ART E P AKT

---

Nazaj

»Montažer mora o filmu vedeti toliko kot režiser«

Avtorica članka: Mateja Konič  (iz številke 1, oktober 2017)

O filmih vemo gledalci vse, a po drugi strani zelo malo. Zato na straneh, ki so namenjene filmu, prostor posvečamo diplomiranemu filmskemu in televizijskemu montažerju, profesorju, magistru Stanku Kostanjevcu. Kot montažer je sodeloval pri veliko slovenskih filmih, med drugim pri filmih Babica gre na jug, Halgato, Ekspres, ekspres, Kavarna Astoria in pri kratkem filmu Izlet. Montiral je film Anina provizija Igorja Šmida – v glavi vlogi nastopa Vesna Milek –, ki je letos prišel v slovenske kinematografe. Trenutno se ukvarja s projektom Razvoj slovenskega filma, televizijsko dokumentarno nadaljevanko. Spoznajmo delo filmskega montažerja.

Začniva na začetku. Kaj vas je navdušilo za študij montaže? Ste razmišljali tudi o čem drugem?

Težko rečem, kaj je vplivalo na odločitev. Sprva je bila v središču pozornosti režija, potem snemanje, nato montaža. Mogoče gre še največ zaslug za mojo odločitev knjigi Montaža ekstaza: (izbrani spisi). Ključno je bilo spoznanje, da pri montaži ne gre samo za tehnično povezovanje kadrov v neko logično zaporedje, ampak tudi za osmišljeno svojevrstno psihološko preigravanje s pomeni, katerih nosilec je avdiovizualni zapis, ki zagotavlja pogoje percepcije. Gledalcu omogočajo čustveno in miselno identifikacijo.

Kako začnete s sodelovanjem pri filmu? Vas povabijo režiserji?

Običajno k sodelovanju povabijo režiserji, včasih tudi producent. Dobro je, če to povabilo pride še pred snemanjem, saj se tako lahko aktivneje vključiš v proces nastajanja filma, še posebej, če se film montira istočasno, kot se snema. Takšen način je zelo učinkovit in lahko v veliki meri pripomore h kvaliteti filma, saj režiser (in ostali) dobiva neposredne informacije o tem, kako uspešni so na snemanju. Najslabše je, ko te povabijo k sodelovanju, ko je film že posnet. Zgodi se, da moraš iz objektivnih razlogov (zasedenost z drugimi obveznostmi) kakšno sodelovanje zavrniti. Ne spomnim se, da bi kdaj zavrnil kakšen projekt zato, ker bi bil slab ali ker se mi ne bi dalo.

Kakšno je delo montažerja?

Izjemno zanimivo, dinamično, ustvarjalno, naporno. Montaža od montažerja zahteva izvedbene veščine in ustvarjalni potencial. Največkrat se montaža razume kot tehnični proces, ki terja od montažerja poznavanje tehnoloških standardov in sposobnost izvedbe tehničnih postopkov. Vendar je montaža tudi ustvarjalni proces, ki zahteva od montažerja poznavanje estetskih kriterijev in kreativni potencial. Je proces, ki se prične že v času priprave na snemanje filma. Ko je slikovno-zvokovni material posnet in posredovan v montažo, se ta proces samo nadaljuje. Montažer s svojo ekipo (asistenti) prevzeti material uredi, pregleda, oceni njegovo tehnično korektnost in vrednost ustvarjalnega potenciala. Nato sledi dolgotrajen proces montaže, ki v prvi fazi sledi strukturi snemalne knjige, v drugi fazi se izvaja proces sprememb in v zadnji fazi se montažer posveča izvedbeno-ustvarjalnim podrobnostim avdiovizualnega dela, kot je recimo korekcija montažnih prehodov. Ko se delo v montaži zaključi (rezultat je tako imenovana končna kopija avdiovizualnega dela), sledijo še procesi zvokovne in slikovne obdelave avdiovizualnega dela. Naloga montažerja je, da te procese spremlja in se nanje odziva.

Proces ustvarjanja filma je zagotovo dolg proces, ki traja več let. Koliko časa traja, da dobljene posnetke zmontirate v obliko končnega izdelka?

Če pogledamo proces nastajanja filma od ideje in njenega razvoja prek scenarija, kar lahko traja tudi leta, in nato prek začetka produkcije do njenega zaključka, lahko ugotovimo, da v povprečju od začetka pa do premiernega prikaza filma traja dve ali tudi več let. Trajanje procesa montaže filma je odvisno od različnih faktorjev, predvsem od možnosti in zahtevnosti izvedbe, pa tudi od kreativnega potenciala, ki izhaja iz vsebine in strukture posameznega filma. Načeloma velja, da montaža, časovno gledano, traja trikrat toliko, kot je trajalo snemanje filma – recimo, če snemanje traja 24 dni, potem bo montaža trajala minimalno 72 dni. Običajno še kakšen dan ali teden več.

So kakšne razlike oziroma posebnosti med montažo drame, akcije, animiranega filma?

Pravzaprav ne. Seveda različne filmske zvrsti in žanri terjajo različne pristope v avdiovizualnem oblikovanju vsebin in temu se prilagajajo dramaturgija, režija, snemanje, igra, montaža. Ne moremo pa reči, da obstaja receptura, ki bi temeljila na določenih pravilih. Obstajajo pa posebnosti. Filmi z veliko akcije običajno terjajo večje število posnetkov, kar posledično pomeni večjo količino posnetega materiala, ki ga dobiš v montažo. Za ustvarjanje in ohranjanje primernega ritma filma so kadri krajši in se hitreje izmenjujejo, kar pomeni, da imajo akcijski filmi večje število kadrov. Spet na drugi strani imamo opraviti z dramo, ki se eksplicitno posveča stanjem (kontemplaciji), kjer je število posnetkov manjše, vendar so ti daljši, to pa posledično pomeni drugačen ritem filma. Montaža animiranih (risanih) filmov je nekoliko bolj specifična, ker je produkcijska logika animiranih filmov drugačna. Ustvarjanje kadrov za animirani film je veliko bolj natančno, dolgotrajno in tehnično zahtevno.

Za vami je že veliko uspešnih filmov in dolga kariera. Kako se je vloga montažerja spreminjala?

Lahko bi rekel, da je danes vloga montažerja še večja in da montažer še bolj postaja režiserjev zaveznik in pomočnik. Na to so najbolj vplivali tehnološki standardi (digitalizacija), ki so omogočili, da se v procesu montaže lahko posega v večje število oblik filmskega izraza, s čimer lahko v montaži ustvarimo filmsko celoto, ki je velik približek končnemu izdelku. Tehnologija omogoča velike poteze pri filmu, vendar je pri tem treba biti previden. Film kot celota še vedno terja, da imate dobro idejo, na osnovi katere lahko ustvarite prepričljivo zgodbo. Brez tega, ne glede na tehnologijo (ali denar), ki jo imate na razpolago, še ni zagotovila, da ste naredili dober film. Prav tako je nevarno, da tehnološke možnosti na neki način »zlorabite«, ko pretiravate v njihovi uporabi in posledično filmu bolj škodite, kot koristite.

Koliko je pomembna montaža pri filmu? Drži, da dobra montaža lahko bistveno izboljša film ali celo »naredi« film?

Montaža se začne že s samim scenarijem in snemalno knjigo. Več ko se razmišlja o njej v fazi pripravljanja na snemanje in tudi na samem snemanju, uspešnejša in kvalitetnejša je potem montaža v fazi poprodukcije. Lahko rečem, da iz dobrega filmskega materiala s slabo montažo zelo hitro narediš slab film. Na žalost iz slabega materiala z montažo veliko težje narediš dober film.

Večkrat se zgodi, da je montažer režiser filma ali kdo drug iz tehnične ekipe. Glede na to, da ste izobraženi montažer z dolgoletnimi izkušnjami, v kolikšni meri se pozna pri filmu, če ga montira neizkušeni ali nešolani montažer, ali nekdo, ki ima ustrezno izobrazbo? Kakšno vlogo imajo tudi drugi dejavniki, na primer talent, občutek za ustvarjanje, natančnost, empatija?

Tako kot pri vsakem drugem delu tudi pri montaži filma štejejo vedenje, znanje in izkušnje. Več kot znaš, več izkušenj kot imaš, toliko bolj gotovo in suvereno pristopaš k svojemu delu in tudi kreativno si učinkovitejši, kar se kvalitetno odraža na vrednosti filma. Talent je pomemben, ni pa dovolj. Biti montažer pomeni imeti voljo in biti vztrajen pri delu. Imeti moraš tudi vedenja, ki jih obvladajo drugi člani ekipe – režiser, igralci, scenograf in drugi –, kajti samo tako boš lahko prepoznal in ovrednotil rezultate njihovega dela in jih učinkovito izkoristil in uporabil v procesu montaže filma. Trdim, da mora montažer o filmu vedeti toliko kot režiser, če ne še več, ker je ustvarjalni potencial montažerja v primerjavi z režiserjem omejen na deloma že oblikovane fragmente stvarnosti, v katere se ne da posegati, mora pa z njimi manipulirati in jih kombinirati v odnose, ki bodo izpostavili idejo filma in njene podpomene. Montažer mora biti odločen, natančen, razumevajoč, imeti mora ideje, idejam drugih pa prisluhniti. Včasih mora biti montažer tudi spreten psiholog.

Ob pregledu vašega dela vidimo dolg seznam filmov, pri katerih ste sodelovali, večinoma kot montažer. Tudi pri prvem filmu v samostojni Sloveniji, Babica gre na jug. Ko se ozrete nazaj, kako so takratne razmere vplivale na filme? Kakšni so bili slovenski filmi pred Babico gre na jug, še v času Jugoslavije, in potem, po osamosvojitvi?

Težko rečem, v čem je razlika. Vsekakor so bili to turbulentni časi, ne samo politično, temveč tudi kulturno. Obdobje tranzicije slovenske kinematografije se je pričelo že v 80. letih. Konec 80. let je že nastopala mlajša generacija avtorjev, ki je potem nadaljevala tudi v 90. letih. Težava v tem času je bila, da država ni prepoznala potenciala mladih ustvarjalcev, poleg tega pa spremembe, ki jih je uvajala, niso ne zagotavljale niti spodbujale razvoja slovenskega kinematografskega prostora. Na žalost so takrat o usodi kinematografije odločali ljudje, ki so imeli o slovenskem filmu zelo negativno mnenje. Posledice napačnih predstav in razumevanja so bile dolgotrajne in so deloma prisotne še danes, ko lahko ugotovimo, da nimamo vzpostavljene kinematografije, ampak kar naprej govorimo o slovenskem filmu kot samorastniku. Babica gre na jug je neka svetla točka – mladi ekipi filmskih ustvarjalcev je z velikim entuziazmom uspelo ustvariti zelo dober film, ki je napovedoval prihodnost slovenske kinematografije. Vendar ta zagon ni dolgo trajal.

Za slovenske filme velja, da so melanholični, depresivni, da obravnavajo podobne teme (alkoholizem, družbene nepravičnosti, droge, prostitucija …). In posledično je slovensko občinstvo zelo kritično do njih. Upravičeno?

Socialno obrobje je vedno privlačen okvir za filmskega ustvarjalca, saj tako najneposredneje govoriš oziroma prikazuješ drugačnost in posebnost, za katero se misli, da naj bi pritegnila pozornost publike. Na žalost to ni dovolj, k temu je potrebno dodati še kaj. Včasih se zgodi, da kaj zmanjka. Mislim, da slovenskemu filmu manjka neposrednost izraza, da se idejo filma prevečkrat zavije v filozofske vzorce, ki jih gledalec težko razvozla. Poglejmo dnevne vsebine, ki nam jih posredujejo televizijski mediji, ki navedene teme prikazujejo na zelo neposreden in banalen način. Do njih nihče ni kritičen, še najmanj tisti, ki o slovenskem filmu največkrat pišejo negativno, a neupravičeno. Kvantiteta slovenskega filma je tako skromna, da se ne uspe vzpostaviti kritična masa gledalcev, ki bi bila zaveznica filmu. Tako potencialni gledalci preberejo negativno kritiko in ocenijo, da filma ni treba gledati. Ostanejo doma, prižgejo televizor in gledajo domače in tuje serije.

Zaključiva z mladimi ustvarjalci, režiserji, s katerimi ste sodelovali. So mladi režiserji entuziasti pri ustvarjanju, prihajajo novejši, atraktivnejši slovenski filmi?

Moramo jim samo zaupati in jim dati čim več priložnosti, da se bodo skozi proces ustvarjanja filmov lahko razvijali. Potrebno je zagotoviti večjo produkcijsko kontinuiteto filmov in spodbuditi večjo pestrost filmskih zvrsti in žanrov. Verjamem, da bomo tako dobili več dobrih filmov in več dobrih režiserjev, snemalcev, scenaristov, montažerjev …

---