Avtor članka: Jani Rijavec (iz številke 1, oktober 2017)
Uvod
V članku obravnavam migracije iz Slovenije, nekdaj Jugoslavije, v gospodarsko bolj razvite države, predvsem na Švedsko. Osredotočam se na čas od konca druge svetovne vojne do 70. let 20. stoletja. To obdobje je Slovenijo zaznamovalo kot obdobje priseljevanja, predvsem ljudi iz drugih republik Jugoslavije, po drugi strani pa je bilo takrat veliko število emigracij, bodisi političnih bodisi gospodarskih (Repič 2006, str. 37–42). V članku primerjam življenje v Jugoslaviji in v gospodarsko bolj razvitih državah. Kaj je ljudi gnalo v tujino? Odgovor na to vprašanje sem iskal v intervjuju z osebo, ki se je zaradi želje po boljšem življenjskem standardu z družino odpravila na Švedsko.
Migracije
Migracije oziroma selitve so kompleksen globalni pojav, s katerim se srečujejo vse države sveta. Po definiciji so migracije geografsko premikanje čez neke meje, ki so lahko geografske, družbene ali politične. Nekatere države so države odseljevanja, nekatere so prehodne države, druge pa države priseljevanja. Migracija praviloma poteka iz gospodarsko manj razvite države v gospodarsko bolj razvito. Migracije ločimo po motivu (prisilne, ekonomske, politične, verske, kulturne), razdalji (lokalne, regionalne, nacionalne, mednarodne, medcelinske), organiziranosti (organizirane, neorganizirane, skupinske, individualne), usmeritvi (enosmerne, krožne, povratne) in še marsičem (Repič 2006, str. 37–42).(1)
Intervju(2)
Migracije so bile po drugi svetovni vojni del vsakdana. Najpogostejše so bile ekonomske migracije, katere je bil deležen tudi moj intervjuvanec. Časovno bi se njegovo migracijo opredelilo kot migracijo za dobo dela. Njegovo življenjsko izkušnjo lahko projiciramo na več migrantov, ki so po enaki poti odšli iz rodne države in se odpravili po svetu »s trebuhom za kruhom«. Moj intervjuvanec, B. Leban iz Rožne Doline, se je rodil leta 1930. Njegovo življenje je bilo zaznamovano z drugo svetovno vojno in krizo po njej. Po poroki in rojstvu sina, kot je povedal v pogovoru, družini ni bilo lahko. Žena je bila brez službe, sam pa je z delom v gozdu in lesni industriji stežka preživljal družino. Ko je bil star 34 let, se je z ženo in še ne osemletnim sinom odpravil v tujino, in sicer zaradi želje po boljšem življenjskem standardu. Pravi: »Za to smo se odločili, ker ni bilo služb. Jaz sem jo imel, žena pa službe ni mogla dobiti. Tako sem se odločil za tujino« (Ustni vir: B. Leban). Po prečkanju meje so začasno bivališče našli v Trstu. Po nekaj mesecih čakanja je »kamp« za tujce v Trstu obiskala švedska delegacija, ki je iskala delovno silo, katere je na Švedskem primanjkovalo. Tako se je gospod Leban z družino odločil za selitev na Švedsko, v tujo deželo, ki je niso poznali – vedeli so le, da gre za najbogatejšo evropsko državo z najboljšim življenjskim standardom. Odgovor na vprašanje, kaj je intervjuvanec o Švedski vedel, se glasi: »O Švedski nismo dosti vedeli in ni nam bilo lahko. Težko je bilo, ker nismo znali jezika in nismo imeli prevajalca. Je pa bila ena Slovenka, ki je bila prevajalka. Šli smo v Söderköping, kjer smo bili … Koliko časa? Tri mesece. Tri mesece. Jaz sem tja odšel že prej, ko sem dobil delo. Ko sem prišel tja, sem začel delati« (prav tam). Najprej so jih z vlaki odpeljali v Rim, od tam pa z letalom v švedski Malmö. »Ko smo prišli na Švedsko, so nas najprej peljali na kavo. Potem smo nekaj malega pojedli in odšli v kopalnico, kjer smo se okopali. Dobili smo novo obleko, vse. V mestu Malmö smo bili še tri ure, potem pa nas je čakal avtobus. Selili smo se v Söderköping, ki je blizu Norrköpinga,« pravi gospod Leban. Iz mesta Malmö so jih torej z avtobusom odpeljali v kraj, od koder je prihajala prej omenjena delegacija. Tam so nekaj časa živeli v hotelu, saj je na Švedskem primanjkovalo stanovanj, a je družina intervjuvanca stanovanje kmalu dobila, službe pa prav tako. Največji problem je bil jezik, ki ga niso poznali. Sin se je kmalu naučil švedščine, mojemu intervjuvancu in njegovi ženi pa so pomagali Jugoslovani, ki so bili na Švedskem že od prej, in domačini. Švedska je za družino g. Lebana pomenila drugi svet, ki ga je lepo opisal z besedami: »Na Švedskem je bilo življenje čisto drugačno. Tam je bilo dobro življenje. Plače so bile dobre in nič nam ni manjkalo. Ko smo bili v Jugoslaviji, smo komaj šli iz meseca v mesec. Tam ni šlo. Delal sem sam, plače so bile majhne – ni se dalo živeti« (prav tam). Sogovornik poudarja, da so jih domačini, Švedi, zelo toplo sprejeli: »Švedi so nas sprejeli, pa je bilo dobro. In vse so nam dali, tudi pomagali so nam. Vse, tudi v službi so nam pomagali. Vse, no« (prav tam). Gospod Leban je bil kmalu po prihodu na Švedsko povišan v delovodjo v tovarni, kjer je bil zaposlen. Njegova družina se je družila s slovenskimi priseljenci, ki so bili združeni v nekakšnem jugoslovanskem klubu. V Slovenijo so se vračali enkrat do dvakrat letno, med časom v tujini pa so na domačih tleh zidali hišo. Ob vprašanju, če se je intervjuvanec kdaj imel za Šveda, mi je odgovoril: »Ne, mi smo bili še vedno Jugoslovani. Vedno smo se imeli za Jugoslovane oziroma za Slovence« (prav tam). Tudi državljanstva niso vzeli švedskega, čeprav so imeli priložnost. Le sogovornikov sin je vzel švedsko državljanstvo. Ta si je na Švedskem tudi ustvaril družino. Sogovornik z ženo, pa se je po 41 letih bivanja in dela na Švedskem preselil nazaj v Slovenijo (prav tam).
Raziskava
Delo M. Lukšič Hacin temelji na intervjujih ljudi, ki so večino ali vsaj del svojega življenja preživeli kot migranti na Švedskem. Celotno delo spominja na dnevnik, ki vključuje intervjuje s Slovenci na Švedskem. Avtorica se je osredotočila na švedske kraje, v katerih je bila slovenska skupnost močna. Ti kraji so Göteborg, Landskrona, Malmö, Helsinborg, Köping, Stockholm in drugi (Lukšič Hacin 2001). Kraj Jönköping, kjer je živel gospod Leban, ni omenjen, saj sam pravi, da tam ni bilo veliko Slovencev. Slovensko društvo Savinja je v Jönköpingu obstajalo le v 80. letih. Odgovori intervjuvancev na vprašanja v delu M. Lukšič-Hacin so si precej podobni. Večina se jih je na Švedsko preselila zaradi želje po boljšem življenju. Intervjuvanci so različno izobraženi in imajo različne službe, kar pomeni, da v ekonomsko bolj razvite države niso odhajali le bolj izobraženi ljudje (Lukšič Hacin 2001, str. 29, 40, 92, 164, 169). Takšno izseljevanje izobraženih ljudi imenujemo beg možganov (brain drain). S tem problemom se ukvarjajo ekonomsko šibkejše države in države, v katerih posamezniki ne vidijo potenciala za napredek. Primer prvih takih držav so predvsem afriške države, vse bolj pa to postaja problem tudi v evropskih državah – vključno s Slovenijo.(3) Načeloma vsi intervjuvanci povedo, da je njihov standard življenja dober oziroma boljši od povprečja. To je najbrž tudi glavni razlog, da prvotni izseljenci in druga generacija izseljencev ostajajo na Švedskem. Nekateri so se na Švedsko odpravili sami, nekateri z družino – tisti brez družine so si jo ustvarili na tam. Poročali so se bodisi z domačini bodisi z drugimi priseljenci. Njihovi otroci so večinoma ostali na Švedskem in imajo, tako kot oni, največkrat dvojno državljanstvo. Kljub vsemu pa intervjuvanci pravijo, da slovenske zavesti niso izgubili. Za Slovence na Švedskem je izhajal časopis slovenskih društev na Švedskem, imenovan Naš glas (Lukšič Hacin 2001, str. 304). Nekateri so bili naročeni na časopise iz Slovenije. V sklopu slovenskih društev so prirejali razne kulturne festivale oziroma kulturna srečanja slovenskih društev (Lukšič Hacin 2001, str. 300). Slovenci na Švedskem so si izborili tudi pravico do radijskih in televizijskih oddaj. Na Švedskem sta bila dolžina in število oddaj, namenjenih priseljencem, odvisna od tega, koliko jih je bilo. Slovencev na Švedskem je bilo na koncu 70. let okrog 8.000, zato so si priborili, da je švedska televizija dvakrat letno oddajala program za Slovence v slovenskem jeziku (Lukšič Hacin 2001, str. 306).
Migracije in Švedska danes
Danes o multikulturalizmu, kot je obstajal na Švedskem v drugi polovici 20. stoletja, ne moremo govoriti. Prej je bila za legalno imigracijo potrebna minimalna papirologija, danes pa je vse to veliko bolj zapleteno. V nasprotju s koncem prejšnjega stoletja si danes kot tujec na Švedskem močno prikrajšan, službo pa je težko dobiti. Priseljenci se naselijo v getih, kjer je njihov življenjski standard zelo nizek. Zaradi takšnega načina življenja se mlajše generacije zatekajo h kriminalu, kar le še bolj spodbuja negativno gledanje na priseljence. Švedi velikokrat pozabljajo, da so migranti veliko pripomogli k uspehu države in so jo tako rekoč pomagali zgraditi. Zapostavljanje migrantov na delovnem področju je prišlo tako daleč, da si migranti spreminjajo svoje priimke v švedske, da lahko dobijo zaposlitev (Ustni vir: B. Leban).
Pričevalčevo življenje na Švedskem leta 2005
Švedsko sem obiskal leta 2005. Star sem bil 11 let, zato sem bil še premlad, da bi dejansko ocenil življenje v takšni državi, zato opisujem le določene občutke in tisto, kar sem najbolj opazil. Vsekakor se mi je Švedska zdela mirnejša kot Slovenija in vse je bilo bolj urejeno. Zdelo se mi je, da se vse odvija počasneje. Sprva me je fasciniral pogled na ljudi, ki so vijugasto korakali s trajekta proti kopnemu – alkohol na Švedskem je namreč veliko dražji kot v Sloveniji, zato domačini pijejo na trajektih, kjer je alkohol občutno cenejši. Na Švedskem samo življenje ni drago. Draga sta alkohol in hrana, če si jo želiš privoščiti v restavraciji. Vsepovsod je polno parkov, poleg tega pa ni problemov s parkiranjem. Ljudi bi opisal kot prave Nordijce. Zelo so mirni in dobil sem občutek, da vsak živi zelo zase, nekako odmaknjeno, a bi jih kljub temu označil za prijazne in poštene. Po mojem mnenju se neonacizem, ki ga omenjajo v nekaterih člankih, pojavlja zaradi vse večjega priseljevanja, ki se ga zaradi prostega pretoka blaga in ljudi po Evropski uniji skorajda ne da omejiti. Res je, da so bili priseljenci nekoč veliko bolj cenjeni kot danes, a so takrat imeli na voljo več služb – priseljenci so takoj dobili službo, tako pa so postali del skupnosti. Danes tolikšna količina služb ni na voljo, priseljenci postajajo brezposelni, zato pa predstavljajo socialni problem. Švedska je še vedno socialna država, a domačinom ni jasno, zakaj morajo podpirati tujce v svoji državi.
Zaključek
V članku obravnavam migracije iz nekdanje Jugoslavije v tujino, predvsem na Švedsko. Zakaj so se ljudje v drugi polovici prejšnjega stoletja izselili iz naših krajev, sem ugotavljal s pomočjo pričevalca, ki se je odselil na Švedsko, poleg tega sem pregledal tudi nekaj literature na to temo. Ugotovil sem, da je bilo stanje v Sloveniji, takrat Jugoslaviji, v povojnem obdobju slabo, ljudje so bili brez služb in posledično brez denarja. Tovrstni slovenski prebivalci so v tujino odšli zaradi želje po boljšem življenju, ki so ga, recimo na Švedskem, tudi imeli.
LITERATURA
Lukšič Hacin, Marina. 2001. Zgodbe in pričevanja: Slovenci na Švedskem. Ljubljana: Založba ZRC SAZU.
Repiš, Jaka. 2006. »Po sledovih korenin«: Transnacionalne migracije med Argentino in Evropo. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Ustni vir: B. Leban, Rožna Dolina, 29. november 2014.
Sklici
(1) Dodatni vir: www.slovenijajutri.gov.si/fileadmin/urednik/dokumenti/MBevc.pdf (dostop 14. januar 2015).
(2) Transkripcijo in posnetek hrani avtor sam.
(3) Vir: http://www.slovenijajutri.gov.si/fileadmin/urednik/dokumenti/MBevc.pdf (dostop 14. januar 2015).