ART E P AKT

---

Nazaj

Kritike gledaliških predstav

Avtorice člankov: Hana Bratina, Zala Zbičajnik, Lionella Costantini, Anika Velišček, Vesna Bajc  (iz številke 2, april 2018)

Korupcija, denar in prostitucija

Po motivih Johna Gaya, Georga Wilhelma Pabsta, Bertolta Brechta, Václava Havla: Beraška opera. Režija Vito Taufer, SNG Nova Gorica, premiera 23. 3. 2017)

Hana Bratina

SNG Nova Gorica je 10. novembra 2017 uprizorilo predstavo Beraška opera. To je bila osma ponovitev predstave, ki je premiero doživela 23. marca 2017, in tudi prva slovenska uprizoritev, ki je osnovana na delu Johna Gaya. Režiser Vito Taufer je skupaj z ustvarjalci uprizoritve pripravil predstavo, ki govori o tretjem svetu, beraštvu, mafiji in bogastvu. Piko na i je celotni predstavi dodala izjemna glasbena spremljava.

Predstava nam na ironičen način prikaže krutost današnjega sveta in obravnava teme, ki so za publiko vsekakor zanimive. Uprizoritev snujejo seks, denar, prostitucija, predvsem pa korupcija. V zmešnjavi teh štirih vodilnih elementov se igralci znajdejo še v ljubezenskih zapletih in brezizhodnih položajih, v katerih jim ne pomagata niti preračunljivost niti zahrbtnost. Skozi celotno predstavo je igralska zasedba skrbela za njeno humornost, kar jim je odlično uspelo.

Kot že omenjeno, je k predstavi veliko prinesla glasbena spremljava – tu bi posebej pohvalila Arno Hadžialjević in Urško Taufer. Glasbeni vložki Iztoka Mlakarja v vlogi uličnega pevca so bili izvirni in ironični, istočasno pa so delovali povezovalno. Omeniti je treba tudi to, da je avtor songov on sam. Svojo vlogo je izjemno odigral tudi Kristijan Guček, ki je na odru imel največ dela. Njegov lik je predstavljen kot brezčutni Mackie Nož, ki ženske samo izkorišča in podcenjuje. Vsekakor pa je treba pohvaliti celotno zasedbo – vsi skupaj so namreč uspeli ohraniti skoraj triurno atmosfero, ki nikogar ni pustila ravnodušnega. Do konca predstave se je razvijal lik Polly Peachum (Urška Taufer). Najprej je gledalcem predstavljena kot naivno dekle, ki se slepo zaljubi in na skrivaj poroči, proti koncu predstave pa postaja vse bolj samozavestna. Prav tako naivno žensko igra Patrizia Jurinčič Finžgar. Tudi njo je izkoristil Mackie Nož in na koncu misli, da ga bo ukanila, a ponovno nasede njegovemu lažnemu laskanju. Edini ženski lik, ki se Mackieju upre in je posledično kriv za njegovo aretacijo, je Arna Hadžialjević v vlogi prostitutke Jenny. Poleg Kristijana Gučka sta pomembni vlogi odigrala tudi Radoš Bolčina in Gojmir Lešnjak - Gojc. Prvi je imel vlogo advokata Jonathana J. Peachuma, ki je želel s poroko svoje hčerke obogateti. Polly mu je načrte preprečila, ko se je poročila z Mackiejem Nožem. Gojc pa igra šefa policije, Jackieja Lockita, ki je vse prej kot pošten in zgleden policist, saj je najlaže podkupljiv lik v predstavi. Zloraba položaja ga na koncu skoraj pripelje do propada. Zaključek predstave je narejen na način, da občinstvu dopušča odločitev srečnega ali nesrečnega konca. Tu se pojavi scena z obešanjem Mackieja Noža, ki je prepuščena odločitvi občinstva. Tak konec v gledalcu poraja vprašanje, ali je smrt rešitev in pravilna kazen za Mackieja, njegovo nemoralno obnašanje in obravnavanje drugih.

Ogled predstave bi priporočila tudi drugim, ki želijo svoj večer izkoristiti s kulturnim dogodkom, polnim smeha. Predstava kaže svet takšen, kot je, brez olepšav, vendar na humoren in ironičen način, ki vsakega izmed gledalcev nasmeji. Da je predstava tako dobra, pa vsekakor »krivim« odlično igralsko zasedbo.

Don Juan

(Jean Baptiste Poquelin Molière: Don Juan. Režija Daniel Day Škufca, SNG Nova Gorica, premiera 11. 10. 2017)

Zala Zbičajnik

Gledališka predstava je zvrstno tragikomedija in traja dve uri in deset minut. V glavnih vlogah nastopajo Matija Rupel (Don Juan), Žiga Saksida (Sganarelle), Radoš Bolčina (Komturjev kip, Francisco), Liza Marija Grašič (gospa Dimanche) in Arna Hadžialjević (Elvira, Maturina, članica zbora). Predstava je bila premierno uprizorjena 11. oktobra 2017 v režiji mladega Daniela Daya Škufce.

Tragikomedija Don Juan je svojo krstno uprizoritev doživela v 17. stoletju v sami palači Palais-Royal v Parizu. Zgodba govori o neustavljivem zapeljivcu Don Juanu, ki se mu nihče ne more upreti ali mu oporekati. Občutka krivde ne pozna, poleg strastnega uživača pa je tudi hladnokrvni morilec, dandy, ki živi le za telesne užitke, samovšečnež s previsokim egom in patološki lažnivec. Po poroki z donjo Elviro se zanjo ne zmeni več in ker je žrtvovala pobeg iz samostana zaradi ljubezni, jo to zelo potre. Njeno čast branijo bratje, ki Don Juanu sežejo po življenju, ta pa jih z zvijačo ukane. Kljub vsem uspešnim prevaram Don Juan dobi, kar si zasluži. Zaradi svoje brezbrižnosti in posmehljivosti utone v lastni banji.

Don Juan je utelešenje človeškega egoizma, nespoštovanja do sočloveka, narcisizma in neobrzdanosti. Vsem prevaram navkljub živi luksuzno življenje in se ne zmeni za opazke svojega očeta, žene ali sluge. Gledalec se ob predstavi sprašuje o morali in o tem, kakšne posledice prinese pomanjkanje le-te. K prepričljivosti zgodbe pripomorejo skrbno izbrane barve kostumov, ki slikajo karakterje oseb: Don Juan je od glave do peta oblečen v zlato, Komtur pa vzbuja srh in mračnost s svojo kamnito sivino in modrino. Za kostume in sceno sta poskrbela Andrej Vrhovnik in Urša Vidic. Na mali oder v goriškem gledališču sta prinesla raznolik, očem še ne videni ambient, ki se je menjal in bil kljub potrebam po raznoliki situacijski sceni uporaben in prepričljiv. Treba je omeniti kamnito skrinjo v scenografiji, ki služi kot kopalna kad, grob, miza za gostijo in plesišče. Četudi skrinja predstavlja poenostavitev v scenografiji, je to pravzaprav simbolna uporaba scenografskega elementa. S kančkom ironije Don Juan iz iste skrinje jé, se v njej kopa in na koncu tudi umre. Ob vsem ne smemo pozabiti tudi na mojstra luči in zvoka, Tino Prpar in Majina Maraža, ki sta v predstavo vnesla vse potrebne sestavine in z njimi gledalca popeljala stran od vsakdanjega razmišljanja, da se je predstavi povsem posvetil.

Ker se scena v predstavi z vsako zastranitvijo menja, si morajo tudi igralci nadeti drugačno osebnost, saj igrajo tudi po več vlog. To jim dobro uspe, čeprav se zgodi, da v prvih trenutkih nismo čisto prepričani, kateri lik igrajo. Igralci gledalca do konca predstave pustijo v precepu, kako se bo zgodba končala in kaj se bo zgodilo s protagonistom: se bo spremenil ali bo propadel? Kot pravi gledališki mojstri nam igralci s svojo mimiko, govorjenim glasom in zborovskim petjem vlivajo srh, nas puščajo v pričakovanju, obenem pa pričarajo pravo mračno vzdušje. Različna čustvena stanja odigrajo prepričljivo. Ker je uprizoritev tragikomedija, bi sicer pričakovali kaj komedije, vendar jo očitno zamenja ironija, satira, morda celo burka. Posebej bi pohvalila Žigo Saksida, ki je prepričljivo vodil edini del, ki vsaj spominja na komedijo. Gledalec se zabava le ob monologih Sganarella, publiki zanimivo pa Žiga odigra tudi svoje monologe, ko razmišlja o pomenu življenja, daje nasvete, se kuja nad Don Juanom in z gledalci sodeluje. Pohvale gredo tudi trenutku Don Juana s svojim očetom, ko ga ta prepriča, da se je spremenil. V tem trenutku tudi gledalci pričakujejo spreobrnitev glavnega lika, a ta v njih vzbudi razočaranje.

Igralci med sabo dobro sodelujejo. Ko je igra katerega od igralcev neprepričljiva, slednjega nadomesti drug igralec, trenutek v igri se nato spet poveže z rdečo nitjo. Najbrž je težko igrati več različnih likov v eni predstavi. Nekaterim je prepričljivost poistovetenja z igranim likom uspela bolje, drugim malo manj. Kljub temu igralci izražajo profesionalizem in predstavo izpeljejo na nivoju.

Zmoti me uporaba ljubljanskega narečja, še posebej takrat, ko je predstavljeno kmečko prebivalstvo. Igralci se sicer trudijo govoriti čim bolj zborno slovensko, vendar jim to spodleti v trenutkih, ko je gledalec na to najbolj pozoren. Govor izpade rahlo plastično in ne ustreza kontekstu. Ob tem naj pograjam še cigaretni dim v malem prostoru. Dejstvo je, da imajo učinki cigaretnega dima svoj čar in je marsikateremu gledalcu zaradi drznosti uporabe substanc predstava še bolj všeč. Ker pa je dvorana majhna, je bil cigaretni vonj navzoč v dvorani več kot dve uri predstave in bi morda komu, ki ga ne prenaša, lahko postal moteč.

Celotna predstava, sestavljena iz detajlov, je delovala korektno, zato so si igralci ob koncu zaslužili aplavz.

Peter Kušter, gledališka predstava, ki straši otroke in odrasle!

(The Tiger Lillies, Julian Crouch, Phelim McDermot: Peter Kušter. Režija Ivana Djilas, SNG Nova Gorica, premiera 7. 12. 2016)

Lionella Costantini

Novembra sem si v SNG Nova Gorica ogledala gledališko predstavo z naslovom Peter Kušter. Peter Kušter je bizarna opereta, ki bi jo definirala kot »tragikomični muzikal«, ker je včasih smešna, velikokrat tragična in večino časa igralci na odru pojejo. Predstava je bila na letošnjem Borštnikovem srečanju nagrajena za prevod iz angleščine. Trajala je eno uro in pol, odmora ni bilo. Predstava se mi je zdela imenitna zaradi scenografije, kostumov in maske. Vsi trije elementi so prispevali k celostno dovršeni izvedbi gledališke predstave, ki je v letu 2017 prejela naziv žlahtna komedija po izboru strokovne komisije.

Igralci so bili oblečeni v črno-bele obleke, imeli so bel obraz, da so izgledali mrtvi in strašni. Med igralci bi posebej omenila igralsko in pevsko razigranega Kristijana Gučka, a so se tudi ostali igralci, Ana Facchini, Peter Harl, Gorazd Jakomini, Patrizia Jurinčič Finžgar, Jure Kopušar, Matija Rupel, Marjuta Slamič in Andrej Zalesjak, izredno spretno kosali z velikim igralsko-pevskim izzivom.

Predstavo je režirala Ivana Djilas, prevedel pa Andrej Rozman - Roza. Omenila bi tudi kostumografinjo Jeleno Proković in maskerko Tino Prpar. Pomembno vlogo v predstavi je imela glasba, ki je bila včasih pretresljiva, včasih pa uspavalna, kar je ustvarilo poseben kontrast. Vsi igralci so ves čas peli pesmi v rimi z žalostno vsebino. Pojavili so se tudi posebni učinki, denimo dim, ognjemet, ogromne škarje, bič in tiktakanje ure na začetku in na koncu predstave, ki simbolizira minevanje časa. Med predstavo je Guček kot konferansje prišel med publiko, hodil po sedežih in se pogovarjal z občinstvom.

Vsebina predstave je iz nemške pravljice Heinricha Hoffmanna z naslovom Der Struwwelpeter, ki je namenjena otrokom. Predstava Peter Kušter pa je namenjena odraslemu občinstvu, a si jo seveda lahko ogledajo tudi otroci. Glavni junak je Peter Kušter, otrok, ki se je rodil v družini, ki ga je imela rada, čeprav je bil grd. Peter pripoveduje svojo zgodbo, ki se srečno konča, na drugi strani pa zgodbe drugih otrok, ki pa imajo nesrečen konec. Liki nimajo usmiljenja do otrok, so kruti in nasilni. Vsi otroci umrejo nasilne smrti, nihče se ne reši, razen Petra Kuštra. Otroci so kaznovani za to, ker ne ubogajo, ko pa umrejo, se starši veselijo, saj si je otrok zaslužil smrti.

Predstava torej nosi neko sporočilo. Otroke želi opozoriti na to, da je treba ubogati starše, sicer se lahko vse skupaj slabo konča. Igra prikaže, kako so mlada življenja upihnjena po nepotrebnem in kaj vse se lahko zgodi otrokom, ki jim ni dano čutiti topline.

Predstava je odlična, še posebej zaradi igre, petja, kostumov in mask. Osebno mi ni všeč njena vsebina, zato si bom v prihodnje ogledala manj tovrstnih uprizoritev.

»Vse druge človeške slabosti so izpostavljene graji in vsakdo ima pravico napadati jih odkrito; svetohlinstvo pa je privilegirana grehota«.

(Jean Baptiste Poquelin Molière: Don Juan. Režija Daniel Day Škufca, SNG Nova Gorica, premiera 11. 10. 2017)

Anika Velišček

S temi besedami, ki so še vedno aktualne, kar kaže na vrhunskost francoskega komediografa Molièra naslovni lik v tragikomediji Don Juan, skuša ta preslepiti bližnje, da se je poboljšal. A vendar ostaja lažnivec, prevarant, hinavec in nepoboljšljivi zapeljivec.

Najnovejša uprizoritev SNG Nova Gorica Don Juan z večinoma mlajšo igralsko zasedbo in modernim režijskim pristopom sledi Molièrovemu besedilu in duhu časa, v katerem je bilo napisano.

Predstava, ki sem si jo ogledala v novembru na malem odru, razgali (in to dobesedno!) lik Juana Tenoria. Zapeljivec si nakoplje jezo svoje žene Elvire in njenih bratov. Don Juan se jih ne boji, še več, še naprej zapeljuje druga dekleta, ne posluša vdanega služabnika Sganarella, se norčuje iz Komturja, ki ga je ubil … Se na videz pokesa in poboljša. In na koncu umre.

Režiser Daniel Day Škufca dogajanje z odra delno prestavi v parter, tako nas liki nagovarjajo od blizu, se sprehajajo po dvorani, Don Juan deli bele vrtnice občinstvu. Večji del predstave prepričljivi Matija Rupel kot Juan oblikuje lik kot vihravega, prepotentnega mladeniča. Temačnost predstave z živahnostjo in energijo popestrita Arna Hadižaljević, še posebej kot kmetica Maturina (igra tudi Elviro in članico zbora), in Liza Marija Grašič kot Karlina (igra tudi gospo Dimanche in članico zbora). Najbolj človeški lik Sganarella odlično odigra Žiga Saksida. Miha Nemec in Žiga Udir z več vlogami ustvarjata napetost in tesnobnost. Radoš Bolčina, ki je v prejšnji uprizoritvi tega besedila igral Juana (Don Juan ali Kamnita gostija, r. Vito Taufer, SNG Nova Gorica, 2003), tokrat z glasom in stasom gledalce osupne kot Komturjev kip. Poleg igralcev izpostavljam scenografinjo Uršo Vidic, ki je iz relativno majhnega prostora pričarala velikega in vanj vključila elemente, ki nas popeljejo v preteklost.

Ustavimo se še pri manj lepih radostih predstave. Vsebina se mestoma dolgovezi, kar malo omehčajo sprehodi likov med občinstvo, a to ne funkcionira vedno dobro, saj lahko izgubimo stik z zgodbo. Dolgovezenje povzročajo tudi (pre)dolgi monologi likov, ki monotono pripovedujejo svoje besedilo. Preveč megle, ki sicer v predstavi dobro učinkuje, povzroča nelagodje občinstvu v prvih vrstah. Odmor, kjer se glavni junak sprehaja po odru, kadi in premišljuje, prinaša čuden občutek za gledalce. Je predstava ali je ni? Bo igralec kaj rekel, gremo ven ali … Odmor, kot ga je lansiral Jernej Lorenci na odru Ljubljanske Drame, pač ne učinkuje v vsaki predstavi, še posebej, če se zgodi nekaj minut pred koncem predstave.

Don Juan je predstava, ki gledalca popelje v Molièrov svet, ki je v tem primeru bolj tragičen kot komičen. Sodobna oblika predstave zna pokvariti pričakovanja, saj vsak gledalec vendarle ni za tako obliko in raje gleda klasično uprizoritev. Vseeno pa Don Juan ostaja lik z večinoma negativnimi lastnostmi, ki jih potencira do te skrajne meje, da je njegova rešitev smrt.

Čudne podobe, še bolj čudna zgodba

(The Tiger Lillies, Julian Crouch, Phelim McDermot: Peter Kušter. Režija Ivana Djilas, SNG Nova Gorica, premiera 7. 12. 2016)

Vesna Bajc

Zasedba se je zgledovala po kultni londonski skupini The Tiger Lillies in po njeni uprizoritvi Petra Kuštra. Zgodba je prirejena po nemški otroški slikanici, ki želi na zabaven način opozoriti otroke na vsakdanje nevarnosti. Slikanica je bila že od nekdaj povod za burne diskurze med pedagogi in psihiatri. Bila je prevedena tudi v slovenski jezik, vendar se pri Slovencih nikoli ni zares prijela, verjetno zaradi slabega prevoda. Neke medalje za izvirnost jim pač ne moremo dati, je pa zasedba na oder prinesla nekaj popolnoma novega in zanimivega.

Zgodbe o porednih in neubogljivih otrocih, ki se vedno končajo s pošastno smrtjo, verjetno niso ravno najbolj primerne za nosečnice, polne hormonov, ali za novo pečene občutljive mamice, vendar je predstava zabavala večino občinstva, saj je bil smeh gledalcev del nje. V zgodbo so vključeni otroci piromani, dojenčki, ki umrejo od lakote, ker nočejo jesti juhe, dojenčki, ki padejo v vodo in se utopijo, dojenčki, ki mučijo živali, dojenčki, ki sesajo prst, ki jim ga na to hudobna gospa odščipne. Vse te zgodbe se končajo tragično, a imajo vedno izrazito jasen moralni nauk. Zgodbo spremlja bend s črnimi klobuki, s klovnsko pobeljenimi obrazi in z raztrganimi gotskimi kostumi. Glasba je udarna, a včasih preglasna in nerazumljiva, vendar gre v uho. Zaradi glasbe na trenutke ni bilo slišati igralcev in veliko povedanega na odru ni prišlo do občinstva.

Kot igralca bi tukaj najbolj izpostavila Kristijana Gučka, ki je vodil to kaotično bizarno opereto. Vzdrževal je pozornost gledalca, hodil med publiko po sedežih in točno vedel, kaj povedati, da je v gledalcu prebudil zanimanje. Znal je tudi konkretno šokirati gledalce, na primer s kakšnim popolnoma nepredvidljivim strelom iz pištole.

Bizarno opereto je, po prevodu Andreja Rozmana - Roze, režirala Ivana Djilas. Za kostumografijo je poskrbela Jelena Proković, za scenografijo pa Barbara Stupica. Vsi sodelujoči si zaslužijo pohvale, najbolj pa, po mojem mnenju, kostumografka in scenografka. Kostumi so glede na kontekst popolni in scena je tako zelo raznolika, da lahko opazimo oder na odru, zelo različne prostore in podobno. Uporabljeni so tudi domiselni efekti, denimo pihanje milnih mehurčkov, ko se otrok utaplja. Pohvalila bi tudi igralce in njihovo uporabo lutk, ki so dobro zamišljene in inovativne, izvedba pa je popolna. Igralec z lutko takrat nastopa oblečen v enak vzorec, kot je v sceni na zidu. Tako se gledalec lahko bolj osredotoči na lutko.

Za konec se posvečam še bendu, ki je poskrbel za popolno vzdušje na odru, ne samo z glasbo, ampak tudi s svojo mimiko in grimasami; tudi bend je bil razlog za marsikateri smeh gledalcev, še posebej z izvedbo solo nastopa, kjer je glasbenik stiskal piskajoče živalce. Za popestritev predstave je bilo poskrbljeno tudi s šokiranjem gledalcev, ko so igralci, kot že rečeno, iznenada ustrelili s »pištolo« ali konfete med gledalce. Tako so vzdrževali stalno napetost in pozornost publike.

Aplavz, ki se kar ni končal, je o predstavi povedal vse, predstava je bila vsekakor nekaj posebnega v vseh pogledih. Ne bi pa predstave priporočala družinam z majhnimi otroki, tudi če se jo je oglaševalo, da je primerna za zabavo celotne družine.

---