Avtorica članka: Lionella Costantini  (iz številke 2, april 2018)
V prvi številki Artepakta sem pisala predvsem o salsi, tokrat pa se posvečam argentinskemu tangu, s katerim se letos ukvarjam. Tango ima zelo zanimivo zgodovino. Izraz izvira iz besede tanghere, ki pomeni 'dotikati se'. Tango je družaben ples in izvira iz Buenos Airesa (in okolice) v Argentini, prav zato ga tudi imenujemo argentinski tango. Najprej so ga plesali pripadniki revnejšega sloja te južnoameriške države, zato so ga označevali kot umazani ples oziroma ples prostitutk. To oznako je dobil tudi zaradi tesne drže, oprijetih oblek in izzivalnih plesnih figur. Tango se je nato pojavil v Franciji in navdušil vse ljudi – kmalu so ga plesali tudi na plesiščih v Parizu. Ljudje so mu bili naklonjeni, saj je bil nekaj novega in zabavnega. Dobil je tudi drugo konotacijo, saj ga niso plesali le pripadniki nižjega, ampak tudi pripadniki višjega sloja. Tako se je ta argentinski ples začel širiti po vsem svetu.
Tango je ples v paru, plesalca plešeta v objemu in v tišini. Prav slednje je zelo pomembno – plesalca med plesom ne govorita, osredotočata se samo na ples, za katerega pravzaprav niso značilni nobeni točno določeni koraki. Plesalca morata improvizirati in prav zato je ta vrsta plesa tako zabavna. Na začetku je težko, ker ne veš, kateri korak bo soplesalec naredil, sčasoma pa se naučiš prepoznati njegove gibe in namere. Plesalka mora slediti soplesalcu, ki ima glavno vlogo, saj mora plesalko ves čas voditi, čeprav je šele začetnica (voditi jo mora na čim boljši način, da se ples ne ustavi). Pomembno je, da sta oba plesalca sproščena in se prepustita glasbi. Tango se večinoma pleše v dvoranah, imenovanih milonge, v katerih se sliši samo glasba in čisto nič drugega. Milonga sicer lahko pomeni tudi ples, glasba v dvočetrtinskem taktu ali družabni dogodek plesanja tanga.
Kot že rečeno, je tango improviziran ples, zato nobena koreografija ni enaka drugi. Vsak ples je edinstven in brez določenih korakov, najpogostejši pa so ocho, gancho, giro, rueda, sacada, salida in voleo. Kot piše na Wikipediji, vsak plesalec tanga lahko razvije svoj lasten stil plesa in vsak je opisan z izrazi: Tango milonguero je ples v zaprti drži, pri katerem je pomemben tesen stik med plesalcema, Tango de Salon je eleganten ples, pri katerem se objem ne odpre, Tango Nuevo je sodobnejša oblika tanga ob različni glasbi in v razrahljanem objemu, Tango Fantasia ali Show pa je odrska različica argentinskega tanga. Zaradi svobode in raznolikosti je tango kralj plesov in ker vsak ples nastaja tukaj in zdaj, po trenutnem občutenju glasbe in soplesalca, lahko rečemo, da je tudi ples komunikacije, improvizacije in interpretacije.
Sicer pa je tango v osnovi preprost, ljudski ples, katerega temelj je hoja in bi ga zato lahko imenovali hoja v objemu. Plesalci in plesalke se izmenjujejo (vsak par mora skupaj zaplesati tri plese), zato je tango tudi prijetna oblika druženja in spoznavanja novih ljudi. Tako kot nas v vsakdanjem pogovoru sogovorniki bogatijo ali zabavajo na različne načine, tako nam tudi pri plesu vsak novi plesalec lahko prinese zanimivo izkušnjo, novo misel ali prijeten trenutek. Pri tangu ima zelo pomembno vlogo tudi glasba (violina, flavta, kitara, klavir), ki je uspavalna, počasna, včasih monotona. Besedilo skladbe je navadno v španščini in večinoma opeva neuslišano ljubezen. Danes imamo argentinski tango za družabni standardni ples, ki je od leta 2009 tudi na listi nesnovne dediščine UNESCA. Plešemo ga tudi v Sloveniji – veliko plesnih šol je v Ljubljani, pa tudi v Novi Gorici in okolici ter v zamejstvu. Najbolj poznana plesalca in koreografa argentinskega tanga v Sloveniji sta Blaž Bertoncelj in Andreja Podlogar.
Zaključim lahko, da je tango ples, ki je namenjen vsem, tako mladim kot tudi odraslim in starejšim. Sama obiskujem plesne vaje enkrat na teden po dve uri. Vaje niso zelo naporne, nasprotno, tango je ples, ki te po napornem dnevu sprosti. Poleg tega ni treba, da med tednom doma vadimo plesne korake, ker je tango improviziran ples; dovolj je, da se prepustimo plesalcu in se sprostimo, koraki so spontani. Večina plesalcev je starih med 35 in 60 let in pogrešam, da tanga ne plešejo tudi mladi. Plesna šola včasih organizira plesne večere (milonge), na katerih lahko sodelujejo vsi, tudi tisti, ki ne znajo plesati, ampak radi občudujejo druge plesalce. Ti dogodki in sam ples so navadno dobra priložnost za spoznavanje drugih ljudi in novih plesnih korakov.