Študentska revija Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici » o reviji
Slovenski izseljenci v Združene države Amerike in Ana Praček Krasna
Avtorica članka: Tjaša Petrič (iz številke 1, oktober 2017)
Uvod
Iz vseh teh dni, tovariš, ki vpletajo trnje v življenje, si klešem graniten steber poguma, da me ne upognejo dvomi in trpljenje (Praček Krasna 1980, str. 16).
Ana Praček Krasna je izjemna slovenska izseljenka, novinarka, urednica, literarna ustvarjalka in aktivna Primorka iz Vipavske doline, ki se je pri 20 letih iz majhne vasice odselila v Združene države Amerike. Iskala je boljše življenje, ki ga je posvetila izredno bogatemu kulturnemu udejstvovanju. Po dobrih 50 letih se je z možem ponovno vrnila v domovino. V članku najprej pišem o slovenskih izseljencih v Severno Ameriko, za tem pa predstavljam življenjsko pot Ane Praček Krasne, omenjam tudi nekaj njenih literarnih del.
Slovenski izseljenci v Severni Ameriki
Ameriško priseljensko politiko lahko razdelimo na pet obdobij: kolonialno obdobje (1609–1775), obdobje »odprtih vrat« (1776–1881), obdobje zakonskega urejanja priseljevanja (1882–1916), obdobje omejevanja preseljevanja (1917–1964) in obdobje liberalizacije (po letu 1965). Slovenci so se v Združene države Amerike začeli preseljevati v drugem obdobju, vrhunec njihovega preseljevanja pa je bil v tretjem obdobju. Eno tamkajšnjih pomembnejših priseljenskih pristanišč je bil New York. Skozi dvorano sprejemnega priseljenskega centra na otočku pred New Yorkom, imenovanem Ellis Island, je med leti 1892 in 1954 v New York stopilo več kot 12 milijonov oseb, Slovencev je bilo verjetno več kot 92.000 (Drnovšek 1999, str. 49–63). Prvi slovenski priseljenci v Združenih državah Amerike so bili katoliški misijonarji, krošnjarji, iskalci zlata, vojaki in prve skupine kmetovalcev z Gorenjske. Najpomembnejši med slovenskimi misijonarji je bil Friderik Baraga, ki je leta 1830 stopil na ameriška tla in širil katoliško vero med ameriškimi staroselci. Skupaj z drugimi misijonarji je veliko doprinesel k sooblikovanju podobe Amerike med Slovenci, zlasti prek misijonarskih pisem, ki so jih zelo pogosto objavljala takratna glasila (Drnovšek 2002, str. 7–9). Združene države Amerike do 80. let 19. stoletja niso omejevale priseljevanja, saj je bilo to v interesu gospodarstva. Leta 1864 so sprejeli zakon o pogodbenem delu priseljencev, štiri leta kasneje pa so ga zaradi protestov ameriških delavcev preklicali. Leta 1875 so na kongresu prepovedali priseljevanje prostitutk in kaznjencev, leta 1882 pa obsojencem in slaboumnim ljudem. Istega leta so prepovedali tudi priseljevanje Kitajcev in tako se je začelo aktivno omejevanje priseljevanja v Združene države Amerike. Pomembna prelomnica za priseljence iz Evrope se je zgodila leta 1885, ko so prepovedali do tedaj dovoljeno sklepanje vnaprejšnjih pogodb o delu pri ameriških delodajalcih. Še radikalnejša politika je nastopila z letom 1890, ko so uvedli zvezno kontrolo nad priseljevanjem, prepovedali vstop revežem, ilegalne priseljence pa so izgnali nazaj v Evropo. Kljub vsem tem omejitvam pa priseljenskega toka niso mogli ustaviti. Z vsemi omejevalnimi ukrepi so bili v času množičnega izseljevanja Slovenci dobro seznanjeni, saj so bila v časopisju zelo pogosta razna svarila ter nasveti v zvezi s to problematiko (Drnovšek 1999, str. 49–63). Zagotovo lahko trdimo, da je bil temeljni vzrok za izseljevanje Slovencev slab socialni položaj, ki je izviral iz slabo razvite industrije in tehnološkega zaostanka. Odhajali so predvsem mladi ljudje, fantje in možje, kasneje tudi dekleta in žene z otroki. Mnogi fantje so v Ameriko odšli tudi zato, ker so se želeli izogniti služenju vojaškega roka, nekateri so želeli pobegniti roki pravice … Tudi vojna je bila pomemben vzrok za izselitev (Drnovšek s sod. 2002, str. 7–11).
Življenje Ane Praček Krasne
Ana Praček oziroma Anna P. Krasna se je rodila 30. novembra 1900 v Dolgi Poljani, majhni vasici med Vipavo in Ajdovščino.(1) Njen oče, Jožef Praček, je bil kmet in posestnik češkega porekla, poročen z Marijo Česen. V družini se je rodilo 11 otrok, a jih je šest umrlo že v zgodnjem otroštvu. Še preden je Ana zaključila osnovno šolo, je izbruhnila prva svetovna vojna, ki ji je vzela oba starša. Starejša brata sta bila v vojski, trije mlajši otroci pa so morali v varstvo k bratu pokojne matere. Po končani vojni so se zopet vrnili v domačo hišo v opustošeni vasi (Makuc s sod. 2016, str. 10–11). Po koncu vojne je Praček Krasna zaradi neznosnih razmer sprejela težko odločitev, da se izseli v Ameriko. Za uspešno izselitev je potrebovala potrdilo zdravnika, da je duševno in telesno zdrava, nravstveno spričevalo, (2) dovoljenje italijanskih oblasti za izselitev, potni list in garantno pismo ameriških sorodnikov. Njej so bili ti koraki nekoliko olajšani, saj ji je potrebne dokumente že leto prej pripravil Adolf Krašna, sovaščan, s katerim se je Ana spogledovala, še preden je z očetom odšel v Ameriko, leta 1923 pa se je z njim tudi poročila (Makuc s sod. 2016, str. 11). Ana se je v domovino prvič vrnila leta 1949 in nečakinja Marija se spominja, kako jo je takrat občudovala, saj je bila zelo urejena in naličena. Čez nekaj let se je Ana ponovno vrnila, tretji obisk leta 1970 pa je bil namenjen pripravi na stalno vrnitev v Vipavsko dolino. Možu Adolfu se je slabšalo zdravstveno stanje in svoja zadnja leta je želel preživeti na domači zemlji. Ana je njegovi želji ustregla. Vselila sta se v stanovanje, kjer sta skupaj preživela še dve leti. Po smrti moža leta 1974 je Ana doma preživela še 14 let (Makuc s sod. 2016, str. 12–15). 20. novembra 1920 je Ana prvič uzrla ameriško zemljo. Prek Ellis Islanda se je napotila proti zahodnemu delu Pensilvanije, in sicer v delavsko, rudarsko mesto Parkhill, kjer so jo pričakovali njeni sorodniki. Takrat je tam živelo okoli 4.000 Slovencev, ki so bili večinoma zaposleni v premogovnikih in jeklarnah. Tu se je Ana čez tri leta poročila z Adolfom in v Parkhillu sta živela devet let. Takoj po prihodu v Združene države Amerike se je pognala v boj za preživetje in kljub neznanju jezika in brez poklicne izobrazbe si je našla delo kot služkinja in delavka. Posegla je tudi po sistematičnem pridobivanju znanja, kulturnem in političnem življenju ter začela razvijati svoje literarno ustvarjanje. Z možem sta se aktivno vključevala v boje za delavske pravice, bila sta člana ameriške socialistične stranke, Ana pa je postala prva Slovenka, ki je predavala na delavskih shodih. Razmere v Parkhillu so se ob udarcu hude gospodarske krize zelo poslabšale in leta 1932 se je Ana odločila, da se sama, brez moža, preseli v New York. Mož se ji je čez eno leto pridružil in tam sta živela skoraj 40 let (Makuc s sod. 2016, str. 19–31). Kozmopolitsko mesto, v katerem je takrat živelo 3.500 Slovencev, je Ano povsem očaralo. Kljub krizi, ki je prizadela tudi slovenske izseljence, se ni odločila za vrnitev domov. V New Yorku je zagnano nadaljevala svoje izobraževanje, angleščino pa je že tako osvojila, da je svoja dela pisala tudi v angleškem jeziku. Vedno bolj se je posvečala študiju socialnih ved in novinarskemu delu, zelo aktivna je bila kot pesnica in pisateljica. Njene pesmi in črtice so izhajale v številnih časopisih. Snov za svoja dela je črpala iz življenja okrog nje in iz vseh pretresov, ki jih je doživela (Makuc s sod. 2016, str. 35–38). V New Yorku se je Ana povezala z vsemi vodilnimi newyorškimi Slovenci, med drugim tudi z Louisom Adamičem. Zaposlila se je kot prodajalka v veleblagovnici, potem kot vzgojiteljica, med slovenskimi priseljenci pa je bila poznana tudi kot odlična novinarka. Ob izbruhu druge svetovne vojne se je vključila v akcijo za gmotno in politično pomoč okupirani in razdeljeni Jugoslaviji. Postala je tajnica Združenih slovenskih društev v New Yorku, delovala je v Slovenskem ameriškem narodnem svetu in tudi v Ameriškem slovanskem kongresu. Zadnji dve leti vojne pa je bila uslužbenka Ameriškega urada za vojno informacijo, kjer je pod psevdonimom Anna Žorž na kratkih valovih radijske postaje govorila rojakom v okupirani domovini. Poleg vsega tega je med leti 1942 in 1946 vodila še slovensko šolo v slovenski naselbini v New Yorku in tudi veliko prevajala za ameriške časopise. Leta 1942 je postala urednica časopisa Glas naroda, leta 1949 pa je pomagala ustanoviti hrvaški časopis Novi list. Ko je leta 1954 Novi list nehal izhajati, je Ana kupila Glas naroda in mu tako podaljšala življenje za kar nekaj let. Leta 1972 se je vrnila v domovino. Tu se sicer nikoli ni počutila kot doma, saj se je počutila kot Američanka, a je na Slovenskem nadaljevala s svojim literarnim ustvarjanjem in kulturnim udejstvovanjem. V Ameriki je preživela 52 let. Umrla je 2. marca 1988 v Ljubljani, pokopana pa je v Ajdovščini (Makuc s sod. 2016, str. 39–73).
Literarna dela Ane Praček Krasne
Leta 1950 je v New Yorku izšla avtoričina pesniška zbirka Za lepše dni, leta 1986 pa v Ljubljani Pesmi izseljenke. V Kopru je leta 1978 izšlo delo Med dvema domovinama in leta 1980 Moja ameriška leta. Leta 1911 je pri Mladinski knjigi izšel Newyorški razglednik. Vsa dela so prežeta s socialno in izseljensko tematiko (Makuc s sod. 2016, str. 63).
Za lepše dni
Pesniška zbirka je izbor slovenske in angleške v časopisju že objavljene poezije. Pesmi so razdeljene v šest razdelkov z naslovi Med hribi, Mladim srcem, Bela pisma, Babilonski stihi, Domotožje in Souvenirs (sklop pesmi v angleščini, ki se povezujejo z ostalimi v slovenščini). V zbirki je Ana navedla tudi dva vzroka za odhod v tujino: revščina in italijanska zasedba Primorske. Povedala je tudi, da je začela pisati iz čisto naravnega vzgiba, ideje pa so se ji porodile v času med vojnama, v času velike krize, iz delavskega boja in vere v lepše dni. Dodala je tudi kratek pregled razvoja slovenske književnosti. V tej zbirki so poudarjene socialne teme (Makuc s sod. 2016, str. 64–67). Najbolj znana in hkrati uvodna pesem zbirke ima naslov Pesem naših dni: Zdaj smo vsi, kor na križ pribiti, in vsak si misli: S pribitimi rokami se ni moč boriti. In tako visimo brezmočni, Kot razdvojena in premagana armada Spartaka v krvavih kapljah našega trpljenja pa se zdaj, kot takrat snov življenja novih dob pretaka (Petrič 1999, str. 225).
Zaključek
Ana Praček Krasna je bila izjemna Slovenka, zelo aktivna na številnih kulturnih področjih, tako v rodni domovini kot tudi v drugi domovini, Ameriki. Njeno življenjsko delo je še danes neupravičeno prezrto, saj se je v zgodovino zapisala kot izjemna kulturna delavka in literarna ustvarjalka, njena dela pa so, prežeta s socialno in izseljensko tematiko, brezčasna in vznemirljiva branja.
LITERATURA
Drnovšek, Marjan. 1999. Slovenski izseljenci na pragu Amerike. V: Kronika, 1999, letn. 47, št. 1/2 (uredila: Eva Holz). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, str. 49. Dostopno prek:
Drnovšek, Marjan s sod. 2002. Množično izseljevanje Slovencev v Združene države Amerike. Priročnik za učitelje. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Dostopno prek:
Makuc, Dorica s sod. 2016. Ameriška Slovenka iz Vipavske doline. Ajdovščina: Tiskarna Sedmak.
Petrič, Jerneja. 1999. Drugi pomembnejši ustvarjalci. V: Slovenska izseljenska književnost 2 (uredili: Janja Žitnik in Helga Glušič). Ljubljana: Založba Rokus, d. o. o.
Praček Krasna, Anna. 1980. Moja ameriška leta. Koper: Založba Lipa.
Praček Krasna, Anna. 1991. Newyorški razglednik. Ljubljana: Prešernova družba.
Sklici
(1) Ob vstopu na Ellis Island so priseljencem spremenili ime oziroma prilagodili izgovarjavo in zapis angleškemu jeziku.
(2) Nravstveno spričevalo je bila listina, ki jo je izdala Občina o vedenju osebe.
Ana Praček Krasna (Vir: Praček Krasna 1991, naslovnica)