Avtorica članka: Mateja Konič (iz številke 1, oktober 2017)
Marlen je pogledala s svojimi očmi, rjavimi kot najslajša temna čokolada, proti ekranu. Le s kotičkom očesa je sekundo prej opazila premik – ni se zmotila. Anže Vitez, novi kadet medzvezdne legije, ki ga je Marlen usposabljala le nekaj mescev pred tem, je korakal previdno po hodniku ter se oziral, iščoč nekoga.
Marlen se je zahihitala in pomislila: Odlično, kot sem predvidela. S svojim tipičnim nasmeškom – tistim, ko je povzdignila levi kotiček svojih polnih ustnic, usločila obrvi in nežno nagnila glavo na desno – se je naslonila na mizo s strojno opremo in, ko je pritisnila velik gumb na tipkovnici, spregovorila v štrleči mikrofon: »Dober dan, Anže.«
Videla je, kako se je kadet sunkoma obrnil v ekranu ter pogledal gor, proti kameram.
»Desetnik Alba?« je zaslišala njegov boječi glas, ki je popačen potoval skozi zvočnike. »Tukaj sem, v laboratoriju, kamor ste me pozvali. Kaj lahko storim za vas?«
Marlen se je nasmejala s svojim zvonkim glaskom prvošolke in stresla z glavo, polno bujnih kodrov, rdečih kot ogenj nadorjakinje Betelgeze. »Vedno olikan, kadet Vitez. Vedno tako zelo olikan ...«
Zadrega in strah pred neznanimi nameni svojega nadrejenega so se kazali v gubah njegovega koščenega in bledega obraza.
»Desetnik Alba?« je ponovno poklical ter se ozrl v drugo nadzorno kamero, medtem ko se je Marlen še naprej hihitala. Mikrofon je pustila vklopljen, se zavrtela v sedežu in se odrinila na drugi konec majhne sobe, polne svetlečih ekranov, mrmrajočih strojev, mnogobarvnih kablov in tehnološko napredne računalniške opreme.
»Predragi Vitez,« je začela svoj govor, medtem ko je odtipkala ukaze na tipkovnici računalnika, »poklicala sem vas s čisto nedolžnim razlogom. Želela bi le, da mi pomagate pri majhnem, tehničnem eksperimentu ...« S pritiskom na gumb je v trenutku zaklenila vse izhode iz laboratorija. »Nič kaj posebnega. In moram se vam prav toplo zahvaliti, da ste sprejeli pogoje moje raziskave ter se sami od sebe prostovoljno javili za ta eksperiment ...«
»Kaj?« je zadonel Anžetov glas in zvočniki so zahreščali od silovitosti. »Kaj sploh ...! Eksperiment? Pogoji? Prostovoljno javil? Vi ste me poklicali!«
»Seveda, da sem vas poklicala!« je ogorčeno vzkliknila Marlen, vendar je njen nasmešek še živo krasil njen okrogli obraz. »Kako bi pa vedeli, kdaj lahko pridete v laboratorij!«
Vnesla je nov ukaz in stroji so začeli proces z nežnim brnenjem. Poškilila je proti ekranom in videla je, kako se kadet naslanja na kljuke vrat in vneto tipka kodo za kodo v varnostni strojček ob vratih. »No, no!« ga je okarala Marlen in nezadovoljno pihnila zrak. »Pomislite na to kot na majhno žrtvovanje zavoljo znanosti ...« je poskusila s svojim najprepričljivejšim glasom.
Seveda, Anže ni zagrabil za vabo. »Zavoljo znanosti?« je ponovil čisto počasi. »Zgleda mi, kot da je ta eksperiment zavoljo neke vaše znanosti. Vi me želite le kot poskusnega zajčka za nek svoj egoističen interes!«
Za dolg, tih trenutek, prekinjen le z mehkim brundanjem strojev, je Marlen le ritmično tipkala po tipkovnici. S pritiskom na tipko za vnos se je Marlen končno naslonila v svoj udobni, vrtljivi naslanjač in namrščila svoja lepa usta. Nato se je njen nasmešek prikradel nazaj na njen obraz.
»Ja, lahko bi to rekli, ja ... Vedno sem pravila, da ste zelo pameten dečko. Opomnite me, da generalu predlagam vaše napredovanje, če bo ta eksperiment uspešen ...« Marlen se je zahihitala in uživala, ko je gledala, kako Anže strmi v kamere in si z nervoznimi gibi gladi ter hkrati kuštra svetle, kot svila tanke lase.
Kadet je globoko zavzdihnil, preden se je predal z: »Kaj želite, da storim?«
Marlen je čakala le na to. »Postavite se na ploščad, lepo prosim.« Poškilila je na ekran ter dodala: »Tisto za vami, kadet.«
Anže se je premaknil na omenjeno ploščad z zelo počasnimi koraki. Komaj je premikal težke noge za sabo – ni si želel biti poskusni zajček eksperimenta, vendar ni imel druge izbire.
Ko se je postavil na platformo, se je Marlen obrnila in osredotočila le in samo na stroj za zagon. Z navihanim nasmeškom je zaukazala kadetu: »Mirujte na ploščadi, Vitez!« Potem je motor zagnala. Mrmranje je zabrundalo, medtem ko so se na zaslonu stroja pojavili grafi in dolge vrste izračunov. Brzeli so tako hitro, da jim je Marlen le s težavo sledila. Prikovala se je na zaslon in ni pustila niti enemu majhnemu izračunu, da ji uide. Vse je bilo pripravljeno.
»Tveganje minimalno,« je rekel glas za Marleninim hrbtom. »Osemindevetdeset odstotna možnost uspešnosti eksperimenta.« Ni se ji bilo treba ozreti, zato da bi točno vedela, da je bil njen zvesti, humanoidni robot Moren, ki je spregovoril.
Moren je bil android s presenetljivimi, skoraj človeškimi značilnostmi, ko le ne bi imel kovinskih mehanizmov in votlega pogleda v svojih črnih očeh, ki je dajal občutek, kot da ne zre nikamor. Bil je prekrit z živim tkivom na strateško pomembnih mestih, kot so bila glava z vratom, roke do nadlakti in podplati skupaj z meči, medtem ko so bili ostali deli njegovega telesa robot v vseh pogledih – vijaki, matice in kovinski spoji. Imel je lase – ne sintetične, temveč goste, temne lase z ujemajočimi obrvmi. S civilnimi oblačili bi se ob nenatančnem pogledu lahko izmuznil kot človeško bitje.
Poleg kože in las si je android lastil še eno, zelo nenavadno posebnost za robota – imel je glasilke. To je ustvarjalo šibkost pri oponašanju drugih glasov ali pri oglašanju z glasovi, ki niso izvirali iz glasilk, vendar ga je to hkrati bolj približalo človeškosti. Čeprav njegov glas ni imel barve in je bil ekstremno enotonski, je bil edinstven.
Kako je Moren postal Marlenin robot in zakaj ji je bil tako zvest, sta bili skrivnosti, deležni mnogih opravljanj na medzvezdni postaji, vendar še nihče ni zares dobil pravega odgovora nanju.
S pogledom, ostrejšim od Marleninega, je Morenu že uspelo dešifrirati razmetane podatke in izračunati vse možne odstotke uspešnosti, ki jih je ravno izpovedal. Pogledal je proti Marlen s svojimi votlimi očmi ter čakal na njen ukaz. Čeprav je njegov obraz bil sestavljen tako, da ni kazal nobenega čustva, je vedno dajal občutek, da je nezadovoljen in da ima čisto vsakič neko pripombo. Tudi tokrat je njegov pogled na desetnico izgledal prej graja kot tiha prošnja za njeno odobritev. Marlen je to opazila s kotičkom očesa. »No,« je bevsknila, »samo mizerna dvoodstotna možnost napake. Ne glej me tako!«
Brez dvojnega premisleka in razburjena zaradi androidovega buljenja je Marlen pritisnila na gumb ter zagnala eksperiment. Brenčanje strojev se je spremenilo v oglušujoč ropot, ko se je naprava začela polniti z energijo.
»Desetnica Alba?« je nenadoma zaslišala kadetov glas, bežen v hrupu. »Kaj, zabog…?« Marlenine oči so švigale po ekranu in prebirale podatke, ki ji niso bili po godu – neusklajeni izračuni, spremenljivke, ki so presegale njihove normalne vrednosti. Marlen je začutila napetost. Glasno je zavpila, da bi jo lahko kadet v laboratoriju slišal: »Ne premikaj se, Vitez!«
Hrup je zabučal na vrhuncu in podatki so začeli nezaustavljivo odstopati. V trenutku so vse tabele in grafi zarisali katastrofalno nesorazmerne vrednosti. Napetost, ki jo je Marlen začutila le trenutek prej, je izginila, kajti nadomestil jo je neustavljiv val panike.
»Anže!« je bila zadnja beseda, ki jo je lahko zakričala, preden je stroj izstrelil svoj laserski žarek. Nekaj je počilo v laboratoriju. Marlen je skočila na noge, pogledala v zaslone kamer in ostala brez diha, ko je videla le oglenelo platformo in kadeči se kupček pepela.
~
»Ne vem, če se zavedate resnosti svojega položaja, Alba!« je bevsknil general, zaripel v obraz. »Sežgali ste najboljšega vojaka, ki smo ga kdajkoli imeli!«
Marlen je stala pred generalovo mizo v generalovi pisarni, na drugem koncu vesoljske postaje, na kateri je imela medzvezdna legija svoj sedež. Osramočeno se je prestopila in stisnila roke ob sebi. Natanko in popolnoma se je zavedala resnosti svojega položaja in ga je zelo dobro razumela, čeprav si tega ni hotela priznati. Ravno zato je poskusila z: »Razumem, vendar je bil samo …!«
»Samo incident?« jo je takoj prekinil general in ji ni dopustil, da bi dokončala svojo obrazložitev. »In koliko teh 'samo incident' se je zgodilo v vaših sedmih letih službe, desetnica?«
Marlen je nagnila glavo in pomislila za trenutek. Kadet Reichmann iz prvega avantgardnega oddelka, kuhar Brundič, tisti vojak z rdečimi lasmi, pa tisto dekle, ki je delalo v laboratoriju, zaradi katere je potem Marlen dobila dvomesečno prepoved približevanja laboratorijskemu oddelku ... Štiri? Torej, pet z Vitezom? Oh, ne, še Sebastianik, tisti čudni tip, ki jo je stalno zasledoval, dokler ga ni poslala na izvidnico v vesolje in ni več prišel nazaj ... In Magdalena! Seveda! Kako je lahko pozabila nanjo! In Marija tudi. Pa Guilver ... Koliko jih je naštela do sedaj? Ali je še koga izpustila ...
»Sedemindvajset.«
Enolični glas njenega zvestega robota, ki je stal tik poleg, jo je stresel iz spominov. Takoj ga je ošinila z najbolj morilskim pogledom, ki ga je lahko zadala, vendar ga to ni ganilo – njegov obraz je bil robotsko prazen.
»Se-dem-in-dvaj-set,« je ponovil general in poudaril čisto vsak zlog, popolnoma razdražen. »Od teh pet v zadnjih dveh mesecih, desetnica Alba.«
Že toliko? je Marlen pomislila strahopetno. Ko jo je general poklical v kabinet, je takoj pomislila, da se bo vse skupaj zaključilo tako kot vedno – »Bil je le tragičen incident!« »Storila sem vse, kar sem lahko, vendar je bilo prepozno!« »Bila je napaka stroja!« »Ničesar nisem mogla storiti!« »Poskusila sem mu rešiti življenje!« – vse so delovale do takrat in doleteli sta jo le prepoved delovanja ali pa prekinitev dela, ki ni trajala več kot teden dni.
Do takrat.
»Čeprav bi moral reči,« je nadaljeval general in odmaknil surov pogled za trenutek, da bi s prsti pogladil les mize, »gospodična Alba.«
Marlenino telo je okamnelo ob generalovi pripombi in celo njeni kodrasti lasje so se postavili pokonci. Ne. Ni bilo mogoče.
»Spodobilo bi se, da podate svoj odstop.«
Vse se je zgodilo tako hitro, Marlen sploh ni imela časa, da bi vse zajela. Ponavljala si je: To je nemogoče! A ura je tiktakala naprej. Nato je končno zadihala in uspela izustiti, šepetajoč: »Odstop ...?«
»Odstop ...« je ponovila z rezkim glasom in stisnila dlani v pesti. Pustila je, da jo je jeza preplavila. Zagledala je, kako se je Moren premaknil ob njej, mogoče zato, da bi obvladal njeno naraščajočo jezo, vendar je bilo prepozno.
»Nikoli ne bom odstopila!« je kriknila. Že se je zalučala proti generalu, ko jo je Moren prijel za ramena, da je obstala.
Generala izbruh ni ganil in njeni ostri pogledi ga niso zastraševali. Počasi je priprl oči in mirno odgovoril: »Torej nimam druge izbire: Izključeni ste.«
»Ne morete me odpustiti! Ne smete!« je kričala. Moren jo je le s težavo držal.
»Imate štiriindvajset ur časa, da poberete svoje stvari in odidete.«
~
»Ali veš, da klečanje in prosjačenje ne poveča možnosti ponovne zaposlitve, še posebej, če si trenutek prej svojemu šefu grozila s smrtjo?«
Marlen se je razdraženo namrščila. »Nisem neumna, Moren!«
Robot je povzdignil svoje obrvi in se zastrmel v Marlen s skoraj človeškim čustvom dvoma. Ona se je le ponovno namrščila in s hitrimi koraki zavila v ovinek dolgega hodnika. Za sabo je vlekla ogromen, prepoln kovček in še dve veliki torbi, ki sta pokali po šivih. Moren ji je sledil zvesto ob strani.
»Mislil sem si, da je moja dolžnost opredeliti to logično predpostavko, kajti imel sem občutek, da je kljub razviti pameti nisi še ponotranjila. Sem se le hotel prepričati, ali si jo res razumela.«
»Tiho bodi, Moren,« je zabičala in stisnila svoji lepi ustnici v tanko črto.
Moren je zmajal z glavo in ubogal njen ukaz za cele tri dolge sekunde.
»Dozdeva se mi, da tvoje vedenje odstopa od naravnih standardov človeške logike. Moram torej predpostaviti, da zunanjost vara in da je vse skupaj le neka moja robotska paranoja?«
S silo je zalučala svojo prepolno torbo prek rame in siknila: »Kako zelo bi si želela, da bi bil bolj robot in manj android. Vsaj tiho bi bil ...«
»Torej,« je nadaljeval Moren in tesno sledil njenim besnim korakom, »te moram tudi opozoriti, da si ti tista, ki me je ustvarila kot takega?«
Marlen ga je ošinila z ostrim pogledom, vendar jo je njegov odgovor zbegal. »Nisem te jaz ustvarila ...« je zabrundala in namrščila obrvi.
Moren je le strmel v prazno za nekaj trenutkov. »Vem,« je rekel mirno, le nekaj korakov stran od dvigala, »preračunal sem, da, glede na tvoje razpoloženje, čustveno stanje in tvoj vzkipljivi značaj, bi poudarek na tem, da si me ti ustvarila, lahko povzročil spremembo v vedenju in spreobrnil potek dogodkov.«
Vstopila sta v dvigalo in Marlen se je obrnila k panoju z ukaznim zaslonom.
»Vse skupaj je imelo trideset odstotkov možnega neuspeha, vendar se mi je zdelo vredno poskusiti,« je zaključil robot in zavzdihnil za točno dve sekundi – vzdih, izdih.
»Prosim, opredelite potovalni cilj,« je zapiskal mehanični, ženski glas v zvočnikih dvigala.
»Garaža butastih vesoljskih plovil,« je zarenčala Marlen, preveč jezna, da bi točno in skrbno opredelila svojo pot. To jo je stalo. Robotski glas je začivkal: »Neznana destinacija. Prosim, poskusite ponovno.«
»Trideset je pa tudi odstotek verjetnosti,« je nadaljeval svoj govor Moren, ki je popolnoma ignoriral tako Marlen kot piskajoči glas v dvigalu, »da ti ponovno pridobiš službo in da bi Anže še bil med živimi.«
Marlen se je sunkoma obrnila.
»Neznana destinacija. Prosim, poskusite ponovno.«
Dolgo sta si robot in bivša desetnica le zrla v oči. Marlen je bila presenečena nad tem, kar je njen zvesti android izustil. Ali je mogoče ...?
»Imaš idejo?« ga je previdno povprašala in strmela vanj.
»Imam tvoje dovoljenje?« ji je odgovoril ter nagnil svojo glavo.
»Neznana destinacija. Prosim, poskusite ponovno.«
Marlen je le pokimala. Radovednost jo je žrla in ni imela več kaj izgubiti. Moren se je obrnil proti panoju in s svojim monotonim glasom ukazal: »Oddelek Laboratoriji, sekcija C5.«
Mehanični glas dvigala je zapiskal: »Izbrana pot: Oddelek Laboratoriji, sekcija C5. Smer preračunana. Želimo vam prijetno potovanje.«
S tresočimi premiki se je dvigalo začelo spuščati.
»Sekcija C5 ...« je zamrmrala Marlen. V svojih spominih je iskala, kaj sploh ta sekcija je.
Moren ji je priskočil na pomoč: »Sekcija prostorsko-časovnih eksperimentov.«
Marlen se je zdrznila. »Prostor-čas? S tem misliš na …?«
»S stroji na razpolago v sekciji lahko ustvariva prostorsko-časovni portal, ki ti bo dovolil, da potuješ nazaj v čas ter rešiš Anžeta in kariero,« je enolično predlagal robot. Obrnil se je k Marlen in jo pogledal s svojimi votlimi očmi, tako kot je le android lahko storil. »Seveda, stvar ima sedemdeset odstotkov možnosti neuspeha, od teh jih je petindvajset s smrtnim izidom. Ti se odloči, če je vredno tveganja.«
Ali je bilo vredno tvegati življenje za svojo kariero? Poleg simpatičnega kadeta Viteza, seveda?
Na Marleninem obrazu se je zarisal prismuknjen nasmešek.
~
Moren je pripravljal vse potrebne podatke in tipkal s svojimi rokami, pol mehaničnimi, pol obdanimi s tkivom. Njegove dlani so se premikale s srhljivo, robotsko natančnostjo, čeprav so izgledale človeške, medtem ko so njegove roke le nežno cvilile v kovinskih spojih, kjer so se vijaki in matice zvijali ob premikih. Minilo je mnogo let, odkar sta se z Morenom spoznala, vendar kljub temu se Marlen še vedno ni naveličala njegovega delovanja in strmela vanj. Bil je edinstven. Še posebej, ker ji je pustil, da strmi vanj, brez sramu.
Moren je premaknil svoj mehaničen trup in se zavrtel okoli osi. Pogledal je proti računalniškim zaslonom in jih prečesal z robotskimi očmi, ki so komaj gubale človeško kožo na njegovem obrazu in vratu ob vnetih, majhnih premikih. Obrnil je glavo in mišice so se premaknile skupaj z elastičnimi vezmi na kovinskem prsnem košu. Ko je pregledal vse podatke, je razglasil:
»Vse je pripravljeno.«
Marlen je stopila poleg androida in ga opazovala, kako je zagnal program za ustvaritev portala. Nastal je šum in stroji so začeli brneti, medtem ko se je proces zaganjal. Marlen se je pripravila na potovanje z vsemi potrebnimi varnostnimi ukrepi – oblekla si je prostorsko-časovno potovalno opremo, sestavljeno iz rokavic, enodelne obleke in škornjev, ki je za debela dva procenta zmanjšala možnost razkosanja telesa med časovnim potovanjem. Dva procenta. Potem je prijela za avto-oprijemljivo prevleko iz istega materiala za Viteza. Če bi po potovanju skozi portal ostala živa in v enem kosu, bi prevleko uporabila za pot nazaj.
»Portal se bo ustvaril na razdalji dveh metrov od kadeta Anžeta Viteza,« je glasno povedal Moren, ki je skušal preglasiti hrup strojev in naprav, »z napako kolokacije do enega metra.«
»Ni slabo!« se je namrdnila Marlen, prijetno presenečena nad rezultatom, medtem ko si je skušala zapeti divje, rdeče kodre v tesno figo.
»Potrudil sem se po najboljših močeh,« je zabrundal android in ponovno pogledal proti ekranom. »Portal bo ostal odprt samo za največ deset sekund, kar bi moralo biti dovolj, da zagrabiš Viteza in ga privlečeš nazaj. Glede na vajino razmerje je možnost Anžetove kooperacije brez upiranja zelo visoka. Skratka: greš skozi, ga zagrabiš in greš ponovno čez – to je to.«
Marlen se je bliskoma zasukala k svojemu robotu, še preden je popolnoma spustila varnostno čelado na glavo. »Kaj? Upirati?« je zazijala.
Moren jo je le ošinil s pogledom: »S trinajst procentno možnostjo.«
Bivša desetnica je izbuljila oči ob podatku in zmajala z glavo: »Trinajst?! Ne vem, če bom zmogla ...«
Moren jo je prestrelil s pogledom, stisnil oči in nagubal črne obrvi v besen izraz, še bolj besen kot po navadi. »Ali sem prav razumel, da te bolj skrbi trideset procentov Anžetovega upora kot petindvajset procentov smrtnega izida pri potovanju skozi portal?« je zarenčal z globokim in grozečim glasom.
Marlen ni imela priložnosti za odgovor – le namrščila je obraz –, ko so naprave v laboratoriju zahreščale in so laserji izstrelili svojo energijo. Atomi so se začeli spajati in cepili ob energijskem toku pokajočih bliskov ter ustvarili portal – nekakšna črna luknja, ki se je počasi pojavila in širila točno na sredi prostora. Marlen ni smela izgubljati časa. Zapela si je čelado in se pripravila na sprint na začetku »odskočne proge«, kot so jo klicali znanstveniki v oddelku. Portal se je lenobno širil.
»Deset sekund, Marlen!« jo je glasno opozoril robot prek šuma, pokanja in brenčanja. »Srečno!«
Marlen je stekla proti črnini nastale luknje in se še vedno mrščila, ko je zamrmrala: »Srečna bom, ko bodo moje dlani na tvojem vratu ...!« Vendar ni mogla dokončati svojega stavka, ko jo je portal lačno pogoltnil.
Padla je v vrtoglavi prepad neskončne praznine. Hromeči mravljinci so se širili po vsem njenem telesu in čutila je, kako se njeno meso nenaravno premika. Preplavljale so jo zbadajoče bolečine. Praznina je bila tako črna, da sploh ni vedela, če ima odprte ali zaprte oči. Le s težavo je čutila svoje lastno telo, vendar se je vse neprenehoma spreminjalo tako, da ko je končno nekaj začutila, je to že postala zastarela laž. Tudi misli so ji uhajale in jo medle. Zgubljala se je v izdajalskem limbu. Nato se je v trenutku vse spreobrnilo.
Kot trd udarec v nežen trebuh je Marlen začutila svoje telo, ki je nenadoma dobilo težo po mučnem, breztežnem potovanju. Njene noge so klecnile in padla je na trda tla. Njeni občutki in misli so jo preplavili v trenutku s silno močjo, ki jo je skoraj onesvestila in hkrati zbudila iz medlih sanj z dvema, fiksnima spominoma – Anže in deset sekund.
Prisilila se je, da je vstala na noge, čeprav so jo trde mišice skelele. Pustila je, da so jo občutki preplavili, ter tako ugotovila, da ima oprte oči in da lahko vidi. Slišala je hrup strojev in ga prepoznala – bilo je brnenje njenega eksperimenta. Njen megleni pogled se ji je zjasnil v mislih. Laboratorij se je prikazal v njenih možganih in opazila je, da stoji v ruševinah. Za trenutek jo je to zmedlo, vendar je uničene razbitine v trenutku prepoznala. Zadržala je dih, ko se je zavedala, da so razmetani kosi deli glavnega laserja. Portal ga je razklal na točno polovico in ga popolnoma uničil. Kot blisk se ji je posvetilo – eksperiment je bil uničen. Ona je bila krivec.
»Desetnica Alba?« je zaslišala znani glas ob sebi poleg brnenja motorjev. Bliskoma se je obrnila in se zagledala v sinje modre oči, ki so jo strahopetno in zmedeno gledale. Anže Vitez je stal kot prikovan na ploščad, le tri metre stan od bivše desetnice, še živ in zdrav.
Živ in zdrav.
Marlen je skočila k njemu in v trenutku razprla avto-oprijemljivo prevleko.
»Kaj, zabog...?« Anže se je prestopil in nagnil nazaj, vendar ga je Marlen že obdala z odejo in zabičala v njegovo uho: »Tiho bodi, Anže, in hodi!«
Oprijemljiva obleka ga je obdala in se mu tesno prilepila na kožo. Zarisala je vse obline njegovega telesa, tako natančno, da je izgledal kot živi kip.
Marlen je zaslišala svoj lastni glas, ki je vpil skozi zvočnike: »Ne premikaj se, Vitez!« Nos se ji je nagubal, ko je slišala, kako obupno je zvenela.
Pogled ji je švignil k portalu in videla je, kako se je začel svetlikati in tresti. Hitro in grobo je potisnila Anžeta in se še sama zalučala v črnino portala, ravno ko se je ta začel krčiti sam vase. Začutila je nežen premik zraka in zaslišala je le tih začetek eksplozije, ki je odjeknila v laboratoriju, ravno ko je stopila v portal. Nato so se njene misli in občutki zbegano pomešali. Neprijetno potovanje se je ponovno začelo.
Preden se je popolnoma zavedla same sebe, je naenkrat že bila na drugem koncu portala. Komaj je zadihala zrak. Njene oči so ponovno začele delovati in videla je, kako se Moren sklanja nad živim kipom Anžeta ter reže platno s primernim pripomočkom. Vitez se je tresel in hrupno grabil zrak. S široko odprtimi, zgroženimi očmi se je dvignil na šibeče noge.
»Anže!« je sunkoma vdihnila Marlen in se tudi ona dvignila. Vrgla se je na ubogega kadeta. »Živ si! Vse je rešeno … Spet me bodo zaposlili!«
Anže je še globlje nagubal čelo in poudaril gube presenečenja. S tankim glasom je kriknil: »Kako … Kaj, zaboga, je ta eksperiment?«
Odrinil je Marlen s sebe in odlepil njen čvrsti prijem. Pogled mu je nezaupljivo švigal od bivše desetnice do njenega zvestega androida.
»Najprej me prisili, da grem v laboratorij,« je začel s svojo jezno grajo in izmenjal številne poglede. »Nato mi ukaže, naj stojim kot lipov bog, nakar se zgodi kaj? Zaluča se name, potem ko se prikaže iz praznega niča in raztrešči enega izmed laserskih stolpov. Sedaj pa nekaj blebeta o svoji službi, da …«
»Marlen,« ga je prekinil Moren ter se obrnil in zagledal v desetnico, »ali si res uničila laser?«
»Ne,« je suho pogoltnila Marlen in se osramočeno zazrla nekam stran od robotskih oči. Samo tiste prazne oči so jo lahko spravile v tako zadrego. Počutila se je kot kriva deklica pred svojim očetom. Njen obraz je zažarel v rdeči barvi, tako bujni, da je prekašala barvo njenih kodrov – kar je bilo res nekaj neizpodbitno neverjetnega.
»Da jo bodo ponovno zaposlili ...« je še naprej blebetal Anže s tankim glasom. »Da sem živ. Da jo bodo ponovno ...« Njegov glas je poniknil v tiho šepetanje in le njegove tanke ustnice so se premikale, brez zvoka. Z zamaknjenim pogledom se je ozrl okrog sebe. Njegove oči so se ustavile na zapisu nad vhodom v laboratorijsko sobo. Sekcija C5, soba 24.
»Ali si res uničila laser, Marlen?« je vztrajal android in ni premaknil pogleda niti za trenutek. Nagnil je glavo kot radoveden kužek.
»Pa kaj?« je zakričala Marlen, čisto rdeča v obraz. Globoko je namrščila svoja lepa usta. »Pa kaj, če sem res to storila? Sedaj me morajo ponovno zaposliti! Naredi že nekaj, da bom ponovno desetnica!« Nato je še s predirljivim krikom dodala: »In ne glej me tako!«
A Moren je ni upošteval, samo buljil je vanjo. Njegov obraz se je le počasi spremenil. Povzdignil je levi kotiček svojih ustnic, usločil obrvi in nežno nagnil glavo na desno – nasmehnil se je na točno enak način, kot se je po navadi Marlen.. Počasen in zvonki smeh je začel stresati njegova kovinska ramena. Njegovo hihitanje je bilo tako hudomušno in zlovešče, da jo je oblila kurja polt.
»Neumen robot!« je zavpila nanj, sedaj rdeča od jeze, in zamahnila z rokami. Besna se je ozrla k Anžetu in ga okarala s prstom: »Sedaj boš takoj odšel h generalu, pri priči, in mu rekel, da je vse skupaj bila le nedolžna šala!«
Moren se je začel krohotati in nagnil glavo vznak. Anže je končno premaknil pogled proti Marlen, potem ko je dolgo meril v napis nad vrati. Njegove temne obrvi so temnile njegov pogled.
»Vse je le mala šala, ti nisi mrtev in jaz sem najboljša desetnica v vesolju!« je grozeče vpila, medtem ko je skušala preglasiti nori smeh v ozadju.
»Mrtev?« je Vitez besno postavil retorično vprašanje. »Odpotovali ste nazaj v čas zato, da bi me rešili, ker ... Odpustili so vas, mar ni tako?«
»Ne prekinjaj me!« mu je zabičala nekdanja desetnica ter še bolj zardela. »In postori svoje dolžnosti!«
»Dolžnosti!?« je kriknil Anže in zagrizel v svoje ustnice od besa.
Moren je nenadoma utihnil. Njegov obraz se je v trenutku zresnil v njegov naravni izraz brez čustev.
»Splača se ti,« je rekel s svojim srhljivo mirnim glasom in pogledal kadeta. Anže in Marlen sta zastrmela vanj, vendar se je na Marlenin obraz prikradel nasmešek. Mislila si je, da je vse pod nadzorom, in odprla usta, da bi potrdila, kar je njen zvesti android ravno povedal.
»Ker boš tako dobil povišico,« je dodal Moren, ne da bi trenil z očmi.
»Povišico?« je takoj ponovil Anže z zanimanjem v glasu ter ošinil Marlen s pogledom. Marlen je le strmela v robota z veliko mero nezaupanja.
»Možnost napredovanja na čin poddesetnika narase na polnih sto odstotkov, če storite, kar vas je desetnica – ops! Oprostite, bivša desetnica Alba vprašala.«
Marlen ga je prestrelila z morilskim pogledom.
»Zares?« je začivkal kadet in usločil obrvi. Še enkrat ju je ošinil s pogledom.
»Seveda!« se je naenkrat oglasila Marlen s priliznjenim nasmehom. V mislih se je že veselila, ker je vedela, da ne bo nikoli predlagala Vitezovega napredovanja generalu. Ponudba je bila odlična vaba za nedolžnega kozlička, kot je bil kadet Vitez.
»Priden, Moren. Dobro si opravil,« je zašepetala s hudomušnim nasmeškom.
»Morala se bo samo odpraviti s teboj,« je lahkotno odgovoril android, »in vse povedati generalu, seveda.«
»Prekleti …!« je zasikala Marlen, ko je nenadoma ugotovila ukano. Moren jo je takoj prekinil in rekel: »Povišica ali kariera, Marlen.«
Zapihala je, potarnala in brundala, vendar se je končno predala. »Gremo!« je bevsknila in odkorakala iz laboratorija. Ko so se težka vrata zaprla za njeno besno koračnico, se je Anže obrnil k androidu. Pogledal ga je s sramežljivim spoštovanjem in šepetaje vprašal: »Ali je bila možnost res stoodstotna?«
Moren mu je odgovoril s svojim enoličnim glasom: »Ne.« Nato se je nasmehnil na način, ki je bil srhljivo človeški. Obrnil se je k bodočemu poddesetniku in rekel: »Bila je le tista možnost, ki bi Marlen šla najbolj na živce.«