Avtor članka: Vojko Ferletič (iz številke 2, april 2018)
Uvod
V članku prikazujem različen denar, ki je bil v uporabi na slovenskih tleh do nastanka tolarja, prve slovenske denarne valute. Najprej opisujem denar od rimskih časov do dinarja, potem pa pot do uvedbe tolarja. Osredotočam se na državne valute, izpustil pa sem razne obveznice, bone in začasen denar, ki je bil tiskan predvsem v vojnem času. Izpostavljam le slovensko lipo, ki je bila v omejeni uporabi vzporedno z dinarjem, in bone, ki so zamenjali dinarje pred uvedbo tolarja. Tako predstavljam denar, uporabljen v času Habsburške monarhije, dinar v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (v nadaljevanju Kraljevina SHS) in dinar v Jugoslaviji.
Denar na slovenskem ozemlju
Na ozemlju današnje Slovenije so prvič prišli v stik z rimskim denarjem približno sredi 2. stoletja pred našim štetjem, ko se je začelo trgovanje med rimskimi trgovci iz Italije in domačimi Kelti. Prav redni stiki z rimskim denarjem so verjetno spodbudili keltsko aristokracijo, da se je odločila za kovanje svojega denarja. Kovali so velike srebrnike (tetradrahme) in kot drobiž male srebrne novčiče. Ko so Rimljani anektirali ozemlje Noriškega kraljestva, je bil v veljavi samo še rimski denar. Novec najvišje vrednosti je bil zlatnik (aureus), ki je bil po vrednosti enak 25 srebrnikom – denarijem (denarius). V vsakdanjem življenju so prevladovali bronasti novci treh vrednosti. Najvišjo vrednost je imel sesterc (sesterius), ki se je delil na dva dupondija (dupondius) oziroma na štiri ase, ki so bili najpogosteje zastopani v denarnem obtoku na naših tleh. Po vpadu Vzhodnih Gotov in Langobardov je od 6. do 12. stoletja našega štetja postal denar v vsakdanjem življenju brez večjega pomena, prebivalstvo se je vračalo k naturalnemu gospodarstvu (Javornik 1988, str. 229–230).
Habsburška monarhija
Ko so s prevlado Habsburžanov na Slovenskem v 14. stoletju praktično prenehale delovati domače kovnice, je bil v denarnem obtoku samo še denar, ki so ga kovali v ostalih habsburških deželah, predvsem na Dunaju. Poleg tega denarja je bilo v obtoku še veliko različnega denarja iz tujine, predvsem iz bližnjih italijanskih in nemških dežel ter Ogrske. Zaradi tesnih trgovskih stikov z Italijo je bilo na Slovenskem veliko italijanskega denarja. Tako se je jasno pokazalo, da je bil v srednjem in dobršnem delu novega veka denarni promet na posameznem ozemlju v prvi vrsti odvisen od dejanskih gospodarskih stikov tega ozemlja in šele nato od dejanske politične in posledično tudi kovne oblasti nad tem ozemljem. Tako so bili po letu 1500 italijanski kovanci na Slovenskem že tako množično razširjeni, da je bilo v razmerju do habsburških kovancev treba uvesti posebno kranjsko valuto. Zlasti problematičen je bil beneški drobiž, katerega kovinska vrednost je bila manjša od kovinske vrednosti nominalno enakovrednega avstrijskega drobiža. Prebivalci so raje plačevali z manjvrednim tujim kot z večvrednim domačim drobižem. Zato je tudi prepoved beneškega drobiža iz leta 1723 ostala brez večjih učinkov. Habsburški oblasti naposled ni preostalo nič drugega, kot da so za Goriško še sami začeli kovati manj vreden bakren drobiž, ki se je po italijanskem zgledu imenoval soldo. Kovali so ga od 30. let 18. stoletja vse do začetka 19. stoletja. V 18. stoletju pa so Habsburžani uspeli postaviti prve temelje, na podlagi katerih jim je nato v naslednjem stoletju uspelo poenotiti denarni sitem na vsem svojem državnem ozemlju. Od leta 1753 je bila na večini habsburškega ozemlja v veljavi konvencijska valuta, katere temeljna denarna enota je bil goldinar. Habsburžani so že od začetka imeli skoraj povsem centraliziran sistem izdajanja papirnatega denarja in tako so že od leta 1762 na svojem ozemlju začeli izdajati državni papirnati denar. Po koncu inflacijskega financiranja vojn proti francoski revoluciji in Napoleonu je od leta 1816 papirnati denar izdajala Privilegirana avstrijska narodna banka s sedežem na Dunaju (Pančur 2008, str. 28–29).
Čeprav je Habsburška monarhija imela v primerjavi z ostalimi državami v prvi polovici 19. stoletja dokaj poenoten denarni sitem, je morala do monetarnega ozemlja prehoditi še dolgo pot. Samo na ozemlju nekdanjih Ilirskih provinc je bil še kar nekaj let po ponovni priključitvi k Avstrijskemu cesarstvu leta 1813 poleg starega in novega avstrijskega denarja v obtoku še denar iz najmanj naslednjih obstoječih in tudi ne več obstoječih evropskih držav in državic, kot so Avstrijska Nizozemska, Bavarska, Benetke, Bologna, Dubrovnik, Francija, Genova, Salzburg, Kraljevina Italija in Württemberg. Ta pisana denarna sestava je bila posledica pravkar minulih vojnih viher in vključitve nekaterih slovenskih dežel v francoski denarni sistem. Kot dediščina preteklosti so v tem času po avstrijskih deželah krožili še kronski tolarji, ki so jih na Slovenskem po navadi imenovali križasti tolarji. Kronske tolarje so v drugi polovici 18. stoletja začeli kovati na Avstrijskem Nizozemskem, na koncu stoletja pa so jih množično kovali še v habsburških kovnicah na Dunaju in v Milanu. V prvi polovici 19. stoletja so kronski tolar prevzele južnonemške države. Poleg vseh teh regionalnih in tujih valut so bili sredi 19. stoletja na celotnem ozemlju v obtoku še zadnji ostanki dunajske valute.
Dunajska valuta je bila državni papirnati denar, ki je po državnem bankrotu leta 1811 zamenjala inflacijsko povsem diskreditiran državni papirnati denar. Po ustanovitvi Avstrijske narodne banke so dunajsko valuto začeli zamenjevati z njenimi bankovci – konvencijska valuta –, vendar je zamenjava potekala le zlagoma in sta v naslednjih desetletjih bili istočasno v obtoku obe valuti. Do marčne revolucije 1848 je država iz obtoka umaknila veliko večino dunajske valute, vendar je nekaj tega denarja uradno še vedno krožilo povsem brez težav. Iz obtoka je bilo zlasti težko umakniti bakreni drobiž dunajske valute (Pančur 2008, str. 30–31).
Leta 1857 so se nemške države odločile uskladiti svoje denarne sisteme. Odslej je bil avstrijski goldinar vreden 2/3 severnonemškega tolarja in 1 1/6 južnonemškega goldinarja. Tako je morala Avstrija razvrednotiti svojo konvencijsko valuto za 5 %, zato je leta 1859 uvedla novo avstrijsko valuto. Čeprav je Avstrija s to reformo poenotila svoj denarni sistem, je menjava starega denarja za novega potekala zelo počasi. Nekateri srebrniki stare konvencijske valute so se v obtoku obdržali vse do nove valutne reforme leta 1892, s katero so srebrno avstrijsko valuto zamenjali z zlato kronsko valuto. Za 1 goldinar avstrijske valute so prebivalci dobili 2 goldinarja kronske valute. Navsezadnje pa je tudi pri tej reformi zamenjava denarja potekala zelo počasi, še dolgo so bili v obtoku različni kovanci in bankovci obeh valut. Kot zadnje so šele do konca leta 1910 zamenjali stare bankovce za 1.000 goldinarjev. Zaradi zlate denarne podlage je imela kronska valuta fiksni menjalni tečaj z vsemi ostalimi zlatimi valutami (Pančur 2008, str. 31–33).
Obdobje med obema vojnama
Kraljevina SHS je začasno prevzela bankovce, ki so bili do tedaj v obtoku v novonastali Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (v nadaljevanju Država SHS) – žigosani kronski bankovci so bili v obtoku samo v tej državi. Sprva so jih žigosali z žigi občin in davčnih uradov, kasneje pa tudi kolkovali s posebnimi koleki, kar je izvedla Kraljevina SHS. Zadržanje 20 % vrednosti kolkovanega denarja je predstavljalo ukrep za omejitev obsega kron v obtoku, izdane pa so bile pobotnice (kronski boni), ki so se lahko vnovčile ob zamenjavi kron za dinarje. Kolkovali so se bankovci po 1.000, 100, 50, 20 in 10 kron, za 2- in 1-kronske bankovce pa kolkovanje ni bilo potrebno (Potočnik s sod. 2012, str. 85).
V celotni Kraljevini SHS je na področju financ vladalo kaotično stanje. V obtoku so bile velike količine različnega denarja (avstro-ogrske krone, dinarji Kraljevine Srbije, črnogorski perperji in bolgarski levi), zato je Narodna banka Kraljevine SHS naročila izdelavo novih bankovcev – dinarjev. Ministrski svet vlade Kraljevine SHS je menjalni tečaj kron za dinarje določil na seji 13. septembra 1920 v razmerju 1 : 4, za srbski dinar pa 1 : 1. Bankovce so poimenovali dinarsko-kronski bankovci. Zamenjava tega denarja je potekala v Sloveniji do konca leta 1921. Leta 1922 so začeli s postopnim umikom dinarsko-kronskih bankovcev, 1. januarja 1923 pa je postal dinar edino zakonito plačilno sredstvo. Bankovci so bili izdani v apoenih po 10, 100 in 1.000 dinarjev, napise pa so imeli v srbskem, hrvaškem in slovenskem jeziku (Potočnik s sod. 2012, str. 104). Z uvedbo šestojanuarske diktature leta 1929 se je država preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, natisnili pa so tudi nove bankovce z novim imenom države. Uveden je bil koncept jugoslovanskega naroda, na denar pa so se prenesle oblike dinastičnega principa s portreti vladarjev in alegorijskega principa s podobo ženske v vlogi Jugoslavije. Napisi na bankovcih so se v tem obdobju pojavili v samo dveh jezikih – srbskem in hrvaškem. Med leti 1929–1936 so bili izdani bankovci po 10, 20, 50, 100, 500, 1.000 in 10.000 dinarjev. Ti bankovci so bili tiskani že v tiskarni v beograjski soseski Topčider (1).
Po razpadu Avstro-Ogrske novembra 1918 je Italija zasedla zahodne dele slovenskega naselitvenega območja. Sprva je obdržala krone kot zakonito plačilno sredstvo, a je obenem že 26. novembra 1918 prepovedala uvoz kron in določila menjalni tečaj med krono in liro (10 kron = 4 lire ali 10 kron = 6 lir). 5. aprila 1919 je uvedla liro kot edino zakonito plačilno sredstvo, dokončno pa je šele leta 1922 monetarno anektirala vsa na novo pridobljena področja. 3. maja 1941 je italijanski okupator iz na novo okupiranih območij Slovenije ustvaril Ljubljansko pokrajino in jo priključil Kraljevini Italiji. Uveden je bil začasni tečaj med jugoslovanskim dinarjem in liro (10 dinarjev = 30 lir). Italijani so 26. aprila kot plačilno sredstvo (poleg dinarja) uvedli tudi italijansko liro, dokončno pa so lire zamenjale dinarje sredi junija 1941 (100 dinarjev = 38 lir). Nemški okupator slovenskih zasedenih dežel formalno ni nikoli vključil v svojo državo, čeprav so bile v praksi v vseh pogledih del nje. Sprva so bili jugoslovanski dinarji še naprej zakonito plačilno sredstvo, junija 1941 pa so ves denar zamenjali za nemške državne marke (100 dinarjev = 15 mark), ki so bile od 15. junija 1941 edino zakonito plačilno sredstvo. Z denarno aneksijo je najbolj pohitel madžarski okupator, ki je zamenjavo jugoslovanskih dinarjev v madžarski pengö (100 dinarjev = 10 pengöv) izpeljal že v drugi polovici maja 1941, torej še pred uradno priključitvijo Prekmurja Madžarski 16. decembra 1941 (Pančur 2008, str. 35–36).
Povojna Jugoslavija
Z odlokom Ministra za finance Demokratične federativne Jugoslavije bankovci, ki jih je pripravila Narodna banka v Londonu, niso prišli v obtok in so bili uničeni. Demokratična federativna Jugoslavija je tako leta 1944 izdala serijo bankovcev z apoeni po 1, 5, 10, 20, 50, 100, 500 in 1.000 dinarjev z likom partizana. Vseh osem apoenov je imelo isti dizajn. Na njih so zastopana imena vseh federativnih republik, izpisana v pisavi, ki dominira v vsaki od njih, besedilo na bankovcih pa je izpisano v štirih jezikih. Prve serije bankovcev so bile tiskane v Moskvi, po osvoboditvi Beograda pa tudi tam. 10. aprila 1945 je v Jugoslaviji izšel zakon o odvzemu okupacijskega denarja iz prometa in o njegovi zamenjavi za jugoslovanske dinarje. Do konca aprila so na vsem osvobojenem ozemlju že uspeli zamenjati denar. Na slovenskih tleh se je vojna končala šele 11. maja 1945. Zamenjava denarja se je začela 29. junija 1945. Tudi tokrat slovensko prebivalstvo in vlada nista bila zadovoljna z menjalnimi tečaji (100 lir = 30 dinarjev, 100 mark = 60 dinarjev, 100 pengöjev = 100 dinarjev) (Pančur 2008, str. 45).
Prva povojna serija dinarjev je iz leta 1946. Na prvih apoenih Narodne banke Federativne ljudske republike Jugoslavije so prikazani delavci oziroma podobe iz delavskega življenja. Izdelana je bila serija apoenov po 50, 100, 500 in 1.000 dinarjev. Na njih je datum prvega povojnega praznika dela – 1. maj 1946. Praksa izdajanja novih bankovcev za 1. maj se je nadaljevala tudi v naslednjih desetletjih. Leta 1955 je izdana nova serija bankovcev v apoenih po 100, 500, 1.000 in 5.000 dinarjev. Na prednji strani bankovcev so bili simbolični motivi, na zadnji pa je bil prikazan gospodarski razvoj države. Zaradi spremembe imena države v Socialistično ljudsko republiko Jugoslavijo so bili 1. maja 1963 izdani novi bankovci, ki so bili povsem enaki bankovcem iz leta 1955, spremenjeno je bilo samo ime države.
1. avgusta 1965 je bil sprejet sklep o denominaciji dinarja. Denominacija se je opravila v razmerju 1 : 100. Izdali so novo serijo bankovcev, ki so bili oblikovno sicer popolnoma enaki predhodnim, nominalni vrednosti pa sta bili odvzeti dve ničli. Obdobje med leti 1965–1986 je bilo najdaljše obdobje brez oblikovnih sprememb bankovcev, bilo pa je veliko sprememb v izvedbi zaščite in v kvaliteti papirja. Začetnim apoenom sta se med leti 1970–1974 pridružila še dva nova bankovca z apoenoma po 500 in 1.000 dinarjev (Potočnik s sod. 2012, str. 202, 207). Denominirani dinar so imenovali novi dinar, medtem ko so se v vsakdanjem življenju še vedno uporabljale vrednosti starega dinarja. Mednarodna oznaka novega dinarja je bila YUD. Leta 1985 se je na bankovcu za 5.000 dinarjev prvič pojavil lik Josipa Broza - Tita. Zaradi visoke inflacije je naslednji izdani bankovec iz leta 1987 imel nominalno vrednost 20.000 dinarjev. Med leti 1988–1989 so izšli še bankovci po 50.000, 100.000, 500.000, 1.000.000 in 2.000.000 dinarjev. Zanimiva sta bankovca po 500.000 in 2.000.000, saj ne prikazujeta likov ljudi, ampak slike spomenikov na Kozari, Tjentištu in Šumarici.
1. januarja 1990 je bila s finančno reformo takratnega predsednika Zveznega izvršnega sveta Anteja Markovića izvršena druga denominacija jugoslovanskega dinarja – 10.000 starih dinarjev je nadomestil 1 novi konvertibilni dinar. Dinar je bil začasno vezan na nemško marko v razmerju 1 : 7. Oblikovne značilnosti novih bankovcev se niso spremenile (Potočnik s sod. 2012, str. 265). V tem času so štiri izmed šestih republik uvedle denarne bone, ta serija dinarja pa je bila zadnja, na kateri sta bila naziv Socialistična federativna republika Jugoslavija in njen grb. (7)
Jeseni 1990 je Jugoslavija prenehala z narodnim gospodarstvom. Zvezna vlada ni bila sposobna pobirati davkov ter preprečiti tiskanja denarja in uvedb depozitov za uvoz iz drugih republik. Republike so začele graditi svoje gospodarske sisteme, ki so se močno razlikovali, obenem pa so blokirale vse poskuse zvezne vlade, da bi zaustavili poslabšanje v gospodarstvu in preprečili grozeča politična dogajanja (Mencinger 2001, str. 28).
Slovenski denar
1. Slovenska lipa
Leta 1989 je skupina ljudi pod vodstvom Bogdana Oblaka - Hamurabija pričela s projektom Lipa, kar je v takratni Sloveniji – pa tudi v ostalih predelih Jugoslavije – poželo precej pozornosti. Projekt je bil v času visoke inflacije v Jugoslaviji zasnovan na principu valute brez inflacije. Denarni standard slovenske lipe je bila košarica drobnoprodajnih artiklov. Njena začetna teoretična vrednost je bila 31. decembra 1988 10.000 dinarjev, v dinarjih se je tudi povečevala z rastjo inflacije. Vrednost valute je bila garantirana s premoženjem izdajatelja, in sicer podjetja Lipa Holding iz Ljubljane. Projekt je največji razmah doživel leta 1991, tik pred osamosvojitvijo Slovenije. Lipe so bile v nekaterih trgovinah plačilno sredstvo, veliko moralne podpore pa so imele tudi med prebivalstvom. Tečaj lipe je bil objavljen celo v časopisju. Po osamosvojitvi Republika Slovenija ni odkupila navedenega projekta, kot je želel izdajatelj, zato je projekt počasi zamrl (Potočnik s sod. 2012, str. 469).
2. Vrednostni boni
Priprave na morebitno tiskanje nekega »zasilnega« slovenskega denarja so se začele jeseni 1990. Na sestanku pri predsedniku Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije so se zbrali še njegov podpredsednik, sekretar za finance in direktor grafičnega podjetja Cetis. Dogovorili so se, da podjetje Cetis pripravi osnutek neke vrednostne tiskovine – bona. Na sprednji strani osnutka je bila podoba Triglava, na hrbtni pa čebelica in knežji kamen. Razrešiti je bilo treba tudi vprašanje izdelave papirja za denar. Papirnica v Radečah je že izdelovala papir za jugoslovanski denar, težava pa je bila občasna navzočnost zastopnikov Zavoda za izdelavo bankovcev in kovanega denarja in Narodne banke Jugoslavije, zato je bilo skoraj nemogoče, da bi papirnica v tajnosti pripravila osnutke papirja za slovenske bone. Rešitev se je pokazala v papirju z vodnim znakom snežinke, ki je bil narejen za potrebe olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984 in je bil v papirnici na razpolago v velikih količinah (Majce 2001, str. 11–13).
12. oktobra 1990 sta Cetis in Republiški sekretariat za finance podpisala pogodbo o tiskanju vrednostnih bonov. K prej omenjenemu osnutku bona sta bila dodan še napisa REPUBLIKA SLOVENIJA in ime izdajatelja, torej Sekretariat za finance, podpisnik pa je bil sekretar za finance Marko Kranjec. Apoeni bonov so se ujemali s strukturo dinarskih bankovcev, ki so bili tedaj v obtoku. Tako so tiskali bankovce po 2, 5, 10, 50, 100, 200, 500 in 1.000 enot. 17. maja 1991 je bil v Narodni banki Slovenije sklican sestanek s predstavniki Službe državnega knjigovodstva, Abanke, Ljubljanske banke, Kreditne banke Maribor, SKB in pošte. Takrat je naokrog začela krožiti uradna, a strogo zaupna informacija o predvideni uvedbi lastnega denarja. Zamenjali naj bi se samo bankovci, kot drobiž pa bi v uporabi ostali dinarski kovanci (Majce 201, str. 14–15, 21).
26. junija 1991 se je Slovenija osamosvojila. Zamenjava dinarja z novim vrednostnim papirjem je tako postala nujnost in ne več le načrtovana možnost. Ta zamenjava pa zaradi sprejetja brionske deklaracije ni bila možna. Deklaracija je med drugim na monetarnem področju prepovedala vsakršno dejavnost, ki bi bila v nasprotju z ustaljeno ureditvijo. Kljub prepovedi pa dejavnosti v zvezi z denarjem niso zamrle. V tem času je bila Narodna banka Slovenije z zakonom imenovana za centralno banko Republike Slovenije. S tem je dobila pravico, da izdaja bankovce ter določa apoene in njihova glavna znamenja. Ena prvih odločitev banke je bilo naročilo izdelave novega bonskega bankovca z vrednostjo 1 enote (Majce 201, str. 11, 32–33).
Ker je bil iztek veljavnosti brionskega dogovora 8. oktobra 1991, je bilo pričakovati, da bo ta dan odločilen za izročitev vrednostnih bonov kot prvega slovenskega denarja v obtok. Tega dne je bil v Uradnem listu objavljen Zakon o uporabi denarne enote republike Slovenije. V tem zakonu je bilo objavljeno ime tolar za novo slovensko valuto. Redna zamenjava konvertibilnih dinarjev v bone se je začela 9. oktobra 1991 ob 7. uri. Menjalno razmerje je bilo 1 : 1, zamenjava bankovcev pa naj bi trajala tri dni. Gotovino so občani lahko zamenjevali do zneska 20.000 enot, do 50.000 je bila menjava možna samo prek tekočega računa ali hranilne knjižice, nad 50.000 enot pa je bila menjava možna samo na blagajnah Službe državnega knjigovodstva in na blagajni Banke Slovenije (v nadaljevanju BS). Redna zamenjava je bila po vsej Sloveniji zaključena 11. oktobra 1991 ob 21. uri. V času trajanja menjave je bilo poslovanje možno v obeh valutah. Po preteku redne menjave je bila možna še nadaljnja menjava v enotah Službe družbenega knjigovodstva in na blagajnah BS, razmerje pa se je spremenilo na 1 : 0,8571 (Majce 201, str. 38, 45–46).
Zaradi potrebe gotovinskega obtoka je BS naročila še izdelavo bonov po 5.000 enot. Kljub temu da je bila izdajatelj BS, je zaradi enotnega videza bankovcev tudi na teh kot izdajatelj zapisan Sekretariat za finance. Vrednostni boni so se začeli umikati iz uporabe 5. novembra 1992, ko je kot zakonito plačilno sredstvo prenehal veljati bon za 1.000 enot. 16. marca 1993 so bili uradno dani iz obtoka še preostali vrednostni boni, z izjemo bona za 5.000 enot, ki je v obtoku ostal do decembra 1993 (Majce 201, str. 49, 63–64).
3. Tolar
Guverner BS je 27. junija 1991 imenoval strokovno delovno skupino, ki so jo sestavljali Janez Majce (Narodna banka Slovenje), Zvonko Draksler (Republiški sekretariat za finance), dr. Peter Kos (Narodni muzej Slovenije), Grega Košak (Društvo oblikovalcev Slovenije), Vladimir Kramžar (Narodna Banka Slovenije), Darinka Pozvek (Služba družbenega knjigovodstva) in Zvone Žagar (Komisija za simbole pri ustavni komisiji). Njene naloge so bile:
- obravnavati in potrditi izhodišča za interni natečaj za slovenske bankovce in kovance, ki jih pripravi Narodna banka Slovenije,
- pripraviti predlog imena slovenske denarne enote in ga posredovati v potrditev pristojnemu organu,
- opraviti pregled in analizo prispelih natečajnih osnutkov, izbrati najustreznejši projekt in ga posredovati v potrditev Svetu banke (Majce 201, str. 76–77).
Na prvem sestanku, ki ga je delovna skupina imela zvečer na dan ustanovitve, je sprejela natečajno dokumentacijo za nove bankovce z naslednjimi prvinami:
- nominalne vrednostni bankovcev (10, 20, 50, 100, 20, 500, 1.000),
- format bankovcev (sledil naj bi evropskim standardom in bil prilagojen tudi za uporabo na bankomatih),
- navedba imen znanih osebnosti iz slovenske preteklosti, ki jih je potrdila tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti (Primož Trubar, Jakob Petelin Gallus, Janez Vajkard Valvasor, Jurij Vega, France Prešeren, Rihard Jakopič, Jože Plečnik in Ivana Kobilca),
- napotki glede numeracije na denarju (dve črki in sedem številk),
- popis obveznih besedil, ki morajo biti na bankovcih (naziv Banka Slovenija, vrednost v številki in besedi, naziv denarne enote …).
Hkrati z natečajem za bankovce pa je potekal tudi tečaj za kovance in določili so:
- strukturo serije kovancev (5, 2, 1, 0.50, 0.20, 0.10),
- velikost kovancev,
- likovne rešitve niso bile predpisane, le podob ljudi naj ne bi bilo na njih,
- napotke glede oznak na kovancih (jasna številčna oznaka, čitljivost naziva denarne enote). Rok za predložitev osnutkov denarja je bil 18. oktober 1991 (Majce 201, str. 78–80).
Na natečaj so prijavili tri projekte. Komisija je vse tri projekte izročila nevtralni ocenjevalki, ki jo je predlagalo Društvo oblikovalcev Slovenije. Njena naloga je bila, da jih pregleda in ugotovi, ali in koliko ustrezajo pogojem natečaja. Komisija je nato izbrala predlog oblikovalca Miljenka Licula. Sledila je izbira tiskarne, ki naj bi nove bankovce tiskala. Pogovori so potekali z nemško tiskarno Giesecke & Devrient in angleško tiskarno Thomas De La Rue. Najbolj ugodno ponudbo je predstavila nemška tiskarna, ki pa je kasneje od projekta odstopila, ker zaradi obilice dela ne bi mogla dobaviti bankovcev do predvidenega roka. Tako je bila 29. novembra 1991 podpisana pogodba z angleško tiskarno. Ker je BS vztrajala, da morajo biti vsaj prve količine bankovcev v Sloveniji do 25. junija 1992, so v tiskarni pripravili dinamiko ročne izdelave klišejev in dobave papirja, za kar bi morala poskrbeti papirnica v Radečah. Po tem načrtu naj bi bili najmanj trije apoeni bankovcev natisnjeni in dobavljeni maja oziroma na začetku junija, celotna serija pa bi bila lahko nared do konca oktobra 1992. Tak program je BS sprejela, saj bi bilo tako mogoče najhitreje uresničiti projekt bankovcev (Majce 201, str. 39, 104, 108).
Prvi tolarski bankovci so začeli prihajati v Slovenijo junija 1992. Banka je dajala nove bankovce v uporabo postopno, saj uradne zamenjave, ki bi zahtevala odpoklic bonov čez noč, niso napovedali. Novi denar se je pošiljal v promet postopoma, boni pa so se iz njega jemali tako, da so jih ob vrnitvi v bančne ustanove zadržali, v obtok pa jih niso več vrnili. Menjalni tečaj je bil določen v razmerju 1 : 1. Kako hitro lahko centralna banka tako zamenjavo uresniči, je odvisno od količin novih bankovcev, pa tudi od tega, koliko se ji mudi z uvajanjem novega denarja. Menjava je kljub temu potekala zelo hitro, saj je bilo v prvih desetih dneh zamenjano in vrnjeno v bančne trezorje že 47,3 % celotne vrednosti izdanih bonov. Prvi tolarski bankovci so prišli v obtok 30. septembra 1992. Celotna emisija prve serije je bila končana marca 1993, ko so bili izdani bankovci po 50 tolarjev. 5.000-tolarski bankovci so prišli v obtok sredi decembra 1993, 15. marca 1995 pa še bankovci za 10.000 tolarjev, na katerih je bil portret Ivana Cankarja (Majce 201, str. 63–64).
4. Izbira imena
V tem razpisu še ni bilo zapisanega imena za novo valuto, prva seja o tem je bila 17. julija 1991. Delovna skupina je dobila na mizo naslednje predloge za poimenovanje:
- slovenski dinar, lipa ali klas z zrni – predlagatelj Slovenska akademija znanosti in umetnosti,
- alpin, lent, grad, liber, grant, maj, klas, karant, mlaj ali centin za drobiž – predlagatelj Studio Marketing,
- zlat (stoti del belič), jur (stoti del repar), dukat (stoti del groš), tolar (stoti del krajcar), goldinar (stoti del krajcar), samo (stoti del vent) ali klas (stoti del stotinka) – predlagatelj Numizmatično društvo Slovenije,
- stot (ime za del ali celoto),
- sloven (manjša enota rod).
Delovna skupina na tem sestanku še ni sprejela dokončne odločitve o imenu. Sklenjeno je bilo, da se v roku enega tedna opravijo še dodatna posvetovanja in pridobijo morebitni novi predlogi. Sprejeta so bila tudi nekatera izhodišča, ki bi jih lahko uvrstili med merila za izbiro imena. Enotno mnenje je bilo, da dinar v novih razmerah ni več sprejemljiv, predlagano pa je bilo tudi, da se izločijo vsa imena, ki so kakorkoli vezana na nadvlado tujcev nad slovenskim narodom (Majce 201, str. 82–83).
16. avgusta 1991 je BS po predlogu strokovne delovne komisije poslala podpredsedniku Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije dr. Andreju Ocvirku predlog za ime bodočega slovenskega denarja. Za ime valute je bil predlagan naziv karant, za stoti del pa ant ali alp. O tem predlogu je izvršni svet razpravljal na zaprti seji 22. avgusta 1991, na katero so bili povabljeni tudi predstavniki BS. Ker navzoči na seji niso mogli podpreti predloga BS, je bilo sklenjeno, da se imenuje posebna komisija, ki naj v najkrajšem času pripravi nov predlog. V tej komisiji sta bila tudi predstavnik predsedstva Republike Slovenije in predstavnik Skupščine Republike Slovenije, vendar nihče iz bančne komisije. 30. avgusta 1991 je podpredsednik izvršnega sveta obvestil BS o novem predlogu za ime slovenske valute. Izbrano je bilo ime klas, za njegov stoti del pa stotinka. A s tem še ni bilo konec iskanja »pravega« imena za novo slovensko valuto. 7. oktobra 1991 so poslanci vseh treh zborov skupščine glasovali o imenu novega denarja. Na vseh treh sejah zborov so bili na razpravi vloženi amandmaji za ime tolar, ki so bili z veliko večino tudi izglasovani. Tako je Republika Slovenija dobila ime za svoj prvi denar (Majce 201, str. 39–40, 44).
Sklep
Na Slovenskem ozemlju je bilo v uporabi veliko različnega denarja. Prvi enoten denarni sistem na naših tleh smo dobili na koncu 19. stoletja pod Avstro-Ogrsko, ko je bila kot valuta uvedena krona. Od takrat je preteklo skoraj sto let, da smo dobili tudi prvo slovensko valuto – tolar. Njegov tesen predhodnik so bili boni, ki so nadomestili inflaciji podvrženi in nestabilni jugoslovanski dinar. Boni so bili med ljudmi zelo dobro sprejeti, saj so predstavljali stabilizacijo monetarnega sistema (nasproti dinarju), predstavljali pa so tudi finančno osamosvojitev Slovenije od Jugoslavije in dokazali zmožnost nove države, da sama ureja svoje finance in je sposobna tiskati svoj denar. Vendar boni niso bili pravi denar v modernem pomenu besede, imeli so nekatere značilnosti pravega denarja, vendar ne vseh. Razen vodnega tiska niso imeli nobene zaščite, značilne za denar v tistem času, izdal pa jih je Sekretariat za finance in ne banka, kot je v navadi. Bone je nadomestil tolar, ki pa je bil v vseh pogledih pravi denar – tiskan je bil na posebnem papirju, ki se za tiskanje bankovcev uporablja, imel je dokaj veliko stopnjo zaščite, izdajatelj pa je bila BS. Tolar se je kot slovenska valuta obdržal do 1. januarja 2007, ko ga je nadomestil evro.
Literatura
Majce, Janez. 2001. Slovenski denar: kronika nastajanja vrednostnih bonov, tolarskih bankovcev in kovancev ter priložnostnih kovancev od 1990 do 2000. Ljubljana: Banka Slovenije.
Mencinger, Jože. 2001. Kako je nastajal tolar? V: Bančni vestnik: revija za denarništvo in bančništvo, letn. 50, št. 5 (uredil: Emil Lah). Ljubljana: Združenje bank Slovenije - GIZ, str. 27–31.
Pančur, Andrej. 2006. Ena država, en denar?. Zelo kratka, vendar toliko bolj burna zgodovina enotnih državnih valut na Slovenskem. V: Zgodovina za vse, vse za zgodovino, letn. 13, št. 12 (uredil: Andrej Studen). Celje: Zgodovinsko društvo, str. 26–48.
Potočnik, Andrej s sod. 2012. Denar na Slovenskem. Ljubljana: Masta Trade.
Javornik, Marjan (ur.). 1988. Enciklopedija Slovenije: zvezek 2. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Javornik, Marjan (ur.). 1988. Enciklopedija Slovenije: zvezek 2. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Sklici
(1) Vir: https://sr.wikipedia.org/sr-el/Југословенски_динар (dostop 17. november 2017).
(2) Vir: https://sr.wikipedia.org/sr-el/Југословенски_динар (dostop 17. november 2017).
(3)Vir: https://sr.wikipedia.org/sr-el/Југословенски_динар (dostop 17. november 2017).
(4)Vir: https://bs.wikipedia.org/wiki/Jugoslavenski_dinar (dostop 17. november 2017).
(5)Vir: https://sr.wikipedia.org/sr-el/Југословенски_динар (dostop 17. november 2017).
(6) Vir: https://bs.wikipedia.org/wiki/Jugoslavenski_dinar (dostop 17. november 2017).
(7) Vir: https://bs.wikipedia.org/wiki/Jugoslavenski_dinar (dostop 17. november 2017).