Študentska revija Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici » o reviji
Slovenski nogomet v času osamosvajanja
Avtor članka: Darjan Volk (iz številke 2, april 2018)
Uvod
Osamosvojitev Slovenije predstavlja ključno obdobje novejše slovenske zgodovine, saj so spremembe, ki so se takrat zgodile, močno zaznamovale celotno družbo. Ustanovitev nove države je pomenila uresničenje želje naroda, ki je končno postal nacija. Poleg tega se je spremenil tudi politični, družbeni in ekonomski sistem, kar se je odražalo v velikih spremembah, ki so prizadele tudi ves športni svet. V članku pišem o razmerah v slovenskemu nogometu v času velikih družbenih pretresov pred in po osamosvojitvi Slovenije. Osredotočam se na tekmovalno plat nogometa, ki je imel velik družbeni vpliv.
Osamosvojitev in reprezentanca
Slovenski nogometaši so v času Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ) igrali za reprezentanco, ki je v času po drugi svetovni vojni dokaj uspešno nastopala na mednarodni sceni in si priigrala tudi nekatere prestižne naslove. Najuspešnejša je reprezentanca bila na olimpijskih igrah: leta 1960 so plavi (1) v Rimu osvojili zlato medaljo, leta 1948, 1952 in 1956 srebrno, leta 1984 v Los Angelesu pa bronasto. Manj uspehov je reprezentanca SFRJ imela na najvišji tekmovalni ravni, a vseeno so se lahko veselili dobrih rezultatov na svetovnih prvenstvih v letih 1954, 1958, 1962 in 1974 in dveh mest podprvakov Evrope v letih 1960 in 1968. Predvsem pa je v letu pred osamosvojitvijo Slovenije odmeval nastop na svetovnem prvenstvu v Italiji, kjer so jugoslovanski nogometaši izpadli v četrtfinalu po enajstmetrovkah s kasnejšimi finalisti, zvezdniško reprezentanco Argentine z Maradono na čelu. V reprezentanci nekdanje Jugoslavije pa so Slovenci imeli manj pomembno vlogo, saj so največji zvezdniki prihajali predvsem iz Srbije in Hrvaške, ki sta bili nogometno mnogo bolj razviti. Od Slovencev so v modrem dresu pustili pečat predvsem Branko Oblak, Danilo Popivoda in Srečko Katanec, medtem ko se ostalim ni uspelo uveljaviti na velikih mednarodnih tekmovanjih (Gajič 2015, str. 15).
Konec 80. let je Jugoslavijo zajela vsesplošna kriza, kar se je odražalo tudi v nogometu. Vse več je bilo nasprotovanj med Beogradom in republikami, predvsem Slovenija in Hrvaška sta jasno stopili na pot demokratizacije in osamosvajanja. Z večanjem težav je trpel tudi šport. Svetovno prvenstvo v Italiji leta 1990 je bilo ravno v času velike negotovosti v državi. Pripravljalni tekmi za nastop na svetovnem prvenstvu sta bili proti reprezentanci Španije v Ljubljani in proti reprezentanci Nizozemske v Zagrebu. Če je bila tekma za Bežigradom pravi nogometni praznik, je bila tista na Maksimiru v znamenju hudih provokacij, žvižganja himni in zažiganja jugoslovanskih zastav (Gajič 2015, str. 21). A reprezentanca je na prvenstvu vendarle imela veliko podporo navijačev, zaradi bližine dogajanja tudi iz Slovenije. Kljub temu da je bila sestava reprezentance izjemno heterogena – ne samo v igralskem kadru, tudi v njenem vodstvu –, se je zelo dobro pripravila na zahtevni turnir (Gajič 2015, str. 22). Vodja reprezentance je bil Makedonec Filipovski, njegov namestnik Slovenec Marko Ilešič, zvezni kapetan Črnogorec Miljanić, selektor bosanski Hrvat Ivica Osim, glavni igralski aduti pa Srb Stojković, Hrvati Prosinečki, Vujović in Šuker, Črnogorec Savičević, Makedonec Pančev, Bosanec Sušić in Slovenec Katanec. Zadnje veliko tekmovanje reprezentance Jugoslavije se je torej uspešno zaključilo s četrtfinalnim izpadom proti Argentini, a so se v državi razmere vedno bolj zaostrovale in reprezentanca se je bližala težkim časom. Konec leta 1990 je bila v Sloveniji na plebiscitu o samostojnosti jasno izražena želja ljudi po odcepitvi od Jugoslavije in ustanovitvi samostojne in neodvisne države. Nogometna zveza Slovenije (v nadaljevanju NZS) se je zavedala novih časov, ki so nastopili, in se je zato spomladi 1991 želela sporazumno ločiti od Nogometne zveze Jugoslavije (v nadaljevanju NZJ), a je naletela na neodobravanje vseh drugih republiških nogometnih zvez, razen Hrvaške. Večina v NZJ nikakor ni pristajala na razdružitev, saj naj bi to pomenilo uničenje državne nogometne zveze (Gajič 2015, str. 31–34).
V času, ko so na Hrvaškem že izbruhnili oboroženi spopadi in le teden dni pred vojno v Sloveniji, sta se 19. junija na neuradni tekmi v Murski Soboti srečali reprezentanci Slovenije in Hrvaške. Čeprav sta vodstvi republiških zvez želeli zmanjševati politični vpliv, se je prvič zgodilo, da so pred tekmo odigrali tudi obe republiški himni (Gajič 2015, str. 35). 25. julija je Slovenija razglasila neodvisnost in dan kasneje je Jugoslovanska ljudska armada z oboroženim posredovanjem začela vojno. Športna zveza Slovenije je pripravila razglas, s katerim je pozvala vse slovenske športnike, ki so takrat nastopali v jugoslovanskih reprezentancah, naj se nastopom odpovejo in se vrnejo v domovino, NZS pa je NZJ poslala obvestilo o popolni prekinitvi sodelovanja. V času vojne je v NZJ igral Robert Englaro, povratek v domovino mu je omogočila Športna zveza Slovenije (Gajič 2015, str. 41). Manj znano pa je, da sta Džoni Novak in Darko Milanič, sicer člana beograjskega Partizana, igrala za bivšo državo vse do zadnje tekme reprezentance SFRJ, 25. marca 1992 proti Nizozemski (2). Tako se je po razglasitvi slovenske samostojnosti in poteku brionske deklaracije začel boj za mednarodno priznanje države, pa tudi boj za samostojnost NZS in vključitev v mednarodni nogometni zvezi FIFA in UEFA. 22. maja 1992 je bila Slovenija sprejeta v OZN, 3. junija 1992 pa je napočil veliki dan, ko je reprezentanca Slovenije odigrala prvo uradno mednarodno prijateljsko tekmo. V Talinu se je pomerila z Estonijo in remizirala 1 : 1, prvi strelec pa je postal Igor Benedejčič (Gajič 2015, str. 59).
24. junija 1992 je NZS končno dobila (sicer takrat zgolj začasno) povabilo v članstvo evropske nogometne zveze UEFA (Gajič 2015, str. 59). Tako je Slovenija stopila na mednarodno sceno in prvo pravo tekmovanje, na katerega se je podala, je bil nastop v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo v Angliji leta 1996. Pričakovanja javnosti so bila skromna, saj je začetni ponos nad dresom s slovenskim grbom na realna tla postavila že reprezentanca Makedonije, ki je na dveh prijateljskih tekmah nadigrala naše fante. Tekma 7. septembra 1994 pa je bila zelo atraktivna in težko pričakovana, v mariborski Ljudski vrt je namreč prišla reprezentanca aktualnih svetovnih podprvakov – Italije. Poleg ponosa ob igri naše reprezentance proti sosedom je bilo v javnosti čutiti tudi strah pred katastrofo in sramoto, a so igralci dokazali, da se lahko enakovredno merijo tudi z zvezdniki svetovnega nogometa. Tekma se je končala neodločeno (1: 1), poleg tega pa so bili slovenski nogometaši grobo oškodovani, saj je Darko Milanič zabil gol, ki ga nemški sodnik ni videl, kljub temu da je žoga s celotnim obsegom prešla črto gola. Dobro igro Slovenije so videli tudi drugje po Evropi in s ponosom smo ugotavljali, da se tudi v Sloveniji lahko igra vrhunski nogomet, kar je bilo do tistega trenutka bolj malo verjetno (Gajič 2015, str. 99). V teh kvalifikacijah je Slovenija zaigrala tudi proti Hrvaški in dvakrat izgubila (0 : 2 in 1 : 2), a vseeno odigrala zadovoljivo igro, ki je dajala upanje, da se bo z izkušnjami tudi raven reprezentance dvignila (Gajič 2015, str. 123).
Leta 1996 so se pričele kvalifikacije za svetovno prvenstvo v Franciji, ki so bile za našo reprezentanco pravi polom. V kolektivnem spominu sta ostali predvsem dve tekmi, in sicer z Bosno in Hercegovino v Ljubljani in s Hrvaško v Splitu. Tekma za Bežigradom ni negativno odmevala le zaradi poraza (1 : 2), bila je namreč tudi pravi pokazatelj stanja duha nogometa v Sloveniji, saj so tribune večinoma zapolnili gledalci bosanske narodnosti in po navijanju na tribunah je človek dobil občutek, da se tekma igra v Sarajevu in ne v Sloveniji. Glasni žvižgi slovenski reprezentanci sredi Ljubljane so predstavljali veliko sramoto tistim, ki so upali na dvig kakovosti igre vsaj na raven bivših jugoslovanskih republik. Tekma na Poljudu je bila pravo nasprotje, preblisk v temi, veliko presenečenje, saj je Primožu Glihi uspel tako imenovani hat-trick. Tako so Slovenci Hrvatom pokazali, da lahko ob dobrem dnevu iztržijo tudi remi sredi Splita. To je bila tudi edina osvojena točka v tistem ciklusu in zanimanje za reprezentančni nogomet je bilo na najnižji možni točki. Kasneje se je izkazalo, da so se nogometaši in vsi strokovni delavci v reprezentanci iz tega neuspeha veliko naučili (Gajič 2015, str. 123).
Leta v času osamosvajanja Slovenije so zaznamovali nekateri nenadejani uspehi in dokaj pričakovane težave, kar se je odražalo med navijači na tribunah, v medijih in med reprezentanti. Nogomet v prvih letih samostojne Slovenije vsekakor ni krepil nacionalnega ponosa, kot se je to dogajalo v bivših republikah Jugoslavije zaradi velikega uspeha na svetovnem prvenstvu leta 1998, predvsem na Hrvaškem. S prihodom Srečka Katanca na mesto selektorja se je leta 1998 v slovenskem nogometu začela povsem nova, mnogo uspešnejša doba, ki so ji ljudje rekli »slovenska nogometna pravljica« (Gajič 2015, str. 123).
Osamosvojitev in klubska scena
Slovenski klubi so, tako kot tudi slovenski igralci in trenerji, v Jugoslaviji predstavljali postransko vlogo, saj je poleg Olimpije samo še Maribor odigral nekaj sezon v prvi jugoslovanski zvezni ligi, pa še to v začetku 70. let. Največji uspeh je bil nastop Olimpije v finalu pokala Maršala Tita leta 1970 proti Crveni zvezdi. Prva jugoslovanska liga je bila povsem v znamenju velike četverice: beograjske Crvene zvezde in Partizana, zagrebškega Dinama in splitskega Hajduka. Vsi slovenski nogometaši, ki so se želeli uveljaviti na državni ravni, so morali prestopiti v enega od klubov velike četverice, sicer niso imeli možnosti, da bi zaigrali za reprezentanco, prav tako ne možnosti odhoda v boljše tuje klube. »Uradni« jezik v Olimpiji je bil takrat srbohrvaški, ki so ga govorili vsi, vključno s trenerjem. Slovenščina je bila tako odrinjena v klube, ki so igrali v slovenski republiški ligi in so bili na državni ravni povsem nepomembni (Plesec 2002, str. 20).
Na koncu 80. let se je Olimpija po nekaj letih igranja v slovenski republiški in drugi zvezni ligi končno vrnila v prvo zvezno ligo in v sezoni 1989/90 osvojila zelo dobro osmo mesto. V tej sezoni se je za Bežigradom začelo organizirano navijanje skupine, ki si je nadela ime Green Dragons, kar sovpada z nacionalnim vrenjem v Jugoslaviji. To je predstavljalo močno identiteto in s tem veliko rivalstvo z drugimi navijaškimi skupinami iz Srbije in Hrvaške (predvsem Delijami, Grobari, Bad Blue Boysi in Torcidom) (Plesec 2002, str. 43). Iz tiste sezone je v anale šla tekma s Crveno zvezdo, in sicer zaradi polnih tribun, kjer so se razvnemale nacionalne strasti, in zaradi velike zmage Olimpije po enajstmetrovkah. V zadnji jugoslovanski sezoni je Olimpija zasedla 14. mesto in na tribunah je bilo le dobrih 3.000 gledalcev, kar je bilo veliko manj kot sezono prej, zadnjo tekmo v prvi zvezni ligi pa so odigrali 17. junija 1991 proti Dinamu (Gajič 2015, str. 48).
Julija 1991 je bila prihodnost jugoslovanske lige tako negotova kot prihodnost države same. NZS je zagovarjala oblikovanje enotne slovenske lige, s čimer so se strinjali tudi vsi slovenski nogometni klubi – razen Olimpije. Ta je želela nadaljevati tekmovanje med najboljšimi klubi v Jugoslaviji, saj bi imelo igranje v slovenski ligi lahko neugodne ekonomske posledice za klub in tekmovalno-profesionalne posledice za igralce. Poleti so se varnostne razmere na Hrvaškem zelo poslabšale, zato so hrvaški klubi izstopili iz lige, NZS pa je pritisnila na Olimpijo in postavila ultimat za igranje v prvi slovenski ligi. Rudi Zavrl je zagrozil Ivanu Zidarju: »Če potujete v Beograd, niste več naši« (Gajič 2015, str. 48).
18. avgusta 1991 se je začelo tekmovanje v enotni slovenski ligi z 21. klubi, tudi z Olimpijo. Prva sezona je bila težka predvsem v smislu organizacije, saj je nastopalo veliko število klubov, infrastruktura pa je bila slaba. Kakovostna razlika med klubi je bila zelo velika. Olimpija je rekordno premagala zadnjeuvrščeni Jadran iz Dekanov z rezultatom 12 : 0. Prvi prvak slovenske nogometne lige (v nadaljevanju SNL) je pričakovano postala Olimpija, drugi je bil Maribor in tretja Izola. Ti trije klubi so si v naslednji sezoni že zagotovili mesta za evropske pokale in za nagrado so vsi dobili atraktivne nasprotnike, ki pa so jasno pokazali, da je kakovostna razlika med našimi klubi in evropskimi velikani ogromna. Olimpija se je pomerila proti zvezdniškemu italijanskemu Milanu in izgubila z 0 : 3 in 0 : 4, Maribor je proti madridskemu Atleticu izgubil z 0 : 3 in 1:6, Izola pa s portugalsko Benfico z 0 : 5 in 0 : 3 (Gajič 2015, str. 59).
Slovenska liga je tako začela svojo samostojno pot z razumljivimi težavami, saj je nekaj zanimanja javnosti požel le derbi Olimpije in Maribora, ostale tekme so bile mnogo manj zanimive. Olimpija se je srečala z velikim upadom obiska gledalcev za Bežigradom – tekme prve jugoslovanske lige si je ogledalo čez 7.000 gledalcev, medtem ko si je tekme slovenske lige ogledovalo le 1.000 ljudi (Gajič 2015, str. 62). Stanje je bilo podobno kot v državni reprezentanci, ki sredi 90. let ni blestela in tudi za prvi odmevnejši rezultat kluba na mednarodni sceni je bilo treba počakati na konec 90. let, ko se je Maribor prvič uvrstil v elitno ligo prvakov (Gajič 2015, str. 64).
Olimpija
Nogometni klub Gorica
Zgodovina novogoriškega kluba je zelo zanimiva, saj je bil v letih pred osamosvojitvijo Slovenije in po njej dosežen velik kakovostni preskok, kar priča o tem, da se je v Sloveniji po osamosvojitvi kakovost klubov razpršila in ni bila več skoncentrirana samo v Ljubljani in Mariboru.
Nogometni klub (v nadaljevanju NK) je v Novi Gorici začel delovati leta 1963, ko se je tja preselil iz bližnjega Šempetra pri Gorici in se združil s klubom iz Solkana. V 70. in 80. letih se je imenoval NK Vozila po sponzorju, tovarni Vozila Gorica, in je večinoma nastopal v prvi slovenski republiški ligi, kjer je največji uspeh dosegel v sezoni 1988/89 s tretjim mestom. Zadnja leta v Jugoslaviji so minila v vedno slabšem finančnem stanju, kar je bilo povezano s splošno krizo v gospodarstvu. Poleg tega smo bili priča tekmovalno dokaj neatraktivnemu boju za vstop v medrepubliško ligo, kar pa bi bil že (pre)hud finančni zalogaj za klub. Nezanemarljiv je podatek, da je klubu grozil izpad v nižjo republiško consko ligo. Zadnjo sezono v republiški ligi so Vozila zaključila šele na desetem mestu (Nogometno društvo Gorica 2007, str. 18).
Z osamosvojitvijo Slovenije se je pričelo novo obdobje, NK Vozila se je preimenoval v NK Gorica. Že prva sezona v prvi SNL je bila uspešna, saj so plavi zasedli presenetljivo četrto mesto. Največja sprememba se je zgodila v sezoni 1993/94, ko se je kot glavni sponzor priključilo igralniško podjetje Hit, kar je bistveno popravilo finančno stanje in prej amatersko moštvo se je v celoti profesionaliziralo in se pridružilo Olimpiji in Mariboru kot najbogatejšima slovenskima kluboma. V sezoni 1994/95 se je zgodil preboj čisto pod vrh slovenskega klubskega nogometa. Pred Gorico sta bila največja tekmeca le Olimpija in Maribor, kar pa se je spremenilo v naslednji sezoni, ki je bilo za Gorico magično, saj so končali štiriletno vladavino Olimpije in se zavihteli na sam vrh: prvič so osvojili naslov državnih prvakov (Nogometno društvo Gorica 2007, str. 31).
NK Gorica je tekmovanje v elitni SNL prineslo veliko pozitivnega, saj so nastopi proti Olimpiji, Kopru in Primorju iz Ajdovščine veljali za derbi in so v Športni park pritegnili veliko število gledalcev, kar je bilo v republiški ligi (in je še danes) le utopija. Največji obisk v obdobju Jugoslavije je goriški Športni park doživel na prijateljski tekmi ob gostovanju splitskega Hajduka v počastitev 35. letnice obstoja kluba na Goriškem, ko se je na njem zbralo okrog 5.000 gledalcev. Na republiških ligaških tekmah je bil obisk mnogo manjši, medtem ko je v 90. letih Športni park slovel kot dobro obiskano prizorišče (takoj za mariborskim Ljudskim vrtom in murskosoboško Fazanerijo) s povprečnim obiskom skoraj 2.000 gledalcev na tekmo. Najpomembnejši dejavnik razcveta goriškega kluba pa je bil brez dvoma za slovenske razmere zelo bogat sponzor, ki je klub v celoti preobrazil iz popolnega amaterizma v profesionalizem članske ekipe in je z nakupi za slovensko ligo dobrih slovenskih in tujih igralcev omogočil boj za naslov državnega prvaka, kar je v 90. letih izjemno povečalo zanimanje za nogomet na lokalni ravni (Nogometno društvo Gorica 2007, str. 31).
Sklep
Slovenski nogomet so v času osamosvajanja pretresale velike spremembe, ki so kratkoročno prinesle pričakovane težave, česar se je večina vpletenih zavedala že z razpadom Jugoslavije. A ker poti nazaj ni bilo več, je moral slovenski nogomet na samostojno pot in tako sredi 90. let preživljati težke čase. Izguba jugoslovanskega nogometa kot reference se je pokazala pri rezultatskih neuspehih reprezentance in klubov na mednarodni sceni. Občutek, ki je izviral iz jugoslovanskih časov, da Slovenci niso »nogometni narod«, je dobival vse večjo težo. V času SFRJ slovenska športno-politična oblast namreč ni videla strateškega narodnega interesa v nogometu, saj je ta veljal za »balkanski« šport, ki naj bi bil bolj primeren za narode z juga države. Ta splošna percepcija se v prvih letih po osamosvojitvi ni izgubila, a nogometni klubi so se kljub temu razvijali in profesionalizirali, vse več slovenskih nogometašev pa je dobilo priložnost igranja v močnejših tujih klubih, kar je bistveno botrovalo k preporodu slovenskega nogometa na prelomu tisočletja.
Literatura
Gajič, Ivo. 2015. Gremo naprej. Grosuplje: Zavod Faktor studio.
Plesec, Matjaž. 2002. Nogomet in družba: preporod nogometa v Sloveniji. Ljubljana: Zavod za šport Slovenije.
Nogometno društvo Gorica. 2007. 60 nogometnih let. Nova Gorica: Nogometno društvo Gorica.
Sklici
(1)Nogometaši v reprezentanci SFRJ so imeli modre drese, zato so jim rekli plavi.
(2) Vir: www.reprezentacija.rs/index.php/na-svetskim-prvenstvima/228 (dostop 7. december 2017).