Študentska revija Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici » o reviji
Spletna umetnost? Spletna umetnost!
Avtorica članka: Lionella Costantini (iz številke 1, oktober 2017)
Net.art ali spletna umetnost je ena izmed umetnosti. Čeprav se nam besedi splet in umetnost zdita povsem razumljivi, se moramo vprašati, ali v resnici poznamo spletno umetnost – kaj je to, s čim se ukvarja, kdaj je nastala? O vsem tem s slovenskimi spletnimi umetniki.
Dr. Narvika Bovcon je novomedijska umetnica. Vodi ArtNetLab (Društvo za povezovanje umetnosti in znanosti), ki je bil med leti 2004 in 2006 vodilna organizacija za nacionalni program na področju intermedijske umetnosti v Sloveniji. Dr. Bovcon je študirala vizualno komunikacijsko oblikovanje, video in novomedijsko umetnost ter teorijo novih medijev na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Zaposlena je kot izredna profesorica na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, sodeluje pri projektu Računalniški vid. Je glavna in odgovorna urednica revije Likovne besede.
Srečo Dragan je slovenski videast. Diplomiral je leta 1969 na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in se kasneje dodatno izobraževal. Ukvarja se z videi, video instalacijami, integriranimi mediji, medmrežno interaktivno umetnostjo in računalniško animacijo. Je univerzitetni profesor. V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani je bila od konca leta 2016 do marca 2017 na ogled razstava Prostor, vržen iz tira.
Jaka Železnikar je slovenski umetnik, ki se ukvarja s spletno poezijo, likovno umetnostjo in spletnim programiranjem. Svoja dela predstavlja po Sloveniji in v tujini. Njegova dela in spletna stran (www.jaka.org) sta v slovenščini in angleščini. Njegovo najnovejše spletno delo je Interaktivalij (www.interaktivalij.si), zbirka e-poezije, kjer se pesem prikaže na vedno drugačen način.
Kako bi definirali spletno umetnost?
Narvika Bovcon: Spletna umetnost je narejena s pomočjo spletnih tehnologij in se nahaja na spletu, kjer je dostopna uporabnikom.
Srečo Dragan: Z razvojem novih informacijskih tehnologij je bil svet na začetku 90. let okupiran s teleprezenco, ki je omogočala umetnosti, da se v realnem času dogaja hkrati na več mestih povezanosti v globalno mrežo interneta.
Jaka Železnikar: Spletno umetnost kot tudi e-literaturo tvorijo umetniška oziroma literarna dela, ki so primarno narejena v spletnem mediju in v njem niso zgolj distribuirana ali reproducirana. Zelo pogosto gre za spletno stran, a ni nujno, spletna umetnost lahko uporabi številne pojavne oblike interneta. Zametki spletne umetnosti segajo v polovico 90. let in v veliki meri sovpadajo z vstopom interneta iz sprva vojaškega, nato akademskega in geek okolja v širšo javnost.
V kolikšni meri se razlikuje od drugih umetnosti, kot so recimo film, gledališče, glasba in ples?
Narvika Bovcon: Razlikuje se v marsičem, na primer v tem, da vključuje računalniško znanje in tehnologijo, da ni vezana na realni prostor kot predstava, ampak je dostopna od koderkoli. Čeprav so tudi umetnosti, ki ste jih našteli, minljive, se odigrajo in jih potem ni več, zanje vseeno obstajajo nekoliko bolj obstojni nosilci, kot je filmski trak, kot podlaga za poustvaritve pa dramsko besedilo ali partitura oziroma plesna notacija. V tem pogledu je spletna umetnost najbolj ranljiva, saj se s posodobitvami tehnične in programske opreme ter brskalnikov kmalu zgodi, da projekt na spletu ne deluje več. Ker ta oblika umetnosti ni tržno uveljavljena, so tudi prizadevanja s strani muzejev in drugih institucij za arhivacijo in rekonstrukcijo spletne umetnosti redka.
Srečo Dragan: Gre za novomedijsko umetnost, ki vpelje institut digitalnega namesto analognega, ki ne pristaja na čistost medija, ampak prav nasprotno, njena dela prečkajo različne medije. In ker gre za raziskovalno umetnost, so usmerjena k povezovanju umetnosti in znanosti in se dotikajo vseh dilem sodobnega življenja.
Jaka Železnikar: Loči se predvsem po svojem nosilcu, ki je spleten, čeprav sta danes tako imenovani virtualni in resnični svet tako prepletena, da ju je tako rekoč nemogoče ločiti. Spletna umetnost lahko vključuje tudi druge umetnosti, vključno z glasbo in literaturo. Ali ne. Ker spletna umetnost domuje v omreženem računalniku, lahko, tako kot računalnik, vase vključi vse predhodne medije.
Kaj vam pomeni spletna umetnost? Kako ste s tem začeli? Se ukvarjate še s čim? Uživate v svojem delu?
Narvika Bovcon: Sama se nimam za spletno umetnico, saj delam večinoma z instalacijami v galerijskem prostoru in je bil splet le en od novih medijev, ki so me zanimali. Gre za širšo likovno ustvarjalnost in načrtovanje komunikacije, tokrat s pomočjo informacijskih tehnologij, po izobrazbi sem namreč oblikovalna vizualnih komunikacij. Tudi splet razumem skozi koncepte video podobe in informacijskega oblikovanja. Za pionirje spletne umetnosti – govorim o predstavnikih net.arta – je bilo to drugače, oni so raziskovali prav spletni medij. Danes je teh iluzij že dolgo konec, nastopil je čas spleta 2.0, družbenih omrežij, video kanalov, oblačnih storitev, mobilnih aplikacij … Nastopili so novi problemi, med njimi bo obstoj zasebnosti eden poglavitnih izzivov.
Srečo Dragan: S tem se ukvarjam že od prvih projektov, kot je bil Netropolis-The Cyborg's Eye, predstavljen na ljubljanskem Evropskem mesecu kulture, in Netropolis-Clavis Urbis na razstavi U3 v ljubljanski Moderni galeriji, pa tudi Sonifikacija podobe III, razstavljena letos v Moderni galeriji in Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, v kateri sta sodelovala robot Nao na Inštitutu Jožef Stefan in robot Nao v galeriji – demonstrirala sta nekaj, kar sta sama izbrala iz svetovnih časopisov v tistih dneh. Moje delo je usodno vezano na protokol svetovnega spleta, a je kot novomedijskemu umetniku programsko polje net.arta zame le eno od prostorov delovanja. V teh hibridnih prostorih se z lahkoto premikam in v tem neizmerno uživam.
Jaka Železnikar: S spletno umetnostjo in e-literaturo sem se začel ukvarjati leta 1996, prvo večje delo sem predstavil leto kasneje – Interaktivalij, ki je prva spletna zbirka interaktivne slovenske poezije. Duh časa, glede interneta, je bil leta 1997 precej drugačen, kot je danes. Svoje prve spletne strani sem postavil, ko še ni bilo Googla, Facebooka, blogov … Hkrati je bil internet neverjetno počasen, neprimerljivo manjši po obsegu, vanj se je povezovalo veliko manjše število ljudi. Svoje delo sem prej kot po zgledih sestavil iz ljubezni do poezije in hkrati do interneta, ki je takrat nosil neverjeten naboj, slutnjo vseh možnosti, ki jih ponuja, pa jih še danes ne poznamo v celoti.
Kakšna je po vašem mnenju prihodnost spletne umetnosti?
Narvika Bovcon: Tudi za običajno umetnost je težko napovedati njeno prihodnost, vsekakor pa gre za premik v kulturno industrijo na eni strani in bolj izolirane inovativne poskuse na drugi. Pojav uporabniške udeležbe pri produkciji in objavljanju medijskih vsebin na spletu prav tako premika in širi polje ustvarjalnosti. Družbena omrežja se izkoriščajo za aktivizem, tudi hektivizem, lahko jih uvrščamo med politične umetniške prakse. Video, animacija, fotografija, interaktivno branje ter interaktivna in generativna gradnja podobe – to so vsebine, s katerimi se bodo likovniki (umetniki, oblikovalci) in programerji ukvarjali še naprej. Same spletne strani so se v veliki meri standardizirale prav z odzivnim oblikovanjem za različne zaslonske naprave.
Srečo Dragan: Splet kot prenos podatkov ostaja povezovalna mreža za vse mobilne naprave, na katerih se danes realizirajo umetniški projekti. Prihodnost je torej v možnostih, ki jih umetniki izumljajo. Ko bodo na voljo novi nematerialni kanali komuniciranja, bo delovanje umetnosti verjetno dobilo druga poimenovanja.
Jaka Železnikar: Pogosto se smatra, da je spletna umetnost ali vsaj njeno pionirsko obdobje zaključeno. Do neke mere je izkušnjo spletne umetnosti, še bolj pa izkušnjo širše, popularne spletne kulture, vase vgradilo kratkotrajno gibanje post-internetne umetnosti. Sam menim, da splet, zlasti v navezavi s programiranjem, še vedno ponuja zanimive možnosti za raznovrstne avtorje.
Kakšno je zanimanje za spletno umetnost v Sloveniji? Kaj pa v tujini?
Narvika Bovcon: Slovenci smo bili v net.artu pomembni v svetovnem merilu, naj omenim samo Vuka Ćosića in Jako Železnikarja. Danes pa ocenjujem, da se v tujini na področju umetnosti – tudi spletne – morda vseeno več dogaja. Zanimanje širše javnosti je seveda nizko, vendar je spletna umetnost nujna in ima pomembno vlogo v družbi, saj civilizira in humanizira svetovni splet.
Srečo Dragan: Tako kot mnogi, ki so danes z zaslonskimi napravami v digitalni komunikaciji interneta, so tudi številni mladi umetniki pri nas in v tujini uspešni v tem neskončnem polju ustvarjanja.
Jaka Železnikar: Popularna kultura in mediji zanjo večinoma kažejo takšno ignoranco kot za vse, kar presega najnižje skupne imenovalce nagovora skupnosti potrošnikov. Spletna umetnost je bila skozi svoj razvoj prisotna izrazito mednarodno, tudi v Sloveniji, in sicer večinoma prek festivalov, predvsem festivalov novomedijske umetnosti in, sicer redkeje, razstav. Danes se bolj kot za živo gibanje smatra za zaključeno gibanje, večina interesa okrog spletne umetnosti se danes dogaja okrog njene historizacije, konzervacije in načinov ohranjanja dostopnosti del.
Jaka Železnikar (Foto: Sunčan Patrick Stone)