ART E P AKT

---

Nazaj

Maja Smrekar, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada, na festivalu Pixxelpoint

Avtorica članka: Mateja Konič  (iz številke 2, april 2018)

V Novi Gorici se je med 1. in 8. decembrom 2017 odvijal 18. mednarodni festival sodobnih umetniških praks z imenom Pixxelpoint. Dogodki so se odvijali na več lokacijah: v galeriji Agore v Gorici, Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici in v Mestni galeriji Nova Gorica, kjer je bila odprta razstava Resnično čaroben trenutek. Na razstavi so svoje projekte predstavljali tako slovenski kot tuji ustvarjalci; Nika Oblak in Primož Novak sta s svojo inštalacijo Resničnost je zastarela prebijala steno med realnim in navideznim, Julian Palacz pa je predstavil interaktivno umetnost Algoritmično iskanje ljubezni, kjer je lahko vsak posameznik izbral svojo iskalno besedo ali stavek, denimo kissing ali I love you, umetniška projekcija pa mu je prikazala kratke trenutke v filmskih posnetkih, ki so se približali tej besedi ali stavku.

Na večer pred zaključkom, 7. decembra, je svojo razstavljeno knjigo K-9_topologija (K-9_topology) predstavila avtorica, Maja Smrekar, ki je na festivalu Ars Electronica dobila zlato niko, najodmevnejšo nagrado na področju medijske umetnosti ter njenih stikov s tehnologijo, znanostjo in humanistiko, letos pa je prejela nagrado Prešernovega sklada.

»K-9_topologija je knjiga umetnice, dokument, ki zgolj v slikah prikazuje štiri faze projektov s krovnim naslovom K-9_topologija,« nam je razložila Maja Smrekar. Povezovalna nit je odnos pes-človek, ki ga razvije v volkodlaštvo. Pričenja z iskanjem hormona, ki ga človek več nima, vendar ga je imel, ko je prvič začel sobivati z volkovi. Tega je skozi zapleteno aparaturo utelesila v vonj, ki ga je obiskovalec lahko zavohal le na koncu roga inštalacije Ecce Canis, v konico katerega se je lahko priplazil le po vseh štirih – tako kot psi. Drugi projekt, I Hunt Nature and Culture Hunts Me, se je odvijal v Franciji. Njen performans je obsegal deljenje kletke z volkovi, filozofsko vprašanje o človeškem odnosu do psa, vprašanje ženskosti in primerjanje ženske s psom. Trenutke tretjega projekta, Hybrid Family, smo lahko doživeli prek dokumentarnih fotografij Manuela Vasona. Pri tem projektu je Maja Smrekar z naravnimi metodami spodbudila nastajanje mleka v njenih dojkah in s tem mlekom dojila svojo psičko Ado. Njen četrti projekt, ARTE_mis, je bil najbolj ambiciozen in najbolj drzen zaključek cikla. V njem je svojo jajčno celico oplodila s pasemsko in s tem dobesedno uresničila besedo volkodlak.

Umetnica se je prek teh štirih projektov podala v potovanje skozi čas, skozi človeško povezanostjo s psi oziroma volkovi ter s sabo in svojo osebno zgodbo. Prebija zidove in vedno hodi po tanki meji tistega, kar je v družbi in kulturi sprejemljivo, in tistega, kar ni. S svojim delom kritizira družbo, njen pogled na pse, to pa preplete s svojo lastno ženskostjo. V umetnosti hkrati izkazuje in dokazuje tudi znanost, ki jo z umetnostjo fascinantno prepleta in iz nje črpa svoj povod, kot je recimo iskanje hormona. Njeni projekti so znanstveno podkovani in edinstveni, kar pa na žalost postavlja umetnost sámo preveč v intimo in je skoraj nedostopna, če je umetničina razlaga odsotna. Njena pripoved ti namreč odpre oči, te pretrese, mogoče celo prevzame zaradi njene inovativnosti – prav zato so nagrade za to dolgotrajno verigo projektov nedvomno zaslužene.

Maja Smrekar nam je o svoji knjigi zaupala tudi naslednje: »Dokumentacija v knjigi prikazuje dele umetniškega procesa, ki so se začeli pred mojim rojstvom. Umeščajo se v spominski album, ki ponuja pogled v preteklost, ki odraža spomin na post-človeško prihodnost. Tu hibrid človeka in psa služi kot edini spomin na izumrlo človeško kulturo. Ta volkodlak zaključuje zgodbo s sporočilom, da je naša živalskost tista, ki nas naredi najbolj človeške.«

---