(iz številke 1, oktober 2017)
MORJE
I.
Kakor zadnja rosa
polzi z mene roka tvoja.
Nežno kakor list,
ki veter ga nosi.
Slišim morje – šumi.
Ob obalo udarja.
Monotoni valovi morja
in žalostne usode.
Zabrišejo sledi noči,
poljubov in dotikov.
Še v polsnu sem,
že odhajaš.
Kot mornar v novo luko.
MORJE
II.
Njegova koža – vonj po soli.
Nežen dotik hrapavih rok.
Morje je mirno – ne bučijo valovi.
Vseeno zbudi me,
ni spanec globok.
Glas šepetajoč veter mi nosi,
ne želim si proč –
dotiki so bosi.
Razburka se morje,
pritisne me k sebi.
Ni mi gorje,
želim si le k tebi.
Val trči na obalo,
duša gori.
Se srce je vdalo,
le zate drhti.
Je morje spoznalo –
v ljubezni je moč.
Brž je zaspalo,
ni hladna več noč.
Poljubiš mi lice,
obraz imaš resen.
Zapele so ptice
najino pesem.