Avtorica članka: Barbara Zlobec (iz številke 3, december 2018)
Epikur
PISMO ZA MENOJKEJA
Marti Ivašič, dragi profesorici, kolegici, mentorici, prijateljici
Epikur pozdravlja Menojkeja
[122] Nihče naj se ne pomišlja ukvarjati se s filozofijo (1), ko je mlad, in tudi ko prestopi prag starosti, naj se ne utrudi baviti se z njo: nihče ni namreč niti premlad niti prestar za pridobivanje duševnega zdravja. Tisti, ki pravi, da še ni napočila ura za filozofijo ali pa da je prešla, je podoben človeku, ki trdi, da še ni čas za srečo ali da je čas za srečo mimo. S filozofijo se mora torej ukvarjati tako mladenič kot starec: ta, da se med staranjem pomladi med dobrinami po zaslugi tega, kar je doživel v preteklosti, oni pa, da je obenem mlad in star, ker se ne boji prihodnosti. Gotovo si je potrebno prizadevati za to, kar nam prinaša zadovoljstvo: če je prisotno zadovoljstvo, imamo vse; če pa ga ni, delamo vse, da bi ga dosegli.
[123] Kar sem ti venomer naročal, to delaj in se trudi ter bodi prepričan, da so to temeljna načela srečnega življenja. Najprej priznavaj, da je bog (2) večno in blaženo bitje, kot je vtisnjeno v skupno zavest o božanstvu (3); nikoli mu ne pripisuj ničesar, kar nasprotuje večnosti, in ničesar, kar ni lastno blaženosti, pač pa misli, da ga obdaja vse, kar more ohraniti blaženost, združeno z neminljivostjo. Bogovi namreč obstajajo: naše zavedanje o njih je očitno. Niso pa takšni, kakršne si predstavlja ljudstvo, saj številni ne ohranjajo pojmovanja o bogovih (4) . Brezbožen ni tisti, ki zavrača bogove večine, [124] ampak tisti, ki bogovom pripisuje predstave večine. Ljudska mnenja o bogovih namreč niso lažne predstave, ampak lažne domneve. Zato imajo bogove za vzrok tako najhujših nesreč, ki jih utrpijo zlobni, kot koristi. Ker se počutijo doma samo med lastnimi vrlinami, priznavajo samo to, kar jim je podobno, in zavračajo kot tuje vse, kar jim ni lastno (5).
Utrdi se v prepričanju, da za nas smrt ni nič, ker je vse dobro in vse zlo v zaznavanju, smrt pa pomeni izgubo zaznavanja. Zato pravilno spoznanje, da za nas smrt ni nič, naredi človeško umrljivost prijetno; ne zato, ker podaljšuje življenje v neskončnost, ampak ker zatira željo po večnosti (6). [125] Nič groznega ne more v življenju doleteti tistega, ki je zares dojel, da v smrti ni nič groznega. Zato je nespameten, kdor trdi, da se boji smrti – a ne zato, ker bo trpel, ko ga bo zadela, ampak ker trpi v pričakovanju nanjo. To, kar nas ne bega, ko je prisotno, nas brez vzroka vznemirja, ko čakamo nanj. In res smrt, najgroznejše zlo, za nas ni nič, ker dokler smo živi, smrt ni prisotna, ko pa nastopi smrt, nas ni več. Ne zadeva niti živih niti mrtvih, saj je pri prvih ni, pri drugih pa je ni več. Vendar številni zdaj bežijo pred smrtjo kot pred najhujšim zlom, zdaj jo iščejo kot izhod iz življenjskega gorja.
[127] Če namreč to trdi prepričano, kako da ne zapusti življenja? To je namreč v njegovi moči, če je odločitev trdna. Če se pa šali, govori neumno o temah, ki tega ne dopuščajo.
Spomniti se je potrebno, da bodočnost ni niti povsem v naših rokah niti povsem neodvisna od naše volje, da je ne bi pričakovali kot popolnoma izpolnljivo in da ne bi popolnoma obupali nad njeno izpolnitvijo (9).
Upoštevati je potrebno, da so nekatere želje naravne, druge pa ničeve; od naravnih so nekatere nujne, druge pa samo v skladu z naravo; od nujnih so nekatere potrebne za doseganje sreče, druge za dobro telesno počutje, spet druge za življenje samo (10). [128] Zanesljivo poznavanje teh užitkov zna namreč usmerjati vsako izbiro in zavrnitev k telesnemu zdravju in duševnemu miru, kajti ta je smoter srečnega življenja. K temu je usmerjeno vse naše delovanje, da ne čutimo bolečine in da ne trpimo zaradi strahu. Ko to dosežemo, se duševni vihar utiša, saj živo bitje nima potrebe zasledovati ničesar več, kar potrebuje, in iskati drugo, kar bi izpolnilo duševno in telesno ugodje. Potrebo po užitku namreč občutimo takrat, kadar trpimo zaradi njegove odsotnosti;
Zaradi tega trdimo, da je ugodje izvor in smoter srečnega življenja. [129] Vemo namreč, da je ugodje prva in prirojena dobrina ter izhodišče za vsako izbiro ali zavrnitev; nanj se opiramo, ko presojamo vsako dobrino na podlagi občutja, ki ga imamo za merilo (11) . In ker je prva in prirojena dobrina, se ne predajamo vsakemu užitku, pač pa se dogaja, da se številnim užitkom odpovemo, če imajo za posledico večje neprijetnosti; veliko muk imamo za koristnejše od užitkov, če bo sledilo dolgotrajnemu trpljenju tem večje uživanje. Vsak užitek je v resnici dobrina, ker nam je po naravi prirojen, toda ne smemo se prepuščati vsakemu: prav tako kot je vsaka bolečina zlo, vendar ne gre vsaki ubežati. [130] Primerno je torej presojati vse to s preračunavanjem koristi in z upoštevanjem škode. V nekaterih okoliščinah se namreč dobro izkaže za zlo in obratno, zlo za dobro.
Tudi samozadostnost imamo za pomembno dobrino, in sicer ne zato, da bi vselej omejevali svoje potrebe, ampak da se zadovoljimo z malim, če nimamo veliko, saj smo globoko prepričani, da najbolj uživajo razkošje tisti, ki ga najmanj potrebujejo; da je preprosto doseči vse, kar zahteva narava, zelo težko pa, kar je ničevno; da preprosta hrana prinaša isti užitek kot razkošen obed, kakor hitro odpravimo vse trpljenje, ki ga povzroča pomanjkanje; [131] da kruh in voda dajeta najpopolnejši užitek, ko ju prejme nekdo, ki ju je potreben. Navaditi se na preprosto in skromno hrano bodisi koristi zdravju bodisi človeka naredi prizadevnega za nujne človeške potrebe bodisi nas bolje pripravi, da se približamo občasnemu razkošju, bodisi nas napravi neustrašne pred udarci usode.
Kadar torej trdimo, da je ugodje smoter, nimamo v mislih užitkov pokvarjencev ali tistih, ki temeljijo na zunanjem ugodju, kot mislijo nekateri, ki ne poznajo našega nauka ali se z njim ne strinjajo ali ga narobe razumejo, pač pa odsotnost telesnih bolečin in duševnih stisk. [132] Življenja namreč ne naredijo prijetnega niti popivanje niti neprenehne pojedine niti užitki z mladeniči in ženskami niti uživanje rib in ostalih dobrot, ki jih prinaša bogato založena miza, temveč trezen razmislek (12), ki preudarja vzroke vsake izbire ali zavrnitve ter izžene lažne domneve, ki so najpogosteje vzrok dušnega nemira.
Preudarnost (13) je izvir in največje dobro vsega naštetega. Zaradi tega gre preudarnost bolj ceniti celo od filozofije; iz nje izhajajo vse ostale kreposti, saj uči, da ni mogoče živeti srečno, če se ne živi modro, plemenito in pravično,
[133] Kdo pa misliš, da je boljši od tistega, ki goji pobožne misli o bogovih, je do smrti popolnoma ravnodušen, se zaveda smotra človeške narave, je prepričan, da je skrajno mejo dobrin mogoče z lahkoto doseči in izpolniti, skrajna meja zla pa je ali kratkotrajna ali prinaša trpljenje, ki ne more biti intenzivno? Ta izjavlja, da je usodna nujnost, ki jo nekateri proslavljajo kot gospodarico vseh stvari, ...
Te in njim podobne resnice torej razglabljaj podnevi in ponoči, sam pri sebi in s tistim, ki ti je podoben, in nikoli, niti v budnosti niti v spanju, ne boš zbegan ter boš živel kot bog med ljudmi. V ničemer namreč ni smrtnemu bitju podoben človek, ki živi v nesmrtnih dobrinah (15).
Epikur (342–271 pr. Kr.), ustanovitelj »šole z vrtom« (képos), je eden izmed predstavnikov številnih filozofskih krožkov v obdobju helenizma. Njegovo vlogo med prijatelji, ki so sestavljali njegovo skupnost, bi lahko zaradi njegove priljubljenosti primerjali s Sokratovo. Zajemala je tako moške kot ženske in sužnje, ki so živeli odmaknjeno in v skoraj »samostanski dimenziji« zelo tesnih prijateljskih vezi. Od njegovega zelo obsežnega znanstvenega dela O naravi (Perì phýseos) v 37 knjigah se je ohranilo zelo malo: če odmislimo odmev v Lukrecijevi pesnitvi O naravi sveta (De rerum natura), se je rešilo le nekaj odlomkov v zoglenelih papirusovih zvitkih iz vile pri Herkulaneu. Več sreče so imeli nekateri divulgativni spisi (gl. spodaj), med katerimi izstopa Pismo Menojkeju, ki ga predstavljamo v prevodu – znano je tudi z naslovom Pismo o sreči ali Pismo o srečnem življenju.
Posebno pozornost si zasluži oblika, v kateri je bilo to najznamenitejše Epikurovo besedilo napisano. Gre namreč za pismo, ne za učeno razpravo ali znanstveno razlago ali dialog, kakršen je značilen za Platona. Od 3. stoletja pr. Kr. dalje je pismo kot literarna zvrst še najbolj podobno današnjemu odprtemu pismu, objavljenemu v medijih, ali časnikarskemu članku, ki ima za cilj širjenje političnih ali znanstvenih idej, ki naj bi dosegle obširno publiko in pripomogle k uveljavitvi kritičnega mnenja o tekoči problematiki ter h konkretnim družbenim spremembam in premikom. Sam je te spise označil za »pogovore« (dialogismoí), pa tudi za »skupno iskanje« (syzétesis).
V delu Življenja in misli znamenitih filozofov Diogena Laertskega, grškega pisca iz 3. stoletja po Kr., so se poleg Epikurovih maksim oziroma »vodilnih misli« (kýriai dóksai) ohranila tudi tri pisma ali poslanice: že omenjeno Pismo Menojkeju z etično vsebino, Pismo Herodotu o fiziki in Pismo Pitoklu o meteorologiji in astronomiji. Tako v Pismu Heordotu kot v Pismu Pitoklu Epikur poudarja, da so ti spisi namenjeni tistim, ki nimajo časa ali priložnosti, da bi se poglobili v znanstveno preučevanje narave; zanje je torej pripravil neke vrste povzetek »glavnih resnic« (stoihéia – temeljne osnove znanosti oziroma začetni nauki ali vodila), ki si jih bo bralec z lahkoto vtisnil v spomin. Na ta način je odprl pot didaktičnemu pristopu, ki se je v evropski zgodovini najvidneje udejanjil v katekizmih.
Pismo Menojkeju je sinteza Epikurovega etičnega nauka, ki zajema »štiri zdravila« (tetraphármakon), ki naj bi človeka rešila strahu in predsodkov, ki ga zavirajo na poti k ugodju: 1. človek se ne sme bati bogov, saj bi njihovo poseganje v človeško usodo nasprotovalo njihovi popolni blaženosti; 2. človek se ne sme bati smrti, saj ko je človek živ, smrti ni, ko pa je prisotna smrt, človeka ni več; 3. dobro oziroma užitek, ki je v skladu z naravo, je z lahkoto dosegljiv; 4. trpljenje je znosno, saj je ali intenzivno, a kratko, ali daljše, a ne intenzivno. Pismo se torej osredotoča, po začetnem spodbujanju k ukvarjanju s filozofijo, na človeške strahove in želje. Strah pred bogovi, smrtjo, življenjskimi nesrečami in negotovo bodočnostjo je osrednja tema paragrafov 123–127, sledi obravnava človeških želja (127–128), ki je povezana s krepostmi, med katerimi izstopata zmernost in zdrava pamet (128–132); pravičnosti Epikur ne obravnava posamično, vendar v zaključku izjavlja, da brez nje srečno življenje ni možno. Človeška šibkost pred silami zla in nestalne usode je predmet paragrafov 133–134. Spis se naposled sklene z napotkom, naj bralec intenzivno razmišlja o obravnavanih filozofskih resnicah.
V vseh zgodovinskih obdobjih so na Epikurovo filozofijo letele kritike, češ da naj bi bila nemoralna, ateistična, heretična, uživaška. In vendar je Epikur med antičnimi filozofi tisti, ki je življenju zapel najvišjo hvalnico: življenje je v dobrem in slabem, v mladosti in starosti dobrina – uživanje lepega in dobrega, poštenosti, ljubezni in prijateljstva pa je njegov smisel.
Literatura
Juhant, Janez. 2001. Zgodovina filozofije. Stari in srednji vek. Priročnik teološke fakultete 18. Ljubljana: Družina d.o.o. 100–101.
Reale, Giovanni. 2002. Zgodovina antične filozofije 3. Sistemi helenistične dobe. Ljubljana: Studia Humanitatis. 147–218.
Sharples, Robert William. 2000. Stoiki, epikurejci in skeptiki. Dialogi: humanistična in družboslovna zbirka, letn. 3, knjiga 1. Šentilj: Aristej. 101–150.
Titus, Lucretius Carus. 1959. De rerum natura – O naravi sveta. Ljubljana: Slovenska matica. XXV–XXX, 501–526.
Trstenjak, Anton. 1996. Zgodovina filozofije. Izbrana dela Antona Trstenjaka 2. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno. 86–87.
Vorländer, Karl. 1977. Zgodovina filozofije 1. Filozofska knjižnica, 7. zvezek. Ljubljana: Slovenska matica. 148–152.
Sklici
(1) »Filozofirati« (philosophéin) dobesedno pomeni 'biti prijatelj modrosti'.
(2) Bogove po Epikurovem mnenju sestavljajo izjemno tanki in lahni atomi, ki s stalnim obnavljanjem božanstvu zagotavljajo večnost, vendar je njihova identiteta zgolj formalna in nematerialna. Človeški čuti bogov ne morejo zaznati, vendar jih ljudje uzavestijo prek toka podobnih slik, ki jih sproščajo te prosojne vizije in ki dosegajo človeški um, tako v budnosti kot v spanju.
(3) Koiné nóesis (»skupna zavest«) naj bi bila produkt »vnaprejšnjih spoznanj« (prólepsis), ki jih ustvarja spominjanje ponavljajočih se preteklih zaznav. »Čutna zaznava« (áisthesis), »občutja« (páthe, točneje »občutje užitka in neugodja«) in »vnaprejšnji pojmi« (prólepsis) so za Epikura temeljni kriteriji, na katerih človek lahko verodostojno gradi svoje poznavanje sveta in narave, zanašajoč se prvenstveno na sporočila čutov in na neposredno čutno zaznavo. Nekateri komentatorji se v zvezi s kolektivno zavestjo navezujejo na Jungove teorije.
(4) Nekateri ta nejasen del povedi prevajajo drugače: »Njihovo pojmovanje izpodbija sam obstoj bogov«.
(5) Ta del pisma je nejasen; Epikur verjetno meni, da se večina ljudi ne opira na zanesljive predstave, ki jih posredujejo čuti, ampak na lažne domneve, in da je prepričana, da bogovi pravične ščitijo in zlobne kaznujejo. Pravičnost pa ljudje pojmujejo v skladu z lastnim sistemom vrednot in menijo, da so tisti, ki imajo njim podobne ideale, dobri in vredni božje dobrotljivosti, tisti pa, ki imajo drugačne etične vzorce, zlobni in vredni božje kazni.
(6) Daljše življenje lahko nudi več ugodja več časa, toda ne more, če smo dosegli najbolj ugodno človeku dostopno življenje, prinesti še neke večje stopnje ugodja; podobno mnenje je izrazil Lukrecij (III 1080-1). V človeški kratkotrajnosti pa vsak trenutek v sebi samozadostno zaobjema svoj delež sreče.
(7) Epikur zavrača mnenje, da so srečni mladi, ki imajo bodočnost pred seboj, starci pa bi se morali sprijazniti z bližajočo se smrtjo. Kdor je prost strahu, iluzij za prihodnost in objokovanja preteklosti, je lahko srečen v vseh življenjskih obdobjih in torej doživlja večno mladost. Kdor uživa vsak trenutek, zna srečno živeti in obenem srečno umreti, kajti dobro je enovito in nespremenljivo.
(8) Teognid, 425–426: ta izrek naj bi po mitu Silen namenil legendarnemu frigijskemu kralju Midasu.
(9) Z razliko filozofov kirenaiške hedonistične šole, ki so ugodje pojmovali samo kot trenutek konkretnega udejanjanja užitka (kinetično ugodje) in so bili torej mnenja, da trajnega zadovoljstva ni mogoče doseči, je bil Epikur prepričan, da duša s spominom uživa preteklo ugodje in je s pričakovanjem deležna tudi prihodnjega (kastastematično ugodje). Pozitivni občutek se nanaša na psihološko razsežnost; ker je nadrejenost kakovostna in ne količinska, so užitki duše zaradi razumskosti in zavestnosti višji.
(10) Naravne in nujne želje so tiste, ki preženejo trpljenje, na primer hrana lakoto in pijača žejo. Naravne in nepotrebne so tiste, ki sicer prinašajo užitek, a ne zato, da preženejo trpljenje, na primer uživanje izbranih jedi. Primer želje, ki ni niti naravna niti potrebna, je na primer proslavljanje s kipi ali venci.
(11) Občutje užitka ali neugodja je glavno in verodostojno aksiološko vodilo, ki človeka usmerja pri njegovih izbirah. Merilo (kanón) je logika, ki je za Epikura predvsem kritika spoznanja, razvita kot uvod v fiziko in etiko.
(12) Beseda logismós, ki jo prevajamo kot »razmislek«, vsebuje etimološko podlago, ki se navezuje na računanje – gre torej za izračun aktive in pasive življenjskih izbir.
(13) Termin phrónesis, ki ga prevajamo kot »preudarnost«, zadobi pri različnih filozofih (Platon, Aristotel, Zenon) različne pomenske nianse in se včasih krije s krepostjo sophía (»modrost«). Pri Epikuru pa gre za lastnost, ki nima znanstvenega predznaka in ki izhaja iz očitne gotovosti čutnih zaznav in konkretnih življenjskih izkušenj, zato bi ji lahko rekli tudi »zdrava pamet«; od nje odvisita presoja, ki odpravlja napake pri izračunu koristi, in pravo vrednotenje užitkov.
(14) Daljši vrzeli, označeni s križema (cruces), sledi napad na filozofa Levkipa in Demokrita, ki sta bila mnenja, da je vse, kar obstaja, podrejeno višji sili, ki sovpada z »nujnostjo« (anánke). Po Epikurovem mnenju realnost sooblikujejo nujnost, usoda in človekova svobodna izbira – svet se razvija iz prepletanja vseh treh. Razvidno je, da je v tem prepletanju obvladljivo in svobodno samo človeško odločanje – človek pa se mora odločati tako, da se izogiba telesni bolečini in duševnim pretresom.
(15) Če je za bogove značilno, da živijo v trajni blaženosti, ker ne poznajo trpljenja in uživajo večno dobro, živi tudi modrijan med ljudmi kot božanstvo. Res je sicer, da je ugodje, ki so ga deležni bogovi, večno, a modrijan ve, da večno življenje ne more dati večjega užitka kot zaključeno; modrost je torej večna dobrina, vrline pa imajo smisel in vrednost, v kolikor so orodje sreče.