Avtor članka: Vojko Ferletič (iz številke 3, december 2018)
Sokolsko društvo in sokoli so izjemno pomembni za našo zgodovino. Organizacija je iz športnega društva prerasla v gibanje, ki je imelo tudi svojo ideologijo. Kako se je razvijalo sokolstvo na Slovenskem? Tudi v naši bližini, v Mirnu, je delovalo sokolsko društvo, podrobneje bomo pogledali tudi njegov razvoj. Podatke o mirenskem sokolskem društvu sem črpal iz časopisa Soča, ki je izhajal v Gorici. Izbral sem ga zato, ker je najbolj blizu miselnosti sokolov in so v njem večkrat objavljali novice o njih, v skoraj vsaki številki pa je bila tudi posebna rubrika o sokolstvu. Razvoj in delo mirenskega sokolstva sem opisal v časovnem zaporedju, kot so bili objavljeni članki v Soči; vmes sem vključil tudi ustanovitev Primorske in kasneje Goriške župe.
SOKOLSTVO
Sokolstvo je nacionalistično telovadno gibanje slovanskih narodov. V slovanskih deželah habsburške monarhije je bilo ustanavljanje sokolskih društev odgovor na nemške nacionalistične telovadne organizacije Turnverein. Prvo sokolsko društvo je leta 1862 ustanovil Miroslav Tyrš v Pragi, sprva pod imenom Praška telovadna enota, kmalu pa mu je bilo dodano ime Sokol. Na Slovenskem so leta 1863 v Ljubljani ustanovili društvo Južni sokol, ki sprva ni imelo možnosti za zahtevnejše telovadno delo – pripravljalo je prireditve in izlete v podporo narodnemu gibanju. Zaradi spopada z ljubljanskimi Nemci je bilo leta 1867 prepovedano, leta 1868 pa ga je nasledil Ljubljanski sokol. Leta 1864 so ustanovili sokolsko društvo v Kranju, med leti 1867 in 1870 pa so nastala društva v Postojni, Planini in Vipavi, ki so v nekaj letih zamrla.
Sokolstvo se je trajneje začelo širiti v 80. letih; leta 1882 so ustanovili Tržaški sokol in Savinjski sokol v Mozirju, leta 1887 Dolenjski sokol v Novem mestu in Goriški sokol v Gorici, leta 1889 sokolsko društvo v Prvačini, leta 1890 v Celju, leta 1894 v Postojni, leta 1896 v Kranju, leta 1897 v Idriji, leta 1900 v Solkanu in leta 1902 v Šiški. Dolgo so bile v ospredju narodnopolitične naloge sokolstva. Bolj sistematično telovadno delo je na koncu 90. let 19. stoletja v Ljubljanski sokol vnesel Viktor Murnik. Uveljavil je vaditeljski zbor in zmanjšal vpliv društvenega odbora, v katerem so bili večinoma starejši politiki; tako je omogočil prednost telovadnega delovanja (Dermastia 1987–2002, str. 144).
Leta 1905 je deželna vlada končno dovolila ustanovitev Slovenske sokolske zveze (v nadaljevanju SSZ) in s tem omogočila, da se slovensko sokolstvo organizacijsko in idejno strne v vidno in trdno gibanje. Slovensko sokolstvo se že nekaj let ni več omejevalo samo na ljubljansko društvo, ki je ohranilo vidno vlogo matičnega društva in pripravilo vse potrebno za ustanovitev SSZ. Leta 1907 je zveza na Murnikov predlog sprejela sklep, da se člani sokolskih društev nazivajo »bratje« in se pri skupnih nastopih obvezno tikajo. Po ustanovitvi SSZ se je začelo slovensko sokolstvo razvijati izredno naglo. Društva so nastajala iz dneva v dan, tako da je središče v Ljubljani le s težavo vzdrževalo stike z njimi. Težave so bile zlasti pri usmerjanju telovadbe po enotnem sistemu. Tako je vzniknila misel, da bi med zvezo in društvi po češkem zgledu ustanovili župe kot posredovalce. Župe naj bi skrbele tudi za prirejanje večjih telovadnih nastopov in župnih zletov, pomoč z vaditelji in orodjem … Po načrtu SSZ naj bi sedeži žup bili Ljubljana, Celje, Kranj, Idrija, Novo mesto, župa na Primorskem pa naj bi sedež imela v Trstu; vendar je primorska župa delovala le kratek čas, ker so jo razdelili na župi s sedežema v Trstu in Gorici. Župe naj bi po potrebi delili na okrožja (Stepišnik 1974, str. 84, 88–89).
Med leti 1863 in 1905, ko je bila ustanovljena SSZ, je bilo ves čas ustanovljenih 29 osnovnih enot, med njimi 21 društev in osem odsekov ali podružnic, do leta 1905 se jih je pri življenju obdržalo 19. Zadnja statistika, ki je na voljo, je iz oktobra 1913 – takrat je obstajalo 115 osnovnih enot, in sicer 92 društev (eno žensko telovadno društvo) in 15 odsekov (sedem ženskih odsekov). Vse enote so štele 6.613 članov, med njimi je bilo 1.761 telovadcev; v povprečju je torej vadilo 26,5 odstotkov vsega članstva. A število telovadcev je sorazmerno s številom vsega članstva v različnih župah drugačno. Največ telovadcev, 31,5 odstotkov vsega članstva, je bilo v celjski župi, v idrijski in tržaški je telovadilo 30 odstotkov članov, v goriški in gorenjski župi 26 odstotkov, v novomeški 23,8 odstotkov, na repu pa sta obe ljubljanski župi: v župi Ljubljana je bilo 23 odstotkov, v župi Ljubljana I pa samo 19 odstotkov tekmovalcev. Po velikosti je bila največja celjska župa, ki je štela 25 društev in odsekov. Sledila ji je goriška župa z 22 enotami, tržaška jih je imela 15, Ljubljana I in idrijska župa 12, Ljubljana in novomeška župa deset, gorenjska pa devet enot (Stepišnik 1974, str. 91–92).
TELOVADNO DRUŠTVO SOKOL V MIRNU
V nedeljo, 30. avgusta 1908, je bralno in pevsko društvo Ipava pred Faganelovo gostilno pripravilo veselico, katere čisti dobiček je šel za ustanovitev sokolskega društva v Mirnu. Veselice se je udeležilo tudi 64 sokolov iz Gorice, ki so v Miren ob spremljavi godbe vkorakali z razvito sokolsko zastavo. V programu je bil pevski nastop domačega društva Ipava, društev Naš prapor iz Pevme, Kras iz Opatjega sela in Nada iz Sovodenj ter društva Novi žar iz Rupe-Peči. Vrhunec je bila sokolska telovadba – proste vaje je izvajalo 89 sokolov, od tega jih je bilo 32 iz Gorice, 11 iz Solkana in Prvačine, 12 iz Ajdovščine in 23 iz Mirna. Po končanem programu se je začela prosta zabava in mladina se je zavrtela na plesišču (1).
Svoj prvi občni zbor, na katerem se je vršila volitev odbora, je mirensko sokolsko društvo imelo 27. septembra 1908. Občni zbor je ob štirih popoldne otvoril brat Julij Jakil, predsednik pripravljalnega odbora. Prvi redni občni zbor sokolskega društva v Mirnu je imel naslednji dnevni red: 1. branje pravil, 2. volitev odbora, 3. razno. Besedo je prevzel predstavnik goriškega društva, ki je navzočim označil cilj, h kateremu stremi ta narodna straža, njen namen in pomen sokolstva za Slovane. V nadaljevanju govora je očrtal zgodovino društva in njegov razvoj med Slovani in Slovenci ter podal nekaj statističnih podatkov o stanju slovanskih sokolskih društev, ki jih je bilo približno 1.500, v njih pa je bilo okrog 130.000 članov. Nato je prešel k branju pravil, ki so bila enoglasno sprejeta. Za tem je bil izvoljen odbor, ki so ga sestavljali sledeči bratje: Fran Sandrin, starosta; Julij Jakil, podstarosta; Anton Faganeli, načelnik. Odbor so sestavljali še Faganeli Pavel, Leštan Ivan, Silič Jožef, Pavlin Janez, Kogoj Leopold, Ferletič Filip, Pahor Anton in Ferletič Vinko. Na koncu se je razvila živahna debata, v kateri se je rešilo več zadev manjše in večje važnosti; nato se je v novoustanovljeno društvo vpisalo več kot 30 novih članov (2).
V nedeljo, 5. septembra 1909, je bila organizirana kolesarska dirka Gorica–Miren. Dirko so združeno organizirali Bralno in pevsko društvo Ipava, Kolesarsko društvo Miren in mirenski sokoli. Po končani dirki so sokoli z godbo na čelu odkorakali na veselični prostor. Po pozdravnih nagovorih se je pod vodstvom izvajala telovadba J. Berganta. Nastopilo je 12 sokolov iz Štandreža in deset iz Mirna – oboji so izvajali vaje na bradlji in drogu. Za njimi je nastopilo 22 naraščajnikov mirenskega sokolskega društva, ki so izvedli dve vaji na bradlji in eno skupinsko vajo. Naraščaj je požel vsestransko pohvalo in zasluženo priznanje (3).
21. novembra 1909 je bila ustanovljena sokolska župa na Primorskem, in sicer z združitvijo goriških in tržaških društev. Na Goriškem je bilo devet društev s petimi odseki, na Tržaškem pa dve društvi s tremi odseki. Le dve leti pred tem so bila na Goriškem tri društva, na Tržaškem pa samo društvo v Trstu. Pripravljalno delo je prevzelo sokolstvo društvo iz Gorice, na ustanovni zbor pa je prišlo 41 delegatov, od tega jih je bilo 12 s Tržaškega. Zbora se niso udeležili samo predstavniki sokolskega društva iz Solkana. Sprejeta so bila župna pravila in bile so volitve predsedstva in izobraževalnega odseka. Iz vsakega društva je bil vsaj en član izvoljen v predsedstvo oz. izobraževalni odbor. Za starosto je bil izvoljen dr. Josip Levpušček iz Gorice. Julij Jakil, predstavnik mirenskega sokolskega društva, je bil izvoljen za pregledovalca računov.(4)
5. decembra 1909 so imeli sokoli v Mirnu redni občni zbor, ki se mu je pridružilo tudi nekaj članov Telovadnega društva Miren. Načelnik Anton Faganeli je poročal o sokolovanju v tekočem letu, nato pa se je vnela živahna debata glede združenja Telovadnega društva Miren s sokolskim društvom. Ker pa niso bili prisotni vsi člani društva, se je občni zbor na občo zahtevo prekinil. Nadaljeval naj bi se 8. decembra. Ta dan se je zbralo nad 40 članov obeh društev, tudi goriški sokoli in primorska sokolska župa sta poslala vsak svojega predstavnika. Ko so vsi člani Telovadnega društva Miren izjavili, da pristopijo k sokolom, se je volilo nov odbor in stavbeni osek, katerega naloga je bila priskrbeti prepotrebno telovadnico. Društvo je imelo dva droga in dve bradlji, ni pa imelo pripravnega prostora, kjer bi člani telovadili. En oddelek je telovadil na enem koncu Mirna, drugi pa na drugem.(5)
Časopis Soča je 10. februarja 1910 objavil vabilo sokolskega društva v Mirnu na predavanje v Faganelovi gostilni, ki je bilo 12. februarja. Predaval je učitelj Anton Ferlat, naslov predavanja pa je bil O razvoju naše zemlje. Ob tem je imel tudi krajše predavanje o Halejevem kometu.(6)
Na binkoštni ponedeljek leta 1910 je društvo pripravilo veliko sokolsko slavje. Izvajali so različne oblike vaj – proste vaje in vaje na orodjih. Vaje so izvajali mirenski in biljenski sokoli pod vodstvom brata Klančiča. Nastopila sta tudi naraščaj s prostimi vajami s praporci in oddelek vojaške godbe. Vstopnina je bila 40 vinarjev, sedeži na galeriji pa so bili po dve kroni.(7)
Na rednem občnem zboru primorske sokolske župe, ki je potekal 12. februarja 1911, ni bilo odposlancev tržaških društev, ker so ustanovili svojo tržaško župo. Iz goriškega dela je nastala goriška sokolska župa. Sprejet je bil tudi sklep, da župa začne izdajati svoje glasilo. Izvoljeno je bilo novo vodstvo, starosta je ostal dr. Josip Levpušček. Izvolili so 28 poslancev občnega zbora slovenske sokolske župe.(8) Goriška sokolska župa je bila razdeljena na okrožja, mirensko društvo je skupaj z društvi iz Prvačine, Šempasa, Bilj, Gradišča, Škrbine, Dornberka in Dornberka-Zalošč spadalo v III. okrožje.(9)
17. junija 1911 se je v Mirnu vršil izredni občni zbor sokolskega društva. Glavna točka je bila nakup zemljišča za sokolski dom. Starosta Praprotnik je v imenu stavbnega odseka pojasnil, da v sedanjih razmerah sokolski dom ne more na drugo zemljišče, pač pa le na tisto, ki ga Rudolf Drufovka iz Gorice zaradi posebne naklonjenosti do sokolstva proda po nižji ceni. Predlagani prostor se nahaja pri cesti blizu mosta čez Vipavo. Občni zbor je z veliko večino glasov in brez vsakega ugovora sklenil kupiti omenjeni prostor.(10)
V letu 1911 je v sokolskem društvu v Mirnu prišlo do razkola med članstvom, nekaj članov je iz njega tudi izstopilo. 4. januarja 1912 je bilo v Soči objavljeno vabilo na redni občni zbor društva, kamor so bili povabljeni tudi člani, ki so iz društva izstopili. Do izstopa je prišlo zaradi nesoglasij glede nakupa zemljišča, kjer naj bi sezidali sokolski dom. V članku je bil tudi poziv k slogi, s katero bi sokolsko društvo v Mirnu zopet postavili na trdne noge.(11)
9. junij 1912 je bil verjetno eden izmed pomembnejših dni za mirenske sokole. Ta dan je v Mirnu namreč potekal izlet goriške sokolske župe. Vas je bila okrašena z mlaji, z oken pa so plapolale trobojnice in pozdravljale tekmovalce. Tekmovalo je 41 telovadcev iz raznih društev v višjem, nižjem in prostovoljnem oddelku. Tekme so trajale od šestih do desetih. Popoldanskega sprevoda se je udeležilo 320 sokolov v krojih z dvema godbama, prvaško in kojščansko. Spredaj so korakali gostje iz tržaške sokolske župe, za njimi staroste društev, nato posamezna okrožja, razdeljena v zbore. Na telovadišču je sokole pozdravil mirenski župan Vinko Ferletič v imenu starešinstva, za njim sta govorila starosta mirenskega sokolskega društva, brat Praprotnik, in starosta goriške sokolske župe, brat dr. Irgolič. Nato se je začela javna telovadba. Proste vaje je izvajalo 140 telovadcev. Pri orodni telovadbi je nastopalo 15 vrst na krogih, na konju na šir in brez ročajev, na drogovih in bradljah, skakali so v višino in daljino ter čez kozo. Po končani telovadbi se je razvila živahna zabava. Na dveh plesiščih so se vrteli pari, okoli paviljonov se je trlo občinstva, ki naj bi ga bilo okoli 2.000.(12)
Mirenski sokoli so zadnjič omenjeni nekaj dni pred sarajevskim atentatom. 23. junija 1914 je bilo v Soči objavljeno, da sokolsko telovadno društvo in podružnica Ciril-Metodove družbe 2. avgusta prirejata veliko ljudsko slavje. Veselica se bo v senčnatih prostorih gostilne Marušič v Mirnu (pri mostu) ob Vipavi vršila v slogu iger, petja in telovadbe.(13)
Literatura
Dermastia, Alenka s sod. 1987–2002. Enciklopedija Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Stepišnik, Drago. 1974. Telovadba na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Sklici
(1) Vir: Soča, 01. 09. 1908, št. 102.
(2) Vir: Soča, 06. 10. 1908, št. 116.
(3) Vir: Soča, 07. 09. 1909, št. 102.
(4) Vir: Soča, 23. 11. 1909, št. 137.
(5) Vir: Soča, 11. 12. 1909, št. 145.
(6) Vir: Soča, 10. 02. 1910, št. 16.
(7) Vir: Soča, 24. 05. 1910, št. 58.
(8) Vir: Soča, 16. 02. 1911, št. 19.
(9) Vir: Soča, 11. 10. 1913, št. 94.
(10) Vir: Soča, 24. 06. 1911, št. 72.
(11) Vir: Soča, 04. 01. 1912, št. 2.
(12) Vir: Soča, 11. 06. 1912, št. 66.
(13) Vir: Soča, 23. 06. 1914, št. 44.