Avtorica članka: Manca Koren (iz številke 1, oktober 2017)
Uvod V članku se posvečam Rižarni pri Sv. Soboti, nemškemu koncentracijskemu taborišču pri Trstu. Za to temo sem se odločila, ker menim, da je to taborišče premalo poznano. Več pozornosti se posveča večjim taboriščem, kot so Auschwitz, Mauthausen, Treblinka in druga. Prav tako kot ta, večja in bolj znana taborišča, pa je zelo pomembna tudi Rižarna. Bila je kraj, kjer so nacistični okupatorji izvajali nasilje nad slovenskim, hrvaškim in italijanskim prebivalstvom. Rižarna je bila mesto groze, nasilja, trpljenja in smrti. V prvem delu na splošno opisujem okupatorjevo nasilje na slovenskem ozemlju pred letom 1943. Potem se posvečam okupatorjevim ukrepom po tem letu, kamor tudi umestimo začetek delovanja Rižarne kot koncentracijskega taborišča. V drugem delu namenjam pozornost natančnemu opisu Rižarne. Opisujem, kako je tovarna delovala še kot luščilnica riža, kako so jo spremenili v koncentracijsko taborišče, in sicer v edino nacistično koncentracijsko taborišče v Italiji, ki je imelo krematorij. V tem delu članka veliko pozornosti namenjam tudi žrtvam okupatorjevega nasilja v Rižarni in nekaterim zapisom preživelih.
1. Luščilnica riža – Rižarna
Poslopje, ki je postalo pojem kraja trpljenja in mučeništva, so zgradili leta 1913. Stalo je pri Sv. Soboti ob potoku Rio Pomario v Škednju, blizu morja in le kakih pet kilometrov od mestnega središča. Luščilnica je po prvi svetovni vojni zapadla v težave in prenehala delovati (Ajdič 1980, str. 102). Med leti 1929–1943 se je okoli zapuščenega poslopja luščilnice zrasel in razširil delavski rajon Sv. Sobote, kjer so prebivali preprosti ljudje. Do teh stavb, ki so danes delno uničene, se je dalo priti po poti med ulicama Rio Primario in Ratto della Pileria. Na začetku ulice Rio Primario, kjer je še danes glavni vhod v Rižarno, je nekdo, ne zavedajoč se humornosti svojega dejanja, postavil tablo z napisom slepa ulica. Ta tovarna, ta manufaktura, ta stavba je bila za Tržačane preprosto Rižarna (Fölkel 1990, str. 16–17).
2. Od luščilnice riža do tovarne smrti
Zaradi dogodkov med leti 1943–1945 se je Rižarna pri Sv. Soboti v Trstu v zgodovino zapisala kot edino nacistično koncentracijsko taborišče s krematorijem v Italiji. Nekaj dni po vdaji italijanske vojske, 10. septembra 1943, je Adolf Hitler na ozemlju Furlanije - Julijske krajine, Hrvaškega primorja, Dolenjske in Notranjske, ki sta bili pod Italijo že med leti 1941–1943, ustanovil tako imenovano operacijsko cono Jadransko primorje in ji za vrhovnega komisarja imenoval koroškega gauleiterja NSDPA dr. Friedricha Rainerja. Ta si je svoj sedež uredil v sodni palači v Trstu. Kmalu zatem pa je Himmler za višjega vodjo SS in policije v Trstu, torej za svojega zastopnika, imenoval najzloglasnejšega esesovskega generala Odila Globocnika, ki je bil rojen v Trstu. Svoj sloves si je pridobil kot vodja akcije Reinhard. Kmalu po njegovem prihodu so v Trst prišli tudi pomembni člani akcijskega oddelka Reinhard, ki jih je vodil zloglasni esesovski in policijski stotnik Christian Wirth. Ta je že v Lublinu postal inšpektor tega oddelka, ki je v uničevalnih taboriščih Treblinka, Belsec in Sobibor pomoril več kot dva milijona Židov. Že pred tem pa je vodil akcijo, kjer so med leti 1939–1942 v lažni evtanaziji pomorili več kot 70.000 telesno in duševno obnemoglih ljudi, med katerimi je bilo tudi kakih 600 Štajercev (Ajdič 1980, str. 102). Po prihodu v Trst si je Wirth uredil svoje bivališče v neki vili v mestnem središču, ostale pa so namestili drugod po Trstu, Reki in Vidmu. Tisti del akcijskega oddelka Reinhard, v katerega so ljudje večinoma prišli iz taborišča Belsec, so imenovali R I. (1) Namestili so ga v Rižarni pri Sv. Soboti. Najprej ga je vodil esesovski stotnik Hering, ker pa je ta zbolel, je vodstvo prevzel Josef Oberhauser (Ajdič 1980, str. 103). Akcijski oddelek Reinhard je opravljal več nalog. Zlasti na začetku je bila ena temeljnih nalog ta, da izsledi vse Žide in zaseže njihovo premoženje, vendar aretiranih Židov niso ubijali kot v uničevalnih taboriščih, ampak so jih tu le zbirali in odpošiljali v koncentracijska taborišča, največ jih je bilo odposlanih v Auschwitz (prav tam). Oddelek je pomagal tudi nemškim policijskim uradom pri aretacijah privržencev narodnoosvobodilnega gibanja, policijskim in vojaškim enotam pri zasledovanju partizanskih enot, skrbel je tudi za zavarovanje ceste med Trstom in Reko, nadzoroval je gradnjo v Čičariji in podobno. Že tu lahko vidimo, da je imel oddelek poseben položaj, saj ni bil podrejen nobenemu uradu, le Globocniku oziroma firerjevi pisarni v Berlinu. Najbolj pa je ta oddelek postal zloglasen zaradi svojih dejanj v Rižarni pri Sv. Soboti (prav tam). 3. Ureditev koncentracijskega taborišča Rižarna Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Trst in Slovensko primorje je 10. maja 1945 sestavila opis celic. Po njihovem opisu naj bi bile celice 1,2 metra široke, 2 metra visoke in 2 metra dolge. V vsaki celici sta bila dva pograda, ki sta bila drug od drugega oddaljena 0,8 metra, in majhno okno, veliko 20 krat 20 centimetrov. Komisija je evidentirala skupno število 17 celic v dveh vrstah, in sicer v eni vrsti 11 in v drugi vrsti 6 celic. Na vratih in na stenah celic je bilo nekoč vse polno napisov (Bolčič 1983, str. 124–125). Leta 1944 so sušilnico bivše tovarne preuredili v krematorijsko peč – krematorij. Zgradil ga je Erwin Lambert, ki je zgradil tudi druge krematorije v drugih taboriščih. Za krematorijske dimnike ni bilo prevelikih skrbi, saj se je tam že od prej strmo dvigal 40 metrov visok tovarniški dimnik. Nemci so tako v kratkem času in z majhnimi stroški pridobili uničevalno taborišče (Bolčič 1983, str. 123). Krematorij in dimnik so Nemci v noči med 28. in 29. aprilom 1945 porušili, da bi uničili dokaze svojih zločinov. Važno je dejstvo, da je Rižarna edino uničevalno taborišče na ozemlju današnje republike Italije. Vendar se ne po velikosti ne po organiziranosti ne more primerjati z ostalimi velikimi taboriščnimi kompleksi, kot sta recimo Auschwitz in Belsen. V primerjavi s tema je bila tržaška Rižarna skromna delavnica smrti (Bolčič 1983, str. 125–126).
4. Žrtve iz tovarne smrti
Nikoli ne bomo mogli natančno ugotoviti števila tistih, ki so bili zaprti v Rižarni, niti števila tistih, ki so jih tu pomorili. Računajo pa, da je bilo samo slednjih 2.000–4.000. Največ žrtev v Rižarni je bilo pripadnikov narodnoosvobodilnega gibanja in ujetih partizanov, in sicer vseh treh narodnosti, ki na tem področju živijo, torej Slovencev, Hrvatov in Italijanov. Žide, ki so jih zajeli na tem področju, pa naj bi večinoma deportirali v druga koncentracijska taborišča, največ v Auschwitz. V Rižarni so izginili številni ugledni člani narodnoosvobodilnega gibanja, med katerimi so Anton Velušček - Matevž, Franc Segulin - Boro, Franc Uršič - Jožko, Franz in Giorgio Frausin, Lorenzo Vidali in številni drugi. Žrtve so v Rižarno pošiljali nemški policijski uradi, med katerimi je bil najpomembnejši urad poveljnika varnostne policije in varnostne službe za operacijsko cono Jadransko primorje. Lovili in vozili v Rižarno pa so svoje ujetnike tudi člani akcijskega oddelka Reinhard. Veliko je bilo žrtev, ki jih je izsledil in izročil gestapu zloglasni Posebni inšpektorat javne varnosti za Julijsko krajino v Trstu. Tu se je še posebej izkazal policijski podkomisar Gaetano Colloti, ki je bil po vojni celo nagrajen za vojne usluge, ker naj bi se junaško in pogumno izkazal v bojih proti slovenskim partizanom na Tolminskem spomladi leta 1943. Nekatere žrtve so svoja skromna, a z vsebino bogata pričevanja napisale kar na stene celic (Ajdič 1980, str. 104). Ohranjenih je tudi veliko zapisov pričevanj preživelih jetnikov iz Rižarne. V svojih pripovedovanjih opisujejo, kako so preživljali dneve v tovarni smrti, o ravnanju z jetniki in številnih stvareh, ob katerih človeka spreleti srh. Sledi nekaj zapisov pričevanj žrtev. Pričevanje Albine Škabar iz Velikega Repna v Trstu sta zapisala Albin Bubnič in Ricciotti Lazzero: Potem ko so jo slekli, jo obesili za kote na opornik in jo pretepli do nezavesti, so jo vrgli v celico št. 7. »Ponoči«, se spominja, »sem slišala grozne krike, posebno tistih, ki so bili zaprti v prvih celicah in so jih gnali ven. Spominjam se obupanega glasu neke ženske: pravila je, da je iz Gabrovce, in vpila, da so ji esesovci ubili sinka v zibelki. Tam sta bili tudi Olga Fabian iz neke vasi s Krasa, ki spada sedaj pod Jugoslavijo, in 67-letna gospa, ki je živela v Trstu v ulici Milano in je nenehno vpila, da je nedolžna. Smrad po zažganih laseh je bil neznosen. Vsak tretji dan so odpirali celice in nam dovolili, da smo si z malo vode v lavorju umile obraz. Vse v isti vodi! Ko sem se po vojni nekoč vrnila v Rižarno, sem se onesvestila« (Fölkel 1990, str. 183). Kristina Sluga iz Ilirske Bistrice je bila v Rižarni zaprta od 4. do konca septembra 1944. Njeno pričevanje je zbral Albin Bubnič: Že prvi dan, ko so me premestili v sobo v drugem nadstropju, sem skozi okno gledala na dvorišče. Bilo je okoli devetnajste ure: na dvorišču je bilo približno dvajset moških in žensk, zvezanih in pod strogim nadzorstvom. Po dva in dva so jih esesovci vodili v krematorij. Bilo je strašno: slišala sem presunljive krike in glasno brnenje motorja tovornjaka ali avtomobila, ki je stal na dvorišču. Nesrečniki so dobesedno izginjali skozi vrata krematorija. Komaj sem dihala, smrdljiv dim me je dušil. Smrdelo je po zažganem mesu. To so bile najstrašnejše ure mojega življenja (Fölkel 1990, str. 182). Pričevanje Giovannija Haimija Wachesbergerjaiz Reke je zapisal Ricciotti Lazzero: Videl sem, kako so do smrti pretepli nekega starčka, ki je pometal dvorišče in ni postavil smeti natančno na mesto, ki mu ga je bil določil nek esesovec. Med nekim letalskim napadom, ko so se Nemci zatekli v bunker, je dvema zapornikoma uspelo uiti iz celice. Za kazen so ustrelili vse njune tovariše. Julija 1944 sem šele doumel, kaj se tam pravzaprav dogaja. Žrtve so ubijali v garaži, vrata, ki so vodila do prave krematorijske peči, pa so bila zamaskirana s kuhinjsko omaro. Nekega večera smo videli tovornjak, poln mrtvih vojakov; videti je bilo le čevlje, trupla so bila prekrita s šotorskimi platni. Ko je tovornjak zapeljal v garažo, so nam ukazali prinesti drva, ki smo jih bili pred tem nažagali. Mislim, da so bili to nemški vojaki. Ponoči je bilo na dvorišču slišati vrvež ljudi, ki so prosili usmiljenja in presunljivo vpili. Da bi preglasili krike, so Nemci do konca privijali radijske sprejemnike, prižigali motorje tovornjakov in ščuvali pse, da so lajali. Bili smo preblizu, da bi ne razumeli, kaj se dogaja, vendar nismo nikoli odkrili, kako so te nesrečnike pobijali. Naslednji dan so se njihova oblačila znašla v skladišču in skoraj nobeno ni bilo krvavo. Že v zgodnjih popoldanskih urah so se Ukrajinci in Mongoli, zadolženi za eksekucije, napili, da bi bili ponoči v polni formi. Pri teh orgijah je sodeloval tudi kak Nemec. Neke noči so iz moje sobe odpeljali pet ljudi, ki se niso nikoli več vrnili. Neke nedelje sta pripeljala dva polna avtobusa ljudi. Zdeli so se mi Tržačani. Stlačili so jih v prostor brez oken, imenovan celica smrti. Ponoči so vsi izginili. Verjetno so bili talci, ki so jih med racijo zajeli v mestu (Fölkel 1990, str. 181).
Zaključek
Na začetku članka sem natančno opisala razmere v času okupacije slovenskega ozemlja, pred kapitulacijo Italije in po kapitulaciji. Ugotovila sem, da se je okupacija precej razlikovala. Pred okupacijo Italije so si slovensko ozemlje delile tri države: Italija, Nemčija in Madžarska. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 pa je tudi italijanski del dobila Nemčija. Takoj je uvedla svojo upravo in začela svoje nacistično iztrebljanje. Lahko rečemo, da je bila nemška okupacija bolj kruta od italijanske. Prinesla je tudi edino nacistično koncentracijsko taborišče s krematorijem na italijansko ozemlje – Rižarno. Ugotovila sem tudi, da je bila Rižarna organizirana podobno kot ostala koncentracijska taborišča. Imela je 17 celic, veliko dvorano smrti, kamor so zapirali jetnike, ki so čakali na deportacijo v druga taborišča po Evropi, oziroma tiste, ki so bili namenjeni za takojšnjo usmrtitev. Imela je tudi krematorij, ki je bil prav tako kot ostali krematoriji po drugih taboriščih zgrajen pod rokami Erwina Lamberta. Tako lahko rečemo, da je bila Rižarna precej tipično nacistično koncentracijsko taborišče. V članek sem vključila tudi številna pričanja preživelih iz Rižarne. Odkrila sem veliko zapisov različnih preživelih, ki so bili zaprti v nekdanji luščilnici riža. Opisovali so nasilje, splošne higienske razmere in druge grozote, ki so jim bili priča med svojim zaprtjem v Rižarni. V uvodu sem postavila tudi hipotezo, da je bila Rižarna le zbirno taborišče, od koder so zapornike pošiljali v druga koncentracijska taborišča. To hipotezo moram ovreči. Že sam podatek, da je bila Rižarna edino nacistično koncentracijsko taborišče s krematorijem na italijanskih tleh, ovrže to trditev. Taborišče je imelo krematorij, ki je služil uničevanju trupel ljudi, ki so jih tam usmrtili na različne načine. Hipotezo ovržejo tudi številna pričanja preživelih, ki so bili zaprti v Rižarni. V svojih pričanjih številne žrtve opisujejo strašen smrad, ki se je valil iz velikega dimnika krematorija, ki je stal na dvorišču nekdanje luščilnice riža. Neka gospa pove tudi, da je bil smrad po zažganem mesu neznosen. Številni opisujejo, kako so bili priča številnim pretepom in usmrtitvam, kako so ljudje izginjali skozi vrata krematorija. V svojem pričevanju gospod Haimi tudi pove, da je videl, kako so v taborišče pripeljali tovornjak, ki je bil poln trupel, ki so jih tam zakurili, saj je bil z nekateri drugi taboriščniki zadolžen za pripravo drvi za kurjenje. Zaključim lahko, da je bila Rižarna uničevalno koncentracijsko taborišče, kjer so bili ljudje zaprti v premajhnih celicah, številni pa usmrčeni in zažgani v krematorijski peči.
LITERATURA
Ajdič, Bojan. 1980. Bili so zaprti, pregnani, obešeni, ustreljeni, na suženjskem delu, uporni: vodnik po koncentracijskih taboriščih in zaporih, kjer so med drugo svetovno vojno nacifašistični okupatorji hoteli, a nikoli uničili svobodoljubnega duha našega človeka. Škofja Loka: Alpetour.
Bolčič, Milan. 1983. Jadranski koledar 1983. Trst: Založništvo tržaškega tiska.
Fölkel, Ferruccio. 1990. Rižarna: vrata v smrt: nacistično taborišče pri Trstu. Trst: Založništvo tržaškega tiska.
Sklici
(1) R II je bil na Reki, R III pa v Vidmu.