Študentska revija Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici » o reviji
Režiserka, ki hodi po tanki črti med dokumentarnim in fiktivnim
Avtorica članka: Maja Orel (iz številke 1, oktober 2017)
Neda Rusjan Bric je Primorka. Po poklicu vzgojiteljica, gledališka igralka in režiserka. Na svoji ustvarjalni poti je med drugim na oder postavila nekatere znane in nekatere prezrte osebnosti in zgodbe primorskega prostora. In prav z njimi je resnejše začrtala nove smernice dokumentarnega gledališča z elementi fiktivnega na Slovenskem. Vseh pet avtoričinih dram na odru zvesto in kronološko sledi zgodbam posameznikov, o katerih govorijo. Odrsko dogajanje dopolnjujejo fiktivne zgodbe, prikazane na platnu. Dokument je avtoričino izhodišče, ki ohranja svojo faktografsko podlago, a v drami zaživi na nov način in z novo osvetlitvijo omogoča premislek o že znanih (življenjskih) zgodbah. O nastajanju dram, dopolnjevanju fakta in fikcije v intervjuju Maje Orel z režiserko.
Koliko svobode pri interpretaciji dokumentiranega si dovolite pri postavitvi na gledališki oder? Za primer vzemiva predstavo Eda – zgodba bratov Rusjan. Kaj je dejstvo in kaj je interpretacija?
Prav pri bratih Rusjan sem delala najbolj analitično, ker je iz tega nastala moja magistrska naloga. To sem pripravljala dve leti in sem morala sproti analizirati. Bilo je dokaj naporno, saj sem kreativni proces sproti prevajala v teorijo.
Najprej začnem z raziskavo teme, potem pa izvem čim več tistega, kar ni poznano. Navadno se začne odpirati samo od sebe. Pri bratih Rusjan sem slučajno dobila knjigo gospoda Gombača, ki se je s tem ukvarjal, in v njej so bile fotografije Pepija Rusjana. Vedeli smo le za Edvarda Rusjana in to, da sta bila dva brata … Edvard je umrl, brat pa je izginil iz zavesti. V tej knjigi pa sem našla fotografije o njem, kaj je delal in kam je šel. To se mi je v trenutku zazdelo zelo zanimivo. Ko sem to raziskovala, se je v meni začela oblikovati moja zgodba. Tu se vedno vprašam, kaj zanima mene in zakaj želim o tem govoriti. Pri bratih Rusjan je bil moto mojega raziskovanja in kasneje tudi predstave slediti svojim sanjam, ki je moto vseh mojih predstav. V tem primeru gre za dvom in pogum, za to, do kam je človek pripravljen iti, ko sledi svojim sanjam. In brata Rusjan sta bila idealna za to. Namreč: oba sta enakovredno konstruirala letala, vendar je bil Edvard pogumnejši in morda na neki način zelo ihtav. Pepi je enkrat z letalom padel in potem nikoli več v življenju ni letel. Tako je eden umrl, ko je sledil svojim sanjam, drugi pa je preživel, vendar si nikoli ni drznil početi nekaj onkraj meja. Ne sodim, kaj je boljše, ampak govorim o tem, koliko je človek zaradi strahu pripravljen tudi samega sebe zatajiti. Strah nas zelo obvladuje. Iz tega pa sem začela graditi svojo fiktivno zgodbo. V mojih predstavah je po navadi vedno dvojna zgodba. Ena, ki se dogaja danes in je na filmu, in tista, ki se dogaja na odru in je zgodovinska. To nastaja vzporedno.
Je zgodovinska zgodba kdaj prirejena ali nikoli?
Zgodovinska zgodba na odru ima svojo linijo, ki vsebuje zgodovinska dejstva. Druga zgodba je moja, fiktivna, a vsebuje zgodovinske fakte. Zgodbi se morata na neki način pokrivati. Zato sem si pri bratih Rusjan izmislila dekle, ki je zato, ker si ne upa, na neki način kot Pepi, in mamo, ki je zelo uspešna.
Kaj potem, ko imate v osnovnih konturah oblikovano zgodbo?
Odločim se, na kakšen način bom to zgodbo povedala – s kakšnimi prizori, kar pa je delo dramatika in režiserja. Predstava traja uro ali največ dve in tako je potrebno celotno življenjsko zgodbo strniti v ta čas, ob tem, da vzporedno teče še ena zgodba. Zato se je potrebno odločiti, kateri elementi so najbolj ključni in hkrati tudi najbolj dramatični. Ker vsak prizor, ki se zgodi, mora po definiciji peljati naprej. Vedno pa se trudim, da se čim bolj držim dejstev.
Informacije sem iskala na vse načine, prišla v kontakt z nekaterimi potomci. O članih družine Rusjan, s katerimi, ne glede na moj priimek, nisem v sorodu, vem več, kot o svoji družini.
Kako izbirate teme, like in drugo?
Jaz moram najti neko pokritje v sebi. Rečem si: aha, to je tisto, kar me zanima. Takšen primer je Nora Gregor. Imela sem tako močen občutek, ko sem prebrala to njeno zgodbo oziroma knjigo, ki jo je uredil Igor Devetak na osnovi raziskovanj Kinoateljeja. To je bil izjemno dober vir, vendar šli smo še dlje. Bila sem teden dni na Dunaju pri Cristine, ki mi je veliko pomagala s pismi, ki jih je prejela z gradu Eferding, gradu Norinega moža. Na tem gradu so imeli nekatere fakte, ki jih niso dali javnosti, vendar je Cristine uspelo priti do njih. Arhivar ji je to dal in je tudi prišel na predstavo. Hočem povedati, da se najbolj lahko približam človeku, če imam nekaj osebnega. Pri Nori Gregor so bila to pisma, pri Simonu Gregorčiču so bili zapiski, najbolj pa pesmi. Te pesmi sem prebirala in prebirala in bolj, ko so mi bile neznane, več so mi povedale. Seveda obstajajo štiri knjige, v katerih so tudi razglednice, in meni je bilo jasno, kaj se z njim dogaja po smrti. Prišla sem tudi do njegove vnukinje … Kadar so stvari dobro zastavljene, se začnejo same po sebi sestavljati in me kar peljejo in vedno znova in znova odkrivam nova dejstva, nove podatke. Iz dokumentov, pri Nori Gregor, denimo, smo razbrali veliko in na podlagi tega potem nastajajo tudi prizori. Skratka, vedno se trudim, da bi človeka, o katerem delam, doumela, ga razumela in ga na neki način tudi zagovarjam. Nikoli nikogar ne blatim. Vedno poskušam pogledati tudi kontekst časa, v katerem se nekaj dogaja. Pri tem pa stremim k temu, da liki niso črno-beli. Poskušam, da nastanejo predstave, ki so združevalne. Teme so namreč včasih zelo mejne.
Pravzaprav se v dveh od petih predstav ukvarjate z ženskimi liki. Prve so bile aleksandrinke, nato je v središče postavljena prezrta igralka. Kako pomembna igralka je bila Nora Gregor? V resnici je bila kasneje popolnoma pozabljena. Bila pa je prvakinja in zvezda Burgtheatra. Jaz mislim, da je bila zelo velika igralka. Šla sem tudi v Burgtheater, vendar tam ni bilo več njenega portreta, a je tam igrala veliko glavnih vlog. Z igranjem je prekinila le med nosečnostjo. Takoj po porodu pa že v osmih predstavah. In zdaj zgodba o tem, kako smo našli grob Nore Gregor. Njen grob je v Santiagu de Chile. S Cristine sva rekli, da moramo nujno najti ta grob v Avstriji, ki ga vidimo potem tudi v predstavi. Klicali smo na slepo po občinah, da smo prišli do tega, kje je živela Norina mama in kje je umrla. Nismo imeli nikakršnih podatkov. Vendar smo prišli na sled. Šli smo pogledat, vendar hiše ni več. Poklicali smo na pokopališče in tam so na podlagi nekaj podatkov ugotovili, kje je pokopana njena družina. To je na glavnem pokopališču v Gradcu. Povedali so nam tudi številko parcele. Celotna družina Nore Gregor je tam; mama, oče in brat. Vsi so bili Goričani. Tam so umrli, ker so bili po prvi svetovni vojni izgnani iz Gorice. Šla sem na to pokopališče in našla ta grob. Ves prerasel, ker nihče ne skrbi zanj. Zanj tudi že dolgo nihče ni plačal, vendar ga kljub temu niso prekopali, kar pomeni, da ima grof Starhemberg, Norin mož, še vedno neke vrste nedotakljivo mesto. Zagledam ta grob, na katerem piše tudi Norino ime s podatki o rojstvu in smrti. Je pa seveda Nora Gregor pokopana v Santiagu de Chile, na družinskem grobu v Gradcu je le napisano njeno ime. In potem smo na ta grob odšli posnet del tiste druge zgodbe. Na tak način prideš do obilice zgodovinskih dejstev, ki pa jih je potrebno strniti v uro ali največ dve. In ponovno sem pred odločitvijo, kaj je tisto, kar želim povedati.
Neda R. Bric je tudi vzgojiteljica. So vaše predstave tudi vzgojne?
Pravzaprav ne želim, da bi bile. Vendar glede na tematike, ki jih obravnavam, to tudi so. Bolj želim skozi dejstva iz preteklosti opozoriti na to, da počnemo velike neumnosti in da se kar nočemo ustaviti. Z vsemi spoznanji in dognanji zelo pazljivo ravnam, tudi z ljudmi, ki mi pomagajo pri odkrivanju dejstev. Zelo pazim, da nikoli ne delam mimo teh ljudi, saj gre za zelo občutljivo področje.
Neda Rusjan Bric (Foto: Žiga Koritnik)