitve, ne dobi. Prav zato morajo učitelji poznati domače razmere otrok. Le tako bodo prepoznali težave, se zavedali, zakaj je do njih sploh prišlo, znali pa jih bodo tudi odpraviti. Visok odstotek (91 %) razredničark je povedalo, da otroke ločenih staršev obravnavajo enako kot otroke v urejenih družinah. Menim, da je rezultat katastrofalen, saj bi morale te otroke obravnavati drugače. Tem učencem bi lahko v šoli ponudile zaupljivo, varno in ljubeče okolje, lahko bi jih dodatno motivirale za učno snov, izražanje čustev in podobno, saj doma nimajo »rožnate« situacije. Učiteljice, ki vedo za otroke ločenih staršev, so povedale, da imajo otroci največ vedenjskih težav (29 %), in sicer v kombinaciji s slabo koncentracijo (19 %) in slabo motivacijo (9 %), prav tako se jim v obdobju ločitve znižajo šolske ocene (14 %) in postanejo uporni (5 %). Učenci imajo največ učnih težav pri predmetih, kot so slovenščina, matematika in tuj jezik (angleščina). Če imajo učenci kakršnekoli težave v šoli, se razredničarke z njimi pogovorijo, jim ponudijo dodatno učno pomoč ali pa jih napotijo k šolski psihologinji, ki je strokovno bolj usposobljena za reševanje takih težav. Učiteljice opažajo, da se težave ob ločitvi staršev pri otrocih pojavljajo, vendar v nekaj mesecih izginejo. Starši se pogosto obrnejo nanje in poiščejo pomoč pri njih, če imajo otroci ali oni sami kakršnekoli težave.
Težave pri otrocih, ločenih od staršev (Vir: Lara Brankovič)
Zaključek
Sklenem lahko, da ločitev staršev navadno neugodno vpliva na otroka. Otrok se znajde v stiski, ki je ne zna rešiti, vendar jo lahko premaga v ljubečem okolju in s primernim ravnanjem. Tudi otrok potrebuje čas, da spremembe v družinskem okolju sprejme in se začne soočati z novimi situacijami v življenju. Pri tem je zelo pomembno, da ga starši in šolska skupnost (učitelji in vrstniki/sošolci) spodbujajo, razumejo in mu dopustijo, da svojo stisko izrazi. Četudi se bodo na tej poti pojavljale težave, jih bo otrok v nekaj mesecih, lahko tudi letih, premagal in šel naprej. Morda se ne bo najbolj primerno vedel ali bo imel slabe ocene, morda se bo nepričakovano hitro razjezil ali razjokal, vendar bo na koncu premagal stisko in iz nje odšel kot junak.
LITERATURA
Arnejčič, Beno. 2015. Vpliv različnih tipov ločitvenih stisk otroka in mladostnika na aktivnosti v vrtcu in šoli. V: Aktivnosti učencev v učnem procesu (uredil: Dejan Hozjan). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales, str. 48.
Charlish, Anne. 1998. Med dvema ognjema. Ljubljana: DZS.
Dodič, Damjana. 2016. Ločitev. Ljubljana: Corason (zbirka Vodniki za vsako družino).
Košiček, Marijan, Košiček, Tea. 1975. Tudi vaš otrok je osebnost. Zagreb: Publicitas, Ljubljana: Orbital.
Miller, Karen. 2000. Otrok v stiski. Ljubljana: Educy.
Schöberl, Elisabeth. 2006. Moja starša se ločujeta. Radovljica: Didakta.
Velikonja, Vislava, Jure Grgurevič in Barbara Žemva. 1995. Izkustvena družinska terapija – teorija in praksa v Sloveniji. Ljubljana: Quatro d. o. o.
Sklici
(1)»Vrtec in šola sta ob ločitvi staršev pogosto najstabilnejša dejavnika v otrokovem življenju. Vzgojiteljica ali učiteljica lahko močno vpliva na otrokovo pozitivno prilagajanje spremenjenim razmeram. Vrtec in šola sta nevtralni področji, kjer si razvezani starši izmenjujejo otroka in drug drugemu pustijo sporočila« (Miller 1996, str. 60).
(2) Na Osnovni šoli Šempas ni nobenega učitelja, ki bi bil razrednik, zato sem bila v raziskavo primorana vključiti samo učiteljice.