Študentska revija Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici » o reviji
Michael Biggins, Američan, ki prevaja slovensko literaturo in predava slovenščino
Avtorica članka: Anika Velišček (iz številke 3, december 2018)
Spomladi je prof. dr. Ana Toroš študentom razlagala, da pride na univerzo (na Fakulteto za podiplomski študij UNG) gostujoči predavatelj. Mogoče si je marsikdo mislil: »Saj to ni nič posebnega.« Ko pa je povedala, da prihaja profesor, Američan, ki nima slovenskih korenin in se je pred leti tako navdušil za slovenščino, da jo raziskuje, poučuje in slovensko literaturo prevaja v angleščino, smo osupli. Skoraj neverjetno je slišati, da obstaja nekdo, ki se je naučil jezika, ki ga govori relativno malo ljudi. In neverjetno je bilo prisluhniti njegovim predavanjem, njegovi slovenščini, znanju in razgledanosti. In ugotoviti, da ve mogoče celo več kot mi, ki tu živimo.
Michael E. Biggins, rojen leta 1954, je diplomiral iz nemščine ter iz slovanskih jezikov in literature, magistriral pa iz bibliotekarstva in informacijskih znanosti ter iz germanskih jezikov in književnosti na Univerzi v Kansasu. Zaposlen je kot knjižničar na Univerzi Washington v Seattlu. Je tudi izredni profesor na tamkajšnjem oddelku za slovenistiko, kjer poučuje slovenski jezik. Najbolj je poznan po prevodu Alamuta Vladimirja Bartola v angleščino. V angleščino je prevedel tudi več del Tomaža Šalamuna, Draga Jančarja, Lojzeta Kovačiča in še koga. Leta 2013 mu je Društvo slovenskih književnih prevajalcev podelilo Lavrinovo diplomo za prevajalsko delo. Oktobra letos je postal novi častni konzul Konzulata Republike Slovenije v zvezni državi Washington (Seattle).
Kako in kdaj ste se začeli ukvarjati s tujimi jeziki?
Tuji jeziki so me zanimali od vekomaj, od otroštva naprej. Pred srednjo šolo mi je starejši brat priporočal, naj si v šoli izberem kakšen tuj jezik, na izbiro smo imeli španščino in francoščino. Sledil sem bratu in sem se vpisal k španščini. Dobil sem veliko veselje za učenje jezikov, kar je nenavadno za fanta teh let. Odraščali smo na zahodu ZDA. V 50., 60. letih prejšnjega stoletja ni bilo prisotnih predstavnikov tujih jezikov, kjer smo živeli. Tudi to je prispevalo k zanimanju, bilo je eksotično. Skozi srednjo šolo sem postopoma začel z drugimi jeziki, to me je zanimalo in mi uspevalo, odkril sem talent in resnično veselje do učenja tujih jezikov. Tudi na univerzi sem se vpisal na tečaje ruščine, nemščine in drugih jezikov.
Michael Biggins ob Soči (Foto: Osebni arhiv Michaela Bigginsa)
Ob kakšni priložnosti ste se srečali s slovenščino?
Še dolgo po tem se nisem seznanil s slovenščino in Slovenijo, to je bila zame samo Jugoslavija. Sicer sem imel kolege na univerzi, ki so študirali srbohrvaščino. Končno je leta 1980 prišel k nam na univerzo prvi lektor slovenščine z Univerze v Ljubljani. Kako je prišlo do tega, ne vem. Kasneje smo vsako leto dobivali lektorja za slovenski jezik iz Ljubljane v ZDA, kar je precej nenavadno. Ravno pri Sloveniji sta se križala svetova, ki sta me zanimala: germanski in slovanski svet, nemščina in ruščina.
Kako ste se učili slovenščine?
Na začetku sem se učil nekaj let, potem pa ne več. V stik z jezikom sem prišel prek Tomaža Šalamuna in njegovih del. Na začetku je bilo precej težko, potem pa je šlo. Leta so bila ovira, vendar sem jo premagal. Znanje jezika ne pride čez noč, potreben je čas. Tudi ameriški študenti, ki se na univerzi prijavijo na tečaj tujega jezika, prej pa se tujih jezikov sploh še niso učili, se učijo s težavo, kar jih od tega lahko odvrne.
Koliko je študentov na vaši univerzi, ki se odločijo za študij slovenščine?
Nikoli več kot ena peščica. Največ sem imel hkrati pet študentov slovenščine, vendar so vsi zelo zainteresirani, imajo določene cilje, ki jih želijo doseči. Slovenščine se učijo zato, ker imajo določene praktične potrebe in hkrati dovolj potrpljenja, da se zmorejo dve leti učiti in da lahko dočakajo čas, ko bodo znali govoriti slovensko. Zadovoljen sem, vsako leto se pojavljajo študentje, ki imajo interes za slovenski jezik.
Čemu posvečate največ pozornosti: jeziku ali književnosti?
Poglaviten pri pouku je jezik, z jezikom se jim lahko odpre cel svet. Večina naših študentov slovenščine že zna kakšen drugi jezik, kar meni precej olajša zadevo, saj hitreje obdelujemo gradivo in napredujemo. Cel sistem samostalniških sklonov je za začetnika, ki nima izkušenj, velika zadeva, veliko časa se mora boriti, da te stvari končno razume. Naši študenti vedo, kaj so skloni, prepoznajo končnice iz npr. ruskega, poljskega jezika, potem pa tudi laže usvojijo slovensko specifiko.
Poleg tega, da ste predavatelj slovenščine, ste tudi prevajalec slovenske literature v angleščino. Zanima me, zakaj ravno prevajalec.
Prevod predstavlja najbolj pozorno branje nekega besedila, kakršno lahko obstaja. Če ste dobro prevedli neko besedilo (vrhunsko, umetniško, literarno besedilo), to pomeni predpogoj, da ste obvladali njegovo vsebino. Posledično ste najbolj pripravljeni, da to besedilo komentirate s kritičnega vidika. Sam nisem pisatelj, sem kreativen bralec in bralec, ki ima željo po vrhunskih besedilih, v katerih bo videl nekaj novega, presenetljivega, vrhunskega. Vsako vrhunsko besedilo, s katerim se ukvarjam, je takšno. Proizvedem nekakšen nadomestek za kreativno branje, imam precejšnji besedni zaklad v angleščini, smisel za vsebine. To je pot do tega, kako nam to lahko koristi – poustvarjanje literarnega besedila in užitek, ki ta besedila dela dostopna za ostale.
Kako se lotite prevajanja?
Besedilo preberem vsaj enkrat. Imam določen seznam besedil, ki bi jih takoj prevedel, če bi jih kak založnik hotel objaviti. Če dobim ponudbo za prevod knjige, ki je ne poznam, jo moram najprej prebrati in šele potem povedati, ali pristanem na delo. Včasih traja le nekaj strani, da vidiš, da je besedilo vrhunsko. Drugič pa ne moreš.
Michael Biggins v Piranu (Foto: Osebni arhiv Michaela Bigginsa)
Najbolj je znan prevod Alamuta Vladimirja Bartola.
Ja, roman je bil na mojem seznamu knjig, ki sem jih želel prevesti. Leta 2002 je k meni v knjižnico prišel lastnik majhne neodvisne založbe, ki jih je v Ameriki veliko. V knjižnico je prišel, da izve, kdo so prevajalci, ki bi prevajali iz slovenščine v angleščino. Ni vedel, da sem jaz eden tistih prevajalcev.
Koliko časa je trajalo prevajanje?
Za prevajanje sem potreboval približno eno leto, prevajal sem zvečer, po službi in ob koncih tedna. Samo pisanje je s presledki najbrž trajalo šest mesecev, sledila je obdelava, urejanje, lektoriranje (v Ameriki imamo različne stopnje urejanja besedil, pri nas moraš podrobno odgovoriti na vse pripombe, ki jih dobiš). Sicer sem Alamuta srečal proti koncu 80. let.
Poleg Alamuta ste prevedli več del Draga Jančarja, ki je letos praznoval 70. let. Sodi med najbolj prevajane slovenske avtorje. Zakaj je tako priljubljen?
Jančar obvlada vse najvišje literarne postopke in pri ameriških bralcih je že bil uspešen. S prevodi njegovih romanov ter z deli Alamut, Prišleki (Lojze Kovačič) in Nekropola (Boris Pahor) ameriškim bralcem predstavljamo vrhunce slovenske literature, ki jih zelo nagovarjajo. Ti pisatelji ponujajo vpogled v neko resničnost, največkrat preteklo resničnost, ki fascinira, to pa podajajo na zelo prepričljiv način.
Prevajate tudi pesmi, ki veljajo za zvrst, ki se prevaja najtežje. Izpostaviva pesmi Tomaža Šalamuna. Kako vam uspeva ohranjati pomen?
Včasih bolj, včasih manj uspešno. Šalamunove pesmi sem prevajal tako, da sem z njim sodeloval. Običajno sem jih prevedel in potem sem se o prevodu pogovarjal s Tomažem. Če sem imel vprašanje, sem si to označil že med prevajanjem. Včasih pa je Tomaž sam rekel: »Ne vem, če si tukaj sliko posnel.« Tako se je izražal. On je bil pesnik – slikar. Bil je velik poznavalec likovne umetnosti, navdušenec nad slikarstvom in likovno umetnostjo nasploh. Kot prevajalec se moraš zavedati, da je prisotno umetniško dojemanje sveta z vidika likovne umetnosti. Ne vem, če bi si sedaj, brez njega, upal lotiti prevajanja njegovih pesmi. Na nikogar se ne morem več obrniti z vprašanji.
Kako kot Američan gledate na slovensko literaturo?
Slovenska literatura je zame velik izziv. Sproti odkrivam nove pisatelje, nova besedila, ki bi se jih splačalo prevesti. Meni ne bo uspelo prevesti vseh, moj seznam besedil se podaljšuje. Prevajanje vzame veliko časa, sam sem pa redno zaposlen, imam službo. Veliko časa vzame tudi dogovarjanje z založniki, ki jih je treba prepričati, da je neko delo vredno prevesti. Človek mora vztrajati. Slovenci ste zelo znani, bolj znani, kot si mislite. Meni slovenska literatura, kot že rečeno, predstavlja velik izziv in nepopisno veselje. Potrebujemo izzive in smisel življenja. Jaz niti za hip ne dvomim, če je to vredno.
Mislite, da se bo zanimanje za slovenščino v ZDA še povečalo?
Odvisno od posameznika. Tudi mi doživljamo humanistično krizo. Krize prihajajo v ciklih, ta je najgloblja. Upam, da se bo povečalo zanimanje na splošno. Na naše področje ne smemo gledati preozko, saj je najbogatejše področje za človeško dušo. Znanstveniki z drugih področij na to in na vse, kar ni merljivo, gledajo skeptično. Navsezadnje skušamo meriti literaturo. Zakaj? Bralci tako ne bodo prišli do njenega bistva.